Ob pravem času na pravem kraju - na Kozleku

Ker so se moje noge zadnjič že kar dobro odrezale, sva si prejšnjo nedeljo izbrala še daljši pohod, na 997 m visoki Kozlek. Odpeljala sva se v Ilirsko Bistrico in parkirala pred lepo občinsko stavbo v beneškem slogu, sicer pa je v mestu še več parkirišč.

Za uvod sva si privoščila imenitno stranpot. Nasproti sodišča sva našla kažipot Slap Sušec. Po Cankarjevi ulici in čez Trg maršala Tita sva prišla na Levstikovo, pri številki 18 zavila desno, prečkala Bistrico, pred Bilčevo potjo 2 pa spet desno do potoka Sušca, ob katerem sva se obrnila levo na peščeno sprehajalno pot. Voda je kar drla, tako da se nisva bala razočaranja (Sušec se menda imenuje zato, ker ima pogosto komaj kaj vode). Nasprotno, celo vsa pričakovanja je presegel, tako velik in živahen je bil.

Vrnila sva se k sodišču na Bazoviški cesti in zavila levo nanjo. Pri smerokazu Zabiče sva se napotila levo. S Podgrajske ulice se nama je zdel Kozlek s sosedoma Srednjim vrhom in Sopilom kot majhen Triglav. V naselju Jasen sva pri razpelu nasproti številke 9 zavila levo na stransko cesto (domnevno markiranega odseka Poti kurirjev in vezistov iz Ilirske Bistrice do tu nisva našla). Pri cerkvi sv. Joahima sva zavila levo navzgor, še vedno po asfaltu, na koncu katerega naju je čakal kolovoz. Kljub rdeči črti na zemljevidu nisva opazila nobene markacije, zato sva jo ubirala »po posluhu«. Pot se večkrat povzpne in zavije preveč proti levi, namesto da bi se spustila v desno proti Vrbíci, kamor sva bila namenjena, zato naju je že skrbelo, da sva zašla. Toda po uri in četrt sva pri balinišču vendarle pristala na asfaltni cesti v Vrbôvem. Pred glavno cesto pri avtobusni postaji sva zavila levo na vzporedno vaško cesto. Mimo partizanskega spomenika naju je pripeljala do kratkega makadamskega priključka, ki priteče z desne od glavne ceste. Tu začne pot, kdor si izbere za izhodišče Vrbico. Ko se pripelje po tistem makadamu, ga pričakata Knafelčeva markacija ter rumeno-modra Poti kurirjev in vezistov s puščicama v obe smeri, ampak midva zdaj veva, da od Jasena do tu v resnici ni oznak. Pred mostičkom je tudi manjše parkirišče.

Od tu sva se podala mimo ruševin cerkvice Marije Snežne (vidi se še, da je bila poslikana, sicer pa je zaradi vsakršne navlake komaj prehodna) in ostankov Starega gradu. Pot ni ravno razgledna, a skozi gole veje sva lahko videla zgornji del doline reke Reke. Gozd se je razredčil in med grmovje so se počasi pomešali borovci. Ko sva dosegla skale, se je vztrajni, ne čisto zanemarljivi vzpon nadaljeval v ključih. Ustavila sva se na izpostavljenem razgledišču, s katerega sva videla vse tja do Ilirske Bistrice. V daljavi sva opazila Učko in Jani me ni mogel čisto prepričati, da se vidi Cres. Na križišču brž za razglediščem je rdeča smerna tablica, ki naju je napotila desno (levo oziroma naravnost vodi evropska pešpot E6). Po gozdnatem grebenu so naju odslej spremljale vse troje markacije. Z neizrazitega najnižjega vrha »Triglava« Sopila (870 m) je zelo lep pogled na naslednjega, Srednji vrh (923 m). Ko sva stopila iz gozda na travnik, so naju pričakali drobceni spomladanski žafrani in burja. Na Srednjem vrhu ni več merilca vetra in omarica na istem drogu je razbita. Posedela sva na zasilni klopci s pogledom na najin cilj, Kozlek.

