Ker so se moje noge zadnjič že kar dobro odrezale, sva si prejšnjo nedeljo izbrala še daljši pohod, na 997 m visoki Kozlek. Odpeljala sva se v Ilirsko Bistrico in parkirala pred lepo občinsko stavbo v beneškem slogu, sicer pa je v mestu še več parkirišč. 
Za uvod sva si privoščila imenitno stranpot. Nasproti sodišča sva našla kažipot Slap Sušec. Po Cankarjevi ulici in čez Trg maršala Tita sva prišla na Levstikovo, pri številki 18 zavila desno, prečkala Bistrico, pred Bilčevo potjo 2 pa spet desno do potoka Sušca, ob katerem sva se obrnila levo na peščeno sprehajalno pot. Voda je kar drla, tako da se nisva bala razočaranja (Sušec se menda imenuje zato, ker ima pogosto komaj kaj vode). Nasprotno, celo vsa pričakovanja je presegel, tako velik in živahen je bil. 
Vrnila sva se k sodišču na Bazoviški cesti in zavila levo nanjo. Pri smerokazu Zabiče sva se napotila levo. S Podgrajske ulice se nama je zdel Kozlek s sosedoma Srednjim vrhom in Sopilom kot majhen Triglav. V naselju Jasen sva pri razpelu nasproti številke 9 zavila levo na stransko cesto (domnevno markiranega odseka Poti kurirjev in vezistov iz Ilirske Bistrice do tu nisva našla). Pri cerkvi sv. Joahima sva zavila levo navzgor, še vedno po asfaltu, na koncu katerega naju je čakal kolovoz. Kljub rdeči črti na zemljevidu nisva opazila nobene markacije, zato sva jo ubirala »po posluhu«. Pot se večkrat povzpne in zavije preveč proti levi, namesto da bi se spustila v desno proti Vrbíci, kamor sva bila namenjena, zato naju je že skrbelo, da sva zašla. Toda po uri in četrt sva pri balinišču vendarle pristala na asfaltni cesti v Vrbôvem. Pred glavno cesto pri avtobusni postaji sva zavila levo na vzporedno vaško cesto. Mimo partizanskega spomenika naju je 
pripeljala do kratkega makadamskega priključka, ki priteče z desne od glavne ceste. Tu začne pot, kdor si izbere za izhodišče Vrbico. Ko se pripelje po tistem makadamu, ga pričakata Knafelčeva markacija ter rumeno-modra Poti kurirjev in vezistov s puščicama v obe smeri, ampak midva zdaj veva, da od Jasena do tu v resnici ni oznak. Pred mostičkom je tudi manjše parkirišče. Od tu sva se podala mimo ruševin cerkvice Marije Snežne (vidi se še, da je bila poslikana, sicer pa je zaradi 
vsakršne navlake komaj prehodna) in ostankov Starega gradu. Pot ni ravno razgledna, a skozi gole veje sva lahko videla zgornji del doline reke Reke. Gozd se je razredčil in med grmovje so se počasi pomešali borovci. Ko sva dosegla skale, se je vztrajni, ne čisto zanemarljivi vzpon nadaljeval v ključih. Ustavila sva 
se na izpostavljenem razgledišču, s katerega sva videla vse tja do Ilirske Bistrice. V daljavi sva opazila Učko in Jani me ni mogel čisto prepričati, da se vidi Cres. Na križišču brž za razglediščem je rdeča smerna tablica, ki naju je napotila desno (levo oziroma naravnost vodi evropska pešpot E6). Po gozdnatem grebenu so naju odslej spremljale vse troje markacije. Z neizrazitega najnižjega vrha »Triglava« Sopila (870 m) je zelo lep pogled na naslednjega, Srednji vrh (923 m). Ko sva stopila iz gozda na travnik, so naju 
pričakali drobceni spomladanski žafrani in burja. Na Srednjem vrhu ni več merilca vetra in omarica na istem drogu je razbita. Posedela sva na zasilni klopci s pogledom na najin cilj, Kozlek.
