Pokljuška soteska ‒ predlog za toplejše dni

Kadar na takle prelesten dan tičim doma, gospodinjim in lovim zaostanke v spletnem dnevniku, pomeni, da je Jani ves konec tedna v službi in sva celodnevni pohod nadomestila s kratkim popoldanskim med tednom. Tako sva v torek »soteskala«. Skozi Bled in oboje Gorje sva se odpeljala v Krnico. Za krajevno tablo sva sledila kažipotu Krma, nato pa takoj pri tabli Pokljuška soteska naravni spomenik 1,5 km zavila levo. Po srhljivo ozki cesti sva se pripeljala na parkirišče z obvestilno tablo in zemljevidom.

Po 20 minutah hoje med navpičnimi stenami, visokimi blizu 50 m (sotesko je izdolbla ledeniška reka, zdaj pa je suha), sva prišla do slikovite Pokljuške luknje, skozi katero vodi pot na rob soteske in Staro Pokljuko. Ima dva vhoda in tri okna. Le 5 minut naprej je vrtec (tako se imenujejo razširitve soteske) z naravnim mostom. Pod spodmolom je nekaj klopc. Še 5 minut in stala sva pod Galerijami kraljeviča Andreja. Za prehod skozi največjo ožino so že leta 1930 zgradili galerije; sedanje so iz leta 2009. Povzpela sva se nanje in se po njih pretaknila skozi razpoko v steni. Tam se krušijo kar precejšnji kamni in čeprav je odsek kratek, bi na galerijah utegnila priti prav čelada. Po tistem, kar je ležalo na mostičku, je Jani ugibal, da zoper nekatere primerke morebiti niti čelada ne bi zalegla. Tabla TNP na parkirišču opozarja, da se v sotesko podajamo na svojo odgovornost; samo upati je, da spomladi odpade večina tistega, kar je nagrizla zima, in je poleti, ko je obisk najbrž večji, kamnitih »padavin« manj in so predvsem manjše.

Spektakularnih znamenitosti je bilo konec in pot sva nadaljevala po razmehčanem snegu, ponekod pa je na naju prežal tudi led, zato ni šlo prav hitro (od parkirišča do konca soteske sva porabila debelo poldrugo uro). Večkrat se nama je zdelo, da bova vsak čas zunaj, ker sva se vzpenjala proti domnevnemu robu ali ker je izza ovinka lila močnejša svetloba. Kmalu po tistem, ko sva opazila prvo sled civilizacije (a ne civiliziranosti!) – zavržen pločevinast škaf in nedaleč za njim pločevinko od piva –, pa sva stopila na gozdno cesto.

Čeprav planinski zemljevid vzhodnega dela Julijskih Alp in turistična karta občine Bled trdita, da je pot nazaj po cesti markirana, enako zemljevid TNP vsaj za njen začetek, v resnici ni. Tudi kažipota ni nobenega. Da so pokljuške gozdne ceste pravi labirint, je znano, zato naju je malo skrbelo, ali bova zadela pravo. Zavila sva desno po prej omenjeni gozdni cesti (krasijo jo slikovito naložene skalne plasti), potem pa o vsakem odcepu v desno ugibala, ali je že pravi, in o vsaki bajti, ali je ta ali oni objekt z zemljevida. Po 10 minutah sva se znašla na večjem razcepu in izbrala desni krak. K sreči naju je kmalu pripeljal na križišče s kažipotoma desno Krnica – Gorje – Bled in levo Kranjska dolina. Dobro označena pot naju je vodila mimo planine Pokljuka (še eno ime za Staro Pokljuko) do združitve s potjo na Klek. Ustavila sva se pri Figovcu (Krnica 79), hiši z lepim portalom in ljubkimi okni z gavtrami, ki je žal skažena s salonitno streho. Na steni je spominska plošča, ki pove, da je na tem območju delovala relejna kurirska postaja G - 6. Od nje je lep pogled na Karavanke, posebno na Stol. Od konca soteske do avta sva hodila slabo uro.

Malo še počakajte in pojdite »soteskat«, ko bo sneg skopnel in bodo vrtci ozeleneli in zacveteli. Pa na glavo pazite na tistem kočljivem delu galerij.