Ko sva ga dosegla, je iz koče tik pod vrhom nekaj dišalo. Naročila sva pijačo in razložila, da na spletu piše, da ne kuhajo, zato sva malico prinesla s seboj. »To pa ne! Tisto nesita kar domov!« so bili odločni člani Planinske skupine Podgora (ob koncih tedna eden dežura, ampak očitno drugi tudi ne zdržijo doma, sploh na tak lep dan). Res ne kuhajo za obiskovalce, a zase so pripravili karbonaro. Prišla sva tisti hip, ko je jed priromala na mizo, in ker je je bilo več kot dovolj, sva dobila vsak svoj krožnik tudi midva. Pa to še ni bilo vse – dobila sva celo repete! »Referent za stike z javnostjo«, kakor so ga šaljivo imenovali, nama je razkazal kočo, tudi klet, kjer je »avtor« kosila že pomival velikanski lonec, nato pa naju odpeljal na neko točko blizu vrha in pokazal na vrzel med smrekami. Triglav! Bilo je nekaj mrča – kako razkošen mora biti pogled, kadar je ozračje zares čisto! Tisto na nasprotni strani je bil res Cres in pravijo, da se v popolnoma jasnem vremenu vidi tudi most na Krk. Skratka, Kozlek je v marsikaterem pogledu (skoraj) tisočak, da malo takih!

Poslovila sva se in se spustila na drugo stran za kažipotom Gradišče. Po precej strmi in skalnati poti ob kamniti ograji sva pristala na kolovozu, kjer ograja napravi »ovinek« na levo, midva pa sva zavila desno, na Kuteževsko gradišče, neizrazit gozdnat vrh (874 m), kjer so razmetani kamni in že precej podrti kamniti zidovi (upam, da nisva česa prezrla). Tu naj bi bila japodska naselbina. »Pot« je zelo razrita; ugibala sva, ali so jo razdejali merjasci, saj so v koči omenjali, da tod živijo divje svinje. Vrnila sva se k vogalu kamnitega zidu, od tam pa v nasprotno smer na gozdno cesto. Po slabi uri sva tik pred asfaltno cesto Ilirska Bistrica‒Sviščaki zavila levo na E6. Pot po (letošnjem?) spomladanskem čiščenju gozda še ni pospravljena in tudi ta je zelo razrita. Ko nama je prihrumel naproti motorist, naju je sicer nehalo skrbeti srečanje z merjascem, posebno v dobro voljo naju pa naju ni spravil. Na večjem križišču sva zapustila E6 ter pri razpelu in klopci sledila Knafelčevi markaciji na tenkem dreveščku. Po zelo strmi vlaki in nato v zmernejših ključih sva dosegla vrh Ahaca (799 m). Na kamnitem podstavku stoji lesen križ, ovešen z molki, poleg pa je pritrjena skrinjica z vpisnim zvezkom. Od cerkvice, posvečene temu svetniku, ni ostalo veliko. Spustila sva se na drugo stran in na razcepih sledila smeri Il. Bistrica. Pristala sva na asfaltni cesti. Pripeljala naju je na Črne njive, kjer so vadišče ilirskobistriškega kinološkega društva, strelišče (ves travnik je posejan z »žrtvami« ‒ razstreljenimi glinastimi golobi) in brunarica Bar Črne njive.

Markirana pot se nadaljuje za barom, a ker je bilo že pozno in si tam nisva obetala nobenih posebnih zanimivosti več, sva se vrnila na cesto. Takoj pod barom se desno odcepi širok kolovoz. Ta se konča pri ograji in zavila sva levo ob njej nad velikim kamnolomom. Pot nama je pokazal domačin, ki je zatrdil, da tu vse poti vodijo v Ilirsko Bistrico. Tako sva presekala precejšen cestni ovinek. Tik pod kamnolomom je še ena bližnjica in ta naju je odložila pri domu starostnikov. Od tam do avta sva pa že znala.

Kako kraška burja prinese pesem

Že zelo dolgo nisem napisala pesmi. Po včerajšnjem potepanju po prepišnem Krasu pa je kar nastala tale:





BURJA

Ko burja nad Krasom se znese,
prepiha te prav do obisti,
zmikasti te in te očisti,
očisti, da nisi več isti.
Turobne ti misli odnese,
navlako iz duše odpiha,
da znova z lahkoto zadiha,
zadiha, da pot do navdiha
pod jarkim spet soncem odpre se.

Če verjamete v naključja ali ne: danes je svetovni dan poezije (marec pa mesec poezije). Napišite kako pesem, prelistajte kako pesniško zbirko (lahko tudi mojo☺).

Veliki vrh za vrnitev med hribolazce

Veliki vrh, eden številnih s tem imenom v Sloveniji, je najvišji v pogorju Orlica. Atlas Slovenije, zemljevid Posavsko hribovje (Boč ‒ Bohor), vodnik Posavsko hribovje in spletna stran občine Kozje trdijo, da je visok 697 m, njegovi ljubitelji iz PD Brežice, ki so na njem postavili spomenik slovenskemu tolarju, pa so ugotovili, da meri 701 m, in Geopedia jim pritrjuje.

