Z dvignjenim palcem na Palcu in Zelenjaku

Čeprav je bil dan državnosti, nama je praznik zaznamovala predvsem tako imenovana civilna družba: parkirala sva na Ljubelju pod cerkveno Oazo miru (nekdanjim Kompasovim hotelom Garni), planinci smo itak pomemben del civilne družbe, o skavtu Boštjanu pa pozneje.

Povzpela sva se po markirani cestici, ki sva jo že spoznala, ko sva šla na Vrtačo, onkraj lese pa stopila na plano, se napotila desno čez regulirano suho strugo in se po vzporedni servisni poti spustila do žičniškega stebra s številko 3 (lahko bi bila začela tudi pri spodnji postaji sedežnice; v poletni sezoni vozi ob sobotah, nedeljah in praznikih od 7.00 do 10.30; cena do Zelenice I 3 EUR, do Zelenice II 2 EUR, skupaj 5 EUR, povratna 8 EUR). Takoj za suho strugo sva zavila levo v gozd, kjer sva našla ozko, a dovolj razločno staro graničarsko pot. Vodniki je ne omenjajo; podatek o njej sva našla na spletu. V primerjavi z označeno planinsko jo odlikuje troje: je večinoma senčna in mehka, predvsem pa ni prometna. Vsaj ena dobra ostalina nekdanje meje.

Kmalu sva prečkala široko razdrapano hudourniško strugo, pozneje pa še več majhnih. Z leve priteče gor še nekaj stez(ic) z markirane »glavne ceste«, ki teče vzporedno z graničarsko potjo. Čez čas sva skozi drevje opazila Kočo na Vrtači pri srednji postaji sedežnice. Povzpela sva se mimo Jančmanovega kota – počivališča z mizico in klopco. Uredilo ga je društvo ljubiteljev praženega krompirja, katerih eden je bil tudi Janez Jerman – Jančman (oče smukača Andreja Jermana), smučar, alpinist in gorski reševalec, na naslonu klopi pa je tablica s pesniškim poklonom Zelenici, ki jo je imel rad. Graničarska pot naju je za kratek čas odložila na cesto, nad katero je slabša kot spodaj, ponekod kar precej slaba, zaraščena, blatna, spodjedena, celo podrta (kdor pozna priključke s ceste, se takim odsekom lahko ogne). V debla vrezani napisi potrjujejo, da so tod hodili mejni vojaki. Tu in tam sva skozi drevje videla levo Begunjščico in bolj zadaj Košuto, globoko spodaj Kočo na Vrtači, pred seboj pa Ljubeljščico. Ob poti cvetijo kukavice, tudi posebno lepe bele (menda niso transilvanske prstaste kukavice, ampak jaz sem ravno tako zadovoljna z »bledolično« podvrsto fuchsove), pa tudi orlice, veliki zali kobulčki, dlakavi sleč in druge rože, ki sva jih to pomlad videla že drugod. Zadnjič sva se veselila ene same brstične lilije, tokrat pa je bilo kranjskih cele šope, zato so bile imenitnejše turške, ker sva opazila le tri. Manj v okras so tej prijetni poti kabli, potegnjeni ob njej in celo po njej, ter nekaj nerabnih drogov.

Od Doma na Zelenici (1536 m) se lepo vidijo Stol, Vrtača in greben Na Možeh. Še četrt ure sva nadaljevala po poti na Vrtačo in tedaj res opazila neoznačen odcep(ek) desno, o katerem sva brala, a nanj ne opozarja več možic. Kar razločna stezica se vzpenja mimo mogočnih balvanov in med ruševjem krnice Suho ruševje. Končno sva zagledala visoko pred seboj Zelenjak (Pautz, 2024 m) in del Palca (Selenitza, 2026 m). Ne, nisem se zmotila: ti mejni gori imenujemo Slovenci in Avstrijci ne le vsak drugače, ampak skoraj natanko nasprotno. Izbrala sva si ju, ker sva hotela preveriti, ali sva kos plezanju I. (na Palcu) in II. stopnje (na Zelenjaku; take ocene sva našla v virih), kakršno naju čaka na enem od izbranih počitniških ciljev. Če ne bo šlo, sva sklenila, bova pač obrnila, na dopustu pa zlezla na kaj lažjega.

