Je Mala Kopa (1524 m) na vzhodu?

Prejšnjo soboto so napovedali, da bo popoldne na zahodu lahko že deževalo, pa sva se odpravila na Pohorje. V Vuzenici sva sledila smerokazom Sv. Primož na Pohorju in se odpeljala do Prodnarja na desni strani ceste takoj za svetoprimoško krajevno tablo. Pri gostilni nisva mogla parkirati, zato sva nadaljevala mimo transformatorja do zelene hiške na drugem koncu vasi, kjer je nekaj prostora in po besedah domačina konec tedna nisva bila nikomur napoti.

Vrnila sva se k odcepu, na katerega kaže kažipot Koča Planinc 2h 15' (na planinskem zemljevidu Pohorje in v Atlasu Slovenije je ni). Markacije so naju pripeljale skozi gozd na travnik pod domačijo Napret, mimo nje nekaj korakov po asfaltni cesti, nato pa spet po kolovozih in gozdnih cestah. Ponekod je bilo kar strmo. Ob poti je cvetelo čedalje več belega repuha. Na številnih odcepih in razcepih zaradi odlične označenosti nisva bila nikoli v dvomih. Dosegla sva gozdno cesto in svet se je kmalu odprl. Peruševo domačijo menda obnavljajo. Mimo kapelice sva se napotila proti zvoniku sv. Primoža, ki je kukal iz gozda. Pri partizanskem spomeniku sva stopila na asfalt. V nekdanji šoli zdaj domujejo »družbene dejavnosti«, otroke pa vozijo v Vuzenico. Cerkev je bila (seveda) zaprta, a kaj bi tisto ‒ za pokopališkim zidom so razkošno cvetele vijolice.

Vas sva zapustila pri rumeni počitniški hišici, pod katero sva s škrbastega asfalta spet stopila v gozd. Markacija ob »vhodu« je bila začuda slabo opazna, spraskana. Sprejele so naju pohorske smreke, ki tako lepo šumijo, v vrhovih prav pojejo. V pohorskih gozdovih pogosto čutim ali vsaj slutim nekaj, kar je pesnik preprosto, a lepo izrazil z verzom Gozd je že od zdavnaj. Nekoliko sva se pomudila na križišču pri Pohorski kapeli in veliki votli lipi. Ko naju je gozd naslednjič izpustil iz objema, sva zagledala kmetijo Knez - Ižek. Ta je bila na najini poti že druga, kjer so klali. Malo pozno se nama je zdelo, a se je gospodar namuznil: »Saj je čas do velike noči.« Letos je res pozna kot malokdaj. Ob kolovozu kmalu za domačijo se nama je ponudila ena številnih priložnosti za ugotavljanje, kakšni posebneži so (nekateri) markacisti: smerno puščico so narisali na zgornje poleno v skladovnici drv ‒ do naslednje kurilne sezone? Za slovo od Ižka pa sva si lahko še ogledala, kako gnojijo travnike; ni dišalo, kakor si navadno predstavljamo, da diši pomlad. Pa že mora biti tako.

Že kmalu sva pri Sedovnikovi domačiji občudovala veliko votlo lipo, ki je imela menda nekoč obseg 10 m. Nad njo sva se povzpela v smrekov gozd, ki porašča Sedovnikov vrh. Prečkala sva asfaltno cesto Primož‒smučišče Kaštivnik, onkraj katere klopca in breza ob partizanskem spomeniku na travnatem bregu vabita k počitku. Za živo mejo na desni tiči počitniška hišica, mogoče naslednica Tajzlove bajte. Nato pa spet v gozd. V tukajšnjih gozdovih je precej lesenih »naprav«, ki naju spominjajo na skakalnice, pa (še) nisva ugotovila, čemu služijo. Pobočje je bilo pobeljeno s kronicami in belimi repuhi. Ni bilo dolgo, ko se je izza hribčka pokazal dimnik, iz katerega se je kadilo. V koči Planinc PD Vuzenica so zelo prijazni (tako kot na Uršlji gori so pretočili borovničevec, da sem dobila tudi borovničke – je ta ustrežljivost koroška posebnost?), niso pa vedeli, koliko je še do Velike Kope.

Od koče sva se odpravila za kažipotom Mala Kopa 1 h na Kaštivsko ali Malo sedlo, od tam pa precej strmo navzgor. Pot je dobro označena in nič manj »dobro« razrita od motorjev (zoprno rohnenje sva slišala od več strani, tudi srečala sva jih nekaj). Na vrh Male Kope sva se povzpela po robu smučišča. Posedela sva pred kočo GRS, Reševalne skupine Slovenj Gradec, ki jo varuje simpatičen zmajček. Ko sva bila tu prejšnjikrat, sva prišla čez Veliko Kopo, tokrat pa sva jo gledala le od daleč. Daljinsko vodeno letalo je brez hrupa in na veliko veselje večje družbe krožilo nad Kopo. Vrnila sva se po isti poti, le pod vrhom sva zavila še mimo Partizanskega doma. Tudi na tej poti sva kot med pohodom na Ratitovec opazila nekaj mravljišč z luknjami; vzroka zanje mi niti poznavalci življenja v gozdu niso znali razložiti. Nisva mogla čisto verjeti svojim ušesom, ampak zazdelo se nama je, da grmi. Pri sv. Primožu so padle prve kaplje in treba se je bilo obleči. Do avta ni bilo prehudo, v Slovenj Gradcu pa je že prav lilo. Pred Velenjem je nehalo in na »zahodu« so se nama čudili, ko sva pripovedovala o dežju.