vsakršne navlake komaj prehodna) in ostankov Starega gradu. Pot ni ravno razgledna, a skozi gole veje sva lahko videla zgornji del doline reke Reke. Gozd se je razredčil in med grmovje so se počasi pomešali borovci. Ko sva dosegla skale, se je vztrajni, ne čisto zanemarljivi vzpon nadaljeval v ključih. Ustavila sva 
se na izpostavljenem razgledišču, s katerega sva videla vse tja do Ilirske Bistrice. V daljavi sva opazila Učko in Jani me ni mogel čisto prepričati, da se vidi Cres. Na križišču brž za razglediščem je rdeča smerna tablica, ki naju je napotila desno (levo oziroma naravnost vodi evropska pešpot E6). Po gozdnatem grebenu so naju odslej spremljale vse troje markacije. Z neizrazitega najnižjega vrha »Triglava« Sopila (870 m) je zelo lep pogled na naslednjega, Srednji vrh (923 m). Ko sva stopila iz gozda na travnik, so naju 
pričakali drobceni spomladanski žafrani in burja. Na Srednjem vrhu ni več merilca vetra in omarica na istem drogu je razbita. Posedela sva na zasilni klopci s pogledom na najin cilj, Kozlek. Ko sva ga dosegla, je iz koče tik pod vrhom nekaj dišalo. Naročila sva pijačo in razložila, da na spletu piše, da ne kuhajo, zato 
sva malico prinesla s seboj. »To pa ne! Tisto nesita kar domov!« so bili odločni člani Planinske skupine Podgora (ob koncih tedna eden dežura, ampak očitno drugi tudi ne zdržijo doma, sploh na tak lep dan). Res ne kuhajo za obiskovalce, a zase so pripravili karbonaro. Prišla sva tisti hip, ko je jed priromala na mizo, in ker je je bilo več kot dovolj, sva dobila vsak svoj krožnik tudi midva. Pa to še ni bilo vse – dobila sva celo repete! »Referent za stike z javnostjo«, kakor so ga šaljivo imenovali, nama je razkazal kočo, tudi klet, kjer je »avtor« kosila že pomival velikanski lonec, nato pa naju odpeljal na neko točko blizu vrha in pokazal na vrzel med smrekami. Triglav! Bilo je nekaj mrča – kako razkošen mora biti pogled, kadar je ozračje zares čisto! Tisto na nasprotni strani je bil res Cres in pravijo, da se v popolnoma jasnem vremenu vidi tudi most na Krk. Skratka, Kozlek je v marsikaterem pogledu (skoraj) tisočak, da malo takih!
Poslovila sva se in se spustila na drugo stran za kažipotom Gradišče. Po precej strmi in skalnati poti ob kamniti ograji sva pristala na kolovozu, kjer ograja napravi »ovinek« na levo, midva pa sva zavila desno, na Kuteževsko gradišče, neizrazit gozdnat vrh (874 m), kjer so razmetani kamni in že precej podrti kamniti zidovi (upam, da nisva česa prezrla). Tu naj bi bila japodska naselbina. »Pot« je zelo razrita; ugibala sva, ali so jo razdejali merjasci, saj so v koči omenjali, da tod živijo divje svinje. Vrnila sva se k vogalu kamnitega zidu, od tam pa v nasprotno smer na gozdno cesto. Po slabi uri sva tik pred asfaltno cesto Ilirska Bistrica‒Sviščaki zavila levo na E6. Pot po (letošnjem?) spomladanskem čiščenju gozda še ni pospravljena in tudi ta je zelo razrita. Ko nama je prihrumel naproti motorist, naju je sicer nehalo skrbeti srečanje z merjascem, 
posebno v dobro voljo naju pa naju ni spravil. Na večjem križišču sva zapustila E6 ter pri razpelu in klopci sledila Knafelčevi markaciji na tenkem dreveščku. Po zelo strmi vlaki in nato v zmernejših ključih sva dosegla vrh Ahaca (799 m). Na kamnitem podstavku stoji lesen križ, ovešen z molki, poleg pa je pritrjena skrinjica z vpisnim zvezkom. Od cerkvice, posvečene temu svetniku, ni ostalo veliko. Spustila sva se na drugo stran in na razcepih sledila smeri Il. Bistrica. Pristala sva na asfaltni cesti. Pripeljala naju je na Črne njive, kjer so vadišče ilirskobistriškega kinološkega društva, strelišče (ves travnik je posejan z »žrtvami« ‒ razstreljenimi glinastimi golobi) in brunarica Bar Črne njive.