V nedeljo sva se odpeljala po dolenjki do izvoza Drnovo, nato skozi Krško in za Zdolami levo (smerokaz Pečice). Tam se začne Kozjanski park. Dejstva in zemljevid se niso čisto ujemali, a verjela sva smerokazu Osredek desno. Ozka asfaltna cesta naju je pripeljala na razcep s kažipoti (Veliki vrh ni omenjen) in z zanimivim, čeprav že nekoliko zdelanim zemljevidom Osredka pri Podsredi, na katerem so pritrjene oštevilčene lesene kocke, ki ponazarjajo hiše s hišnimi številkami. Tako sva našla številko 6 (pomagajo tudi lični smerokazi s hišnimi številkami na križiščih, saj bi v tako raztresenem naselju sicer težko kaj našli), kamor so naju napotili pri PD Brežice.

Na hribčku naju je pričakala Godlerjeva hiša, v njej pa gospodar Ivan in razigran enoletni kuža Reks. Povabila sta naju, naj parkirava na dvorišču. Če bi na omenjenem razcepu stal kažipot za Veliki vrh, se gotovo ne bi bila peljala do Godlerja, pa bi bilo škoda, ker sva marsikaj izvedela: o upokojenski skupini brežiškega planinskega društva Torkarji, ki hribolazi ob torkih in katere član je tudi Ivan; kako sta z Dragom (Karlom) Kunejem dala pobudo za spomenik tolarju, ki res sodi na Veliki vrh, saj ima tako rekoč numizmatično zgodovino: pri gradnji vodnega zajetja pod njim so odkrili tisoč rimskih novcev sestercev; da se vsako prvo soboto v januarju pri njem zberejo udeleženci tradicionalnega pohoda k spomeniku tolarju; prav pa nama je prišel tudi njegov opis poti, saj »tolarjeve markacije« šele načrtujejo.

Od Godlerja sva se vrnila na omenjeni razcep, od tam pa sledila kažipotu Kunej. Že z razcepa se vidi Preskarjev mlin s ploščo v spomin na padle borce Kozjanskega bataljona. Mlinskega kolesa ni več, notri pa so še mlinske naprave. V teh krajih je veliko kamnolomov in peskokopov, pri Kuneju eden večjih. Na skali nad njim naju je pričakal prvi kažipot Veliki vrh 40 mn. Povzpela sva se levo po poti, ki v kratkih ključih premaguje precejšnjo strmino. Na deblih so na gosto posejane rdeče puščice. Nad Kunejem je bilo vse rožnato od spomladanske rese, že iz doline pa so naju spremljali razkošni šopki trobentic. Ko sva prisopihala na greben, sem opazila še dva jetrnika in en pasji zob, potem pa navdušena obstala: temnoškrlatni telohi! Nisva jih še videla, zato tudi Jani ni ostal ravnodušen. Kmalu zatem sva dosegla široko pot, ki teče okoli hriba, zavila desno nanjo (na deblu je napis Rakonca s puščico nazaj dol) in v minuti ali dveh že stala na Velikem vrhu.

Na majhni uravnavi stoje mizica in dve klopci (no, ena že leži), nad njimi pa napis Torkarjev: POHODNIK OB KAMNU POSTOJ / NA TOLAR SE SPOMNI POKOJNI / NAM JE POMENIL OBSTOJ / POSTALI ZNJIM SMO SAMOSTOJNI. Spomenik slovenskemu tolarju je majhna »piramida«. Na prednji strani so tolarski kovanci (nalepljeni, ne vzidani, kakor piše ponekod – zato žal odpadajo) in napis Veliki vrh 701 n.v. / 1991 V spomin sl. tolarju 2006.

Ker nama je bila ta urica seveda premalo, sva se namenila še h gradu Pišéce. Spustila sva se na drugo stran hriba, mimo vodnega zajetja, pri katerega gradnji so menda našli tiste sesterce. Pobočje je strmo in zaraščeno. Pristala sva na poti, po kateri bi bila prišla, če bi bila pri napisu Rakonca zavila levo namesto desno. Presenetila naju je tako rekoč neopazna žičnata ograja, čez katero je skoraj laže pasti kot ne (midva nisva, ker k sreči Jani hodi prvi). Po travniku sva sestopila na ozko asfaltno cesto, ob kateri so v obe smeri markacije. Na levi stoji domačija Šulc, kjer hranijo planinski žig, midva pa sva zavila desno. Levo v daljavi je pritegoval najine poglede vrh, imenovan Svete gore, z Marijino cerkvijo in štirimi kapelami (če sva prav ugotovila) – prideva drugič!

