Miklavž obdaruje pridne

Pred Miklavžem sva se spomnila na meni precej ljubo Miklavško goro. Pa saj so še drugi Miklavži: po Atlasu Slovenije dve "gori" Sveti Miklavž (na italijanski strani reke Idrije 719 m in nad Savo 741 m) in 42 "objektov" (tudi marsikatera cerkvica stoji na hribu ali vsaj hribčku), potem pa še en Sveti Mikula, Sveti Nikola (312 m) in štiri cerkve enakega imena ter 61 cerkvá, posvečenih svetemu Nikolaju. Tako sva se v nedeljo podala na hrib Sveti Miklavž nad Savo (zaselek poleg pa se imenuje Vrh Svetega Miklavža).

Avto sva zaupala svetemu Martinu v Moravčah in sledila rumeno-rdečim markacijam evropske pešpoti E6 po Marokovi ulici, ki se nadaljuje v Cesto heroja Vasje. Tik pred koncem Moravč je desno odcep v Ribče. Po Cesti na Grmače sva prišla v Češnjice, kjer naju je pozdravil velik snežak s pisanimi gumbi. Zaradi megle nisva videla posebno daleč, a že zimska pokrajina ob cesti je bila prav pravljična. Pri Drtiji 24 sva zavila levo, kamor kaže smerna tablica Planinski dom 45'. V gozdu so se evropskim markacijam pridružile Knafelčeve. Čez 5 minut je še en kažipot levo k planinskemu domu, midva pa sva se vzpenjala naprej po E6.

Ko sva stopila iz gozda, sva onkraj čistine zgoraj na robu zagledala hiše. Povzpela sva se proti njim rahlo v desno čez travnik (markacije so bile najbrž skrite pod snegom) in dosegla asfaltno cesto na prevalu Grmače, kjer stoji kapelica. Na križišču sta kažipota levo Geoss in Planinski dom v gradnji (dotlej sva se spraševala, kje je, kako se imenuje – zdaj pa, ali sploh že je), midva pa sva zavila desno za smerokazom Sv. Miklavž. Smerna tablica pri transformatorski postaji Katarija, kjer lahko parkira nekaj avtomobilov, nama je povedala, da se do tam pride v eni uri tudi iz Velike vasi ob Savi (kdaj drugič). Vzpenjala sva se dalje po cesti, ki se kmalu izvije iz gozda (po njej tečejo tudi Badjurova krožna pot, Tuštanjska pot in Zasavska planinska pot – še se bova potepala!). Prehitevalo naju je čedalje več avtomobilov. Posvetilo se nama je: Miklavževa maša bo!

Za ekološko kmetijo pri Mežnarjevih sva zavila levo in mimo Katarije 9, kjer naj bi bilo zavetišče, a v nedeljo je bilo zaprto. Megla se je tako zgostila, da je bilo romanje k Miklavžu prav filmsko: po gazi so se pomikale nerazločne postave in izginjale v beli gmoti, cerkev pa je vstala iz nje šele zadnji trenutek. V 15. stoletju naj bi jo bili zgradili brodarji na Savi. Bili so prepričani, da je plovba varna, dokler vidijo cerkev sv. Miklavža, zavetnika splavarjev in čolnarjev. Kakor piše ob vhodu, naj bi bila maša osemkrat v letu, med drugim na Miklavžev dan ob 17.00 in v nedeljo po njegovem godu ob 10.00, a to pot so jo prestavili na nedeljo pred njim, tako da sva si lahko ogledala tudi notranjost. Ko je pritrkavanje potihnilo, sva možaka, ki je po lestvi prilezel iz zvonika, pohvalila, da je bilo lepo slišati; dobro se mu je zdelo. Pridružil se je vernikom pri obredu, midva pa sva se vrnila pod hrib. Medtem je pri domnevnem zavetišču postalo živahno: Miklavž, dva strašna parkeljna in dva angelca so se pripravljali na obdarovanje otrok. Miklavž že ve, kdo si zasluži darilo: čeprav sva bila edina, ki nisva šla k maši, pa sva bila tudi edina, ki sva se potrudila gor peš iz Moravč, zato sva dobila miklavževno. Skoraj gotovo edina odrasla.

Ker se nama je zdelo škoda iti že domov (iz Moravč do Miklavža je samo poldrugo uro, v snegu le malo več), sva poiskala planinski dom, posijalo je celo sonce, nadaljnji načrt vrniti se po drugi poti pa se je sprevrgel v tavanje, o katerem mogoče kdaj drugič.

Danes je mednarodni dan gora. Pri drugih praznikih se počutimo kar prikrajšani, če so na soboto, za "planinskega" pa je ta dan kot nalašč. Če ga seveda ne prebijete v službi, kot sva ga midva z Janijem. Ampak tistim, ki ste ga preživeli v hribih, privoščiva od srca in vam želiva še veliko tako sončnih!