Dvakrat v enem nalivu na Osojnico

Danes teden sva se namenila na Vremščico. Pozno spomladi je gotovo čisto drugačna, kot je bila pozimi, pa tudi novo izhodišče sva si izbrala: Selce, vasico severno od Pivke. Pri cerkvi sv. Križa se ne da parkirati, zato sva nadaljevala do konca asfalta in po makadamski cesti do razcepa, od tam pa še nekaj časa po desnem kraku (naravnost) in parkirala pri leseni lopi. Vrnila sva se na razcep in se povzpela po levem kraku, kamor kaže markacija. Vreme se ni moglo čisto odločiti, zato sva si nadela nepremočljivo opravo.

Z markirane makadamske (pozneje gozdne) ceste, ob kateri bi bilo tudi še mogoče parkirati, sva se na mestu, kjer sva s pašnika onkraj ozkega pasu gozda zaslišala kravje zvonce, spustila k potoku na levi. Pozornost sta nama zbudila račja (?) hišica in mostiček za dostop k vodi, ob potoku pa so klopi in mizici. Brž zatem sva se znašla na križišču (ob njem je mogoče parkirati), kjer je bil eden izmed kažipotov Osojnica 45 min.; pot na Vremščico teče čez ta hrib. Gozdna cesta se spremeni v širok kolovoz in kjer se ta razcepi, sva sledila označenemu desnemu kraku, ki ga je na začetku nekdo »domiselno« asfaltiral (posul s kosi asfalta z kdo ve katere razkopane ceste). Pod daljnovodom in po zatravljenem kolovozu, ki že dolgo ni videl kose, sva prišla do odcepa levo na kamnito, a v čedalje močnejšem dežju tudi že precej blatno gozdno pot in se začela vzpenjati po njej (oznaka je nekoliko skrita v grmovju). Kljub dežju sva se nekajkrat ustavila in popasla po gozdnih jagodah, ki jih je tam obilo. Pri kažipotu nazaj Gradec (to je naselje med Pivko in Selcami) se nama je zdelo, da z desne priteče nekaj potki podobnega, a je bilo neoznačeno in tako zaraščeno, da ni bilo videti uporabno. Po nekaj korakih v levo navzgor pa sva že stala na vrhu Osojnice.

Na zidanem stebru, ki označuje vrh, sta pritrjena vpisna skrinjica in žig. Poleg napisa Osojnica 820 m so označene strani neba. Na mokro klopco seveda nisva sedla in rdeče-bela "naprava" (kako pa se reče tisti črtasti »nogavici«, ki kaže, kako močno piha?) na visokem drogu je samo potrjevala, kar sva dobro občutila že sama: močno je brilo. S kažipotom levo Sveta Trojica 3h se nisva ukvarjala (tam sva že bila), tisti desno Vremščica 4h pa je bil uganka: v tisto smer prav zares ni nobene poti, našla pa sva eno naprej na drugo stran hriba in poskusila po njej.

Markacij ni, tu in tam pa je na deblu narisana bledo rdeča pokončna črta. Prehodila sva majhno jaso z veliko prežo, pred naslednjo jaso pa pot zavije desno in se spremeni v precej širok kolovoz. Pripeljal naju je na gozdno cesto, onkraj katere sva opazila tablico 4 Kamnoseška delavnica. K njej najbrž vodi zatravljeni kolovoz, a vode sva imela dovolj že izpod neba, zato nisva zagazila še v visoko mokro travo, ampak sva se odpravila desno po cesti. Ob njej sva naletela na drugo tablico, 3 Apnenica, in se kmalu ustavila pri opuščenem kamnolomu: 2 Avscov preht. Dovoz onemogočajo velike skale, onkraj njih pa rjavijo delovni stroji. Nedaleč naprej sva v bujnem zelenju na desni bolj po naključju opazila kažipota desno Osojnica, naprej po cesti pa Vremščica. Torej sva na pravi poti! Vendar sva kljub temu spodbudnemu odkritju začela razmišljati, da v tolikšnem nalivu najbrž ni umno nadaljevati na Vremščico. »Samo še malo,« sva rekla in po gozdni cesti, ki bi se morala po izletniški karti Notranjski Kras končati že pri kamnolomu, vztrajala do dobro označenega odcepa levo v gozd, po katerem teče precej zapuščena in zaraščena, sicer pa markirana pot na Vremščico. »Privoščila« sva si še jaso z nageljčki, brinovimi grmi in veliko brezo ter brstično lilijo, katere oranžni cvet je prav žarel v tisti mokroti, potem pa sva končno obrnila.

Ker pa ne odnehava rada, sva se odločila vsaj raziskati, ali tisti kažipot Osojnica pomeni, da tam pride iz hoste na cesto markirana pot, katere začetka na vrhu Osojnice nisva našla. Markacije so naju vodile po stezici, ki je zlasti na obeh konceh hudo zaraščena, in čez slabih 20 minut sva pririnila iz goščave prav pri kažipotu Gradec, kjer se nama je gor grede zdelo, da z desne priteče neoznačena stezica. Le zakaj poleg tega kažipota ni še enega za Vremščico (šele zdaj sva opazila, da je to nekoč pisalo na bližnjem deblu, vendar je ostanek napisa nečitljiv) in kako, za božjo voljo, naj človek razume kažipot Vremščica na vrhu Osojnice, saj sploh ni usmerjen tja, kamor je treba iti?

Ko sva drugič stala na Osojnici, se je le za trenutek uneslo in je skozi špranjo v oblakih posijalo nekaj žarkov, a prav tako le za trenutek se je oglasilo obžalovanje, da sva se obrnila, kajti špranja se je hitro zaprla in vrnila sva se k avtu. Na Vremščico od te strani torej drugič in po kamnoseški poti (iz Kala jugozahodno od Pivke) takisto.