Na križišču s številnimi kažipoti, med njimi levo Pišece 1h 20min, sva se odločila poiskati krajšo neoznačeno bližnjico z zemljevida, zato sva nadaljevala po asfaltni cesti mimo Kerinovega spomenika, dokler nisva stopila iz gozda. Pri hiši Pavlova vas 77 so nama svetovali nadaljevati po cesti do cerkvice sv. Jedrti, ker gospodinja ni verjela, da bova našla pot skozi gozd. Pa ni bilo pretežko: pod potresno opazovalnico Goliše se začne nekakšna grapa in že od zgoraj se vidi kolovoz, ki vodi vanjo. Tam je bilo šele lepo! Pasji zob je bil spet samo eden, zato pa malih zvončkov vse belo, do koder je segel pogled (žal se najdejo brezvestneži, ki na tak rajski kraj odmetavajo plastične kantice od olja ali goriva). Grapa naju je odložila v velikem kamnolomu Dolina »v sanaciji«, od koder sva ob suhi strugi kmalu prišla do gradu Pišece (uro in četrt od Šulca). V ribniku pod njim se ziblje – hm – umetna račka. Okolico krasijo trobentice, mali zvončki, pljučniki, jetrniki in spet temnoškrlatni telohi. Grad obnavljajo; gradbena ograja je zaklenjena, a to nedeljo nekdo ni zdržal brez dela, zato sva se lahko sprehodila po dvorišču in celo pokukala v notranjost. Pri gradu se začne Gozdna pot Pišece, ki bo prišla na vrsto takrat kot Svete gore.

Od gradu sva se odpravila po gozdni cesti, na katero usmerjata kažipota za Rigelj in sv. Jedrt. Pripeljala naju je v Pavlovo vas, kjer so naju tako kot še marsikje ob najini poti pozdravile trte. V križišču pri sv. Jedrti sva zavila mimo kapelice in navzgor ob vinogradu. Do potresne opazovalnice je cesta zelo strma, nato pa sva se zložno vzpenjala po že prehojenem odseku. Če bi bila pri Kerinovem spomeniku zavila levo navzdol proti Osredku pri Podsredi 1–15 in 17–19, bi bila kmalu pri Kuneju, toda hotela sva prehoditi še »panoramsko pot«, kakor jo je imenoval Ivan Godler, zato sva nadaljevala po že znani cesti do Šuliča, naprej pa sledila markacijam in smeri Osredek NOB. Tod teče tudi Zasavska planinska pot, prebarvane rumeno-rdeče markacije pa dokazujejo, da so evropsko pešpot E7 res prestavili, kakor piše v vodniku. Ta del poti je na več mestih posut s kostanjevimi ježicami (namig za jesen!). Pri partizanskem spomeniku padlim iz Miloševe čete sva zavila desno po asfaltni cesti in kmalu naju je veselo pozdravil Reks.

Po mesecu dni »posta« zaradi dveh potolčenih golenic in enega oteklega gležnja (vseh pri eni osebi!) je bil mali Veliki vrh pravi podvig. Navzdol zaradi kolen že sicer zaostajam bolj, kot je dobro za Janijeve živce, tokrat pa sem bila še posebno počasna, saj sem morala paziti na gleženj (ampak v gojzarjih se je počutil dosti bolje kot v navadnih čevljih!). Jani je bil zelo potrpežljiv – tudi on je že pogrešal hribe ...

Prešerno praznovanje pri mejakih

Od Prešernovega dne je minilo že skoraj mesec dni, a ker delam pri računovodjih, januarja in februarja komaj dohajam samo sebe, ko pa sem "naredila" zaključni račun, sem si privoščila smučarske počitnice. No, Pristovški Storžič tačas ni nikamor ušel.