sva malico prinesla s seboj. »To pa ne! Tisto nesita kar domov!« so bili odločni člani Planinske skupine Podgora (ob koncih tedna eden dežura, ampak očitno drugi tudi ne zdržijo doma, sploh na tak lep dan). Res ne kuhajo za obiskovalce, a zase so pripravili karbonaro. Prišla sva tisti hip, ko je jed priromala na mizo, in ker je je bilo več kot dovolj, sva dobila vsak svoj krožnik tudi midva. Pa to še ni bilo vse – dobila sva celo repete! »Referent za stike z javnostjo«, kakor so ga šaljivo imenovali, nama je razkazal kočo, tudi klet, kjer je »avtor« kosila že pomival velikanski lonec, nato pa naju odpeljal na neko točko blizu vrha in pokazal na vrzel med smrekami. Triglav! Bilo je nekaj mrča – kako razkošen mora biti pogled, kadar je ozračje zares čisto! Tisto na nasprotni strani je bil res Cres in pravijo, da se v popolnoma jasnem vremenu vidi tudi most na Krk. Skratka, Kozlek je v marsikaterem pogledu (skoraj) tisočak, da malo takih! 
Poslovila sva se in se spustila na drugo stran za kažipotom Gradišče. Po precej strmi in skalnati poti ob kamniti ograji sva pristala na kolovozu, kjer ograja napravi »ovinek« na levo, midva pa sva zavila desno, na Kuteževsko gradišče, neizrazit gozdnat vrh (874 m), kjer so razmetani kamni in že precej podrti kamniti zidovi (upam, da nisva česa prezrla). Tu naj bi bila japodska naselbina. »Pot« je zelo razrita; ugibala sva, ali so jo razdejali merjasci, saj so v koči omenjali, da tod živijo divje svinje. Vrnila sva se k vogalu kamnitega zidu, od tam pa v nasprotno smer na gozdno cesto. Po slabi uri sva tik pred asfaltno cesto Ilirska Bistrica‒Sviščaki zavila levo na E6. Pot po (letošnjem?) spomladanskem čiščenju gozda še ni pospravljena in tudi ta je zelo razrita. Ko nama je prihrumel naproti motorist, naju je sicer nehalo skrbeti srečanje z merjascem, 
posebno v dobro voljo naju pa naju ni spravil. Na večjem križišču sva zapustila E6 ter pri razpelu in klopci sledila Knafelčevi markaciji na tenkem dreveščku. Po zelo strmi vlaki in nato v zmernejših ključih sva dosegla vrh Ahaca (799 m). Na kamnitem podstavku stoji lesen križ, ovešen z molki, poleg pa je pritrjena skrinjica z vpisnim zvezkom. Od cerkvice, posvečene temu svetniku, ni ostalo veliko. Spustila sva se na drugo stran in na razcepih sledila smeri Il. Bistrica. Pristala sva na asfaltni cesti. Pripeljala naju je na Črne njive, kjer so vadišče ilirskobistriškega kinološkega društva, strelišče (ves travnik je posejan z »žrtvami« ‒ razstreljenimi glinastimi golobi) in brunarica Bar Črne njive.Markirana pot se nadaljuje za barom, a ker je bilo že pozno in si tam nisva obetala nobenih posebnih zanimivosti več, sva se vrnila na cesto. Takoj pod barom se desno odcepi širok kolovoz. Ta se konča pri ograji in zavila sva levo ob njej nad velikim kamnolomom. Pot nama je pokazal domačin, ki je zatrdil, da tu vse poti vodijo v Ilirsko Bistrico. Tako sva presekala precejšen cestni ovinek. Tik pod kamnolomom je še ena bližnjica in ta naju je odložila pri domu starostnikov. Od tam do avta sva pa že znala.
Ni komentarjev:
Objavite komentar