Obilje sonca in (pre)obilje snega na Kamnatem vrhu

Na zemljevidu sva našla Kamnati vrh (Steinberg, 1658 m) na meji med Slovenijo in Avstrijo, vendar so naju Klinarjeve Karavanke odvračale od misli, da bi se spopadla z »docela zaraslo stezo«, ki da je »nerazločna in zametana z drevjem, tako da ji je težko slediti«, pa še v snegu, in tudi spodbudne besede, kot so »Stezica sicer tu izgine, vendar nimamo kam zaiti« (Mušič-Habjanove Karavanke) na naju delujejo prej nasprotno, zato sva se najprej odločila ne za stezosledski podvig čez Jerebikovec (Rawikautz, 1421 m), ampak za markirano pot z avstrijske strani. Ko pa sva prebrala opis na Hribi.net, ki se ne bere tako pustolovsko, sva se le opogumila za sobotni vzpon z naše strani mejnega prehoda Korensko sedlo.

Pri prvi obmejni stavbi na desni strani ceste sva se napotila skozi vrzel v ograji in levo čez travnik proti žičnati ograji. Nekaj korakov ob njej naju je pripeljalo do potočka (v suši menda presahne); prestopila sva ograjo in nadaljevala ob vodi, kjer naju je že po nekaj deset metrih razveselila prav lepa pot. Po najinih podatkih naj bi bila to neoznačena graničarska steza, zato sta naju presenetili markacija (rdeč obroč brez belega polja) in puščica, ki je vabila desno čez potok. Nisva si dala dvakrat reči. Pot je speljana v lepih ključih. Označena ni, pomagajo pa v debla vrezani imena in številke (Fatmir je bil gotovo graničar nekje z juga, 80 pa je najbrž letnica ali število dni do konca vojaščine; celo cirilski napisi so – če bi Slovenci premogli pol toliko trme in/ali ponosa kot tisti, ki vztrajajo pri »čudnih« pisavah, si ne bi dali vzeti pravice do svojega pravopisa v predpisih, kjer opletamo z eurom, namesto da bi pisali po svojih pravilih evro – vem, to nima nič opraviti s hribolazenjem, ampak me tako strašansko jezi, da povem ob vsaki priliki).

Levo skozi drevje se je tu in tam pokazal Dobrač. Pozneje sva se ga še dodobra nagledala – menda niti takrat, ko sva bila na njem, ne toliko. Po zasneženi poti se je udiralo, po kopnem robu pa je šlo lepo gladko, včasih še preveč, saj je izpod talečega se snega mezeča voda pomrznila. Više je bila pot popolnoma zasuta s snegom in zato nevarna za zdrs, kajti breg je zelo strm. Ko sva dosegla greben, so se pojavile na deblih rdeče črte (gozdarske oznake), a midva sva nadaljevala po pobočju desno pod grebenom. Malo preden sva prisopihala na gozdno cesto na njenem ovinku, je pot »izginila«. Kar precej časa sva neuspešno iskala »obljubljeno« nadaljevanje, nazadnje pa sva se podala za nosom navpik v precejšnjo strmino. Kjer zaradi goščave ni šlo naravnost, sva se držala desne smeri, kakor svetuje Jelena Justin. Ta tudi omenja »ogromno stezic«, po katerih se lahko vzpenjamo »prosto po Prešernu, le vprašanje je, kako dolg sonet bomo spesnili«. K sreči sem sonetni venec, posvečen goram, napisala že prej, kajti tukaj nisva našla niti ene stezice (najbrž so se skrivale pod snegom).

Ko je skozi krošnje posijalo sonce in z njim prijeten občutek, da je prvi cilj že blizu, je strmina popustila. Na nekakšnem vrhu so se spet pojavila gozdarska znamenja, po nekaj korakih pa se je odprla jasa. Tablica na macesnu nama je povedala, da sva na Jerebikovcu. Kakor je obrnjena, je očitno namenjena tistim, ki dosežejo vrh z leve na nasprotnem koncu jase. Tja res pripelje nekakšna pot. Po njej sva nadaljevala proti severovzhodu (tokrat nama je prišel prav kompas). Ozki greben se (ponekod prav strmo) spušča proti planini Rekarš(č)ici (Riegersdorfer Alm, 1554 m). Prvi mejni kamen, ki sva ga opazila, je bil XXVII/198 (nekateri so se skrili v snegu). Iznad kamna 190 sva prvič zagledala Kamnati vrh. Planina se je kopala v soncu. Na avstrijski strani stoji lovska koča (ne pastirska, kakor trdijo nekateri viri), nad njo pa ruševina (verjetno res pastirske koče) s »pritlično« prežo in spomenik lovskim tovarišem. Stlačila sva se v prežo, kjer je bilo lepo suho, in pomalicala.


Pot sva nadaljevala po gozdni cesti nad planino ter s polžjo »hitrostjo« v pol ure dosegla križišče s kažipoti, do koder se pride tudi iz avstrijske vasi Strmec (Krainberg). Od tu na Kamnati vrh je le še kratek vzpon. Hitreje ni šlo, saj sva gazila po metru in četrt mokrega celca. Jaz rada gazim, če se vsaj približno enakomerno udira. Tokrat pa naju je sneg le redko držal, največkrat se je udrl do kolen, kar pogosto pa do riti (povedano brez pretiravanja in pesniških figur). A (skoraj) vsaka stvar je za kaj koristna – naslednjič ne bo težav pri pisanju dedku Mrazu: prosila ga bova za krplje. Z njimi bi bila v tistem bleščečem popoldnevu neznansko uživala. Pa tudi tako nama je bilo lepo. Martinčkala sva se na zasluženem vrhu, se razgledovala in kovala načrte za kak poletni pohod iz Strmca čez Kamnati vrh na Vošco. Ta kos grebena nama namreč še »manjka«. Po hribih na slovensko-avstrijski meji sva vajena dvojezičnosti, tokrat pa do Jerebikovca nič nemščine, od tam pa nič slovenščine (razen kažipota Podkrajnik na Kamnatem vrhu).

Do Rekarš(č)ice sva se vrnila po poti vzpona, nato pa zavila desno pod lovsko kočo v gozd (»vhod« je razločno označen). Pot po avstrijski strani je v nasprotju s slovensko markirana. Razen kakih 10 minut res hude strmine, ki je v snegu ali mokrem kar nevarna in naju je »dostavila« na gozdno cesto, je vračanje načeloma res tako, kot pravi Mitja Košir: nenaporno in dolgočasno, saj markacije ves čas vodijo po cesti, brez bližnjic. Midva sva imela nekaj »popusta«: za napornost je poskrbel globok celec, čisto dolgočasno se pa meni ne zdi nikoli (Janiju pač), tokrat so me na primer razveselili prvi popki – mislim vsaj – belega repuha. Končno sva mimo zapornice (gozdna cesta je zasebna) stopila na glavno cesto Beljak–Korensko sedlo in do avta ni bilo več daleč. Skoraj šest ur (brez postankov) v obe smeri za takšno »oranje« snega niti ni bilo tako slabo.