Na praznični ponedeljek sva se odpeljala čez mejni prehod Jezersko do Železne Kaple/Eisenkappel (spotoma sva z rid nad Belo/Bad Vellach prav lepo videla svoj cilj), kjer sva zavila levo po dolini Obirskega potoka/Ebriachbach v Obirsko/Ebriach, tam pa kmalu za ljudsko šolo pri gostilni Radlwirt spet levo v Korško sotesko/Trögerner Klamm (tako zemljevid Karavanke – osrednji del, Kompass 65 gotovo napačno Trögener Klamm, novi in stari vodnik Karavanke pa Trögernklamm – niso težave samo s slovenskim pravopisom!). Cesta je silno ozka (ob njej so odmikališča), soteska pa nadvse slikovita, pozimi tudi zaradi zaledenelih slapov in sten. Pri gostilni Francl/Franzl je ožine konec in kmalu sva se pripeljala v Korte/Trögern. Nekaj metrov po tistem, ko cesta zavije desno čez most, naju je pričakalo "parkirišče", kjer so zloženi hlodi; parkirala sva čisto na robu, da ne bi ovirala morebitnega dela (v Avstriji je bil seveda delavnik). Za "parkiriščem" je razcep; levo se pride k cerkvi (kažipot Trögernerkirche/Korška cerkev 1,8 km), a tam je zapornica z obvestilom, da je cesta zasebna in prepovedana za kolesarje. Nasproti omenjenega mostu se požene v breg markirana potka, ob katere vznožju stoji drog s kažipoti, med njimi levo Trögern/Korte 30 min in Storschitz 2 ½ h 608,630. Čeprav je vodnika ne omenjata in pravita, da se pot začne pri cerkvi (novi celo izrecno, da se pripeljemo do Pristovnika), sva se ravnala po planinskih oznakah in se povzpela po njej. Po označenih bližnjicah sva sekala cestne ovinke. Pri cerkvi ob Pristovnikovi domačiji sva se ustavila. Na pokopališču so sama slovenska imena. Plošči, vzidani ob vhodu, pričata, da so imeli tu v 19. in na začetku 20. stoletja dva dušna pastirja z Gorenjskega – iz Lesc in iz Radovljice.

Nad Pristovnikom sva stopila na gozdno cesto, a oznake so naju takoj usmerile desno v breg. Bližnjica se vrne na cesto na mestu, kjer se slednja priključi glavni cesti Korte–Jezersko. Nenehno sva se ozirala, ker se nama je ponujal res lep pogled na Tolsto Košuto. Slabe pol ure nad Pristovnikom sva se znašla na neoznačenem razcepu. Po krajšem tavanju sva ugotovila, da je pravi krak levi. Mogoče so se oznake izgubile zaradi sečnje. Pot čez poseko se že zarašča. Sčasoma so se pojavile rdeče-bele in rumeno-zelene markacije. Virnikov Grintovec na desni naju je spominjal na lep jesenski dan pred več kot petimi leti. Ko sva spet dosegla gozdno cesto, sva našla na tleh izruvan kažipot Trögern 608,630, ki bi moral kazati s ceste navzdol na bližnjico, po kateri sva prišla do tja. Prislonila sva ga na drevo, da je kazal pravo smer.

Cesta naju je pod kamnolomom/peskokopom prepustila kolovozu. Na še eni poseki (nobena izmed njih ni posebno nova, torej markacije »manjkajo« že dolgo) sva opazila več odžaganih razcepljenih debel, v precepu pa sol za divjad. Zelo prijazno, če ne bi nad enim takih solníkov (uporablja se tudi izraz solníca) stala preža, kar je približno tako »človekoljubno« kot na smrt obsojenemu pred izvršitvijo kazni izpolniti zadnjo željo. Ko sva se naslednjič znašla na cesti, je bila zasnežena (na levi se dviga slikovita skala). Zagazila sva desno po njej, pod (še eno!) poseko pa zavila levo na bližnjico, kjer se začne ograja. Kmalu sva uzrla križ visoko zgoraj na najinem cilju. Kjer sva izgubila markacije, sva se zlahka zanesla na ograjo. Sploh je bilo bolje hoditi ob njej, ker v gozdu ni bilo toliko snega kot na cesti. Nazadnje pa so naju markacije le odvedle po njej in po kratkem gaženju sva se že sončila na planini Kepp. V snegu je bil polurni vzpon z nje na vrh Pristovškega Storžiča kar siten, ker sta nama »nagajala« sneg, ki je bil ponekod zbit in zglajen, ponekod pa se je globoko udiral, in ruševje. Zgoraj pa sami Slovenci. Že res, da smo imeli prost dan, ampak po najinih izkušnjah Avstrijci tudi sicer v snegu nič kaj dosti ne hribolazijo. Samo midva sva prišla z avstrijske strani. S slovenske je bilo baje ledeno. Razgledi so bili jasni in širni, v brezvetrju pa je bilo prav prijetno toplo. Še če ne bi bil praznik, bi se počutila praznično!

Dol grede sva si do planine Kepp nataknila dereze in se vrnila po poti vzpona. Na poseki, kjer sva bila zjutraj preveč zaposlena z iskanjem prave poti, sem se zdaj pomudila pri letošnjih prvih sončkih, kakor rada rečem rumenim cvetkom lapuha. Na tako lep dan niti vrnitev po isti poti ni dolgočasna. Slabe tri ure od izhodišča do vrha in slabi dve nazaj.