Vzdolž pobočja desno nad Suhim ruševjem teče potka po melišču, kjer sva videla nekaj planincev, med ruševjem pa sva se pretikala samo midva. Melišču se ogneva, če se le da. Toda ko se je prikazal možic, ki naju je dozdevno vabil desno, sva se tudi midva preselila na melišče. Nekoliko naporna potka naju je pripeljala na sedelce Žleb (1916 m), kjer leži podrta mejna tabla, mejni kamen pa ima številko XXV/83. Nadaljevala sva desno navzgor in – čeprav nevajena neoznačenih poti – uspešno napredovala. Skok pod vrhom Palca nama ni povzročil večjih težav. Na zarjavelem križu poleg mejne oznake 81 piše – Zelenica! Fotografirala sva se z dvignjenima palcema, pa ne le zaradi imena gore, ampak tudi v spodbudo domovini, ki je praznovala (nekdo ji je napisal tudi voščilo v vpisno knjigo). Imela sva družbo: tričlansko družino, še en par in mladeniča (pozneje sva izvedela, da mu je ime Boštjan), ki je prišel na Palec po grebenu Na Možeh. Vsi smo se potegovali za pozornost planinskih kavk in tako si lačnim kljunom sploh ni bilo treba posebej prizadevati za našo naklonjenost. Drugi so bodisi že bili na Zelenjaku bodisi so se odpravljali tja, zato sva sklenila tudi midva poskusiti še tisto dvojko.

Vrnila sva se na Žleb in se podala na drugo stran, pod Zelenjakom proti Vrtači. Preden sva v ruševju pri mejnem kamnu 85 pustila palice, sva srečala Boštjana, ki se je že vračal z Zelenjaka; tako smo se poslovili že drugič. Tam se je motal tudi par z vrha Palca in možu se je zdelo, da zgoraj vidi možica. Ker nobeden od nas ni poznal poti in midva možica nisva videla, sva nadaljevala desno pod vrhom (zapeljala naju je razmeroma razločna potka), iščoč prehod navzgor. Gospa nama je sledila in je bila kasneje deležna kritike, da bolj verjame drugim kot svojemu možu (no, tudi nama ni verjela, da poti ne poznava in da nisva vajena brezpotij). Nenadoma sva ugotovila, da sva že predaleč (mimo križa na vrhu), zato sva se morala vrniti. Tedaj sva opazila, da naju čaka Boštjan. Ne le gospa, tudi midva sva ga polomila, ko nisva verjela njenemu možu: proti vrhu se je treba povzpeti že kar blizu kamna 83. Boštjan se je povzpel z nama. »Ali ste se vrnili zaradi naju?« sem vprašala. Kar molčal je. »Ali pazite na naju?« sem vztrajala. In je prikimal. Kaj takega! Tretje slovo je spremljal krepak stisk rok. Ko sva se po polžje spuščala po melišču, nama je zelo hitro izginil izpred oči. Spomnila sem se na skavte, o katerih pravijo, da morajo vsak dan opraviti dobro delo. In njegovo pripovedovanje, kaj opazuje in kako se znajde v brezpotju, je tudi spominjalo na skavtske veščine. Ostal nama bo v lepem spominu kot skavt Boštjan.

Nazaj grede se nisva spustila med ruševje, ampak sva vztrajala na melišču. Potem ko sva se pomudila na velikem rastišču planik, sva nadaljevala do največjega balvana, za katerim sva zavila desno. Koreninasta in zaraščena potka se je končala na mestu, kjer sva zjutraj s poti na Vrtačo zavila v Suho ruševje. Gor grede nisva opazila, da temu odcepu takoj sledi razcep: levi krak vodi v krnico, desni, po katerem sva se zdaj vrnila in ki ga gor grede sploh nisva videla, pa na melišče. K avtu sva se vrnila po poti vzpona. Vse skupaj je trajalo dobrih osem ur.

Če je verjeti ocenam težavnosti plezanja tu in na Korziki, tam ne bi smela imeti posebnih težav, pri orientaciji pa utegneva pogrešati skavta Boštjana.

Takle je pa videti Palec z avstrijske strani, iz Podna: kot pest in palec.