»Ogledna tura« na Jermanco

V opisu poti na Kamniško sedlo iz doline Kamniške Bistrice na spletišču Zaplana.net piše: najbolj »vztrajni« pa lahko poskusite doseči planino Jermanca. S tem ironičnim tonom se strinjam, saj mi ni bilo nikoli jasno, zakaj in čemu hodijo v hribe taki, ki se skušajo pripeljati kar najviše, da bi čim manj hodili. Izvzeti so seveda tisti, ki težko hodijo, pa ne bi bili radi prikrajšani za gore. Odločitvi za visoko izhodišče lahko botruje tudi časovna stiska ali slabo vreme, ampak takrat je po moje bolje izbrati kak bližji cilj.

Midva z Janijem že ravnava tako. Prejšnji teden sva si lahko privoščila »hribe« samo v torek, ko je bila najslabša vremenska napoved, in še to šele po moji službi. V takih primerih pridejo na vrsto »čudni« cilji. Tokrat sva šla gledat, kaj in kje je Jermanca, ki sva jo doslej poznala samo po imenu. Če se bova kdaj ojunačila za Planjavo (odkar sva se povzpela na Brano, resneje misliva na to), bi bilo skoraj šest ur iz doline morda le nekoliko prenaporno za naju, saj bi najverjetneje (sploh po zahtevnejših delih poti) hodila celo dlje, pa še nazaj je seveda treba priti, zato bova najbrž začela na Jermanci.

Mimo osličkov, ki sta se pasla sredi ivanjščic nad Domom v Kamniški Bistrici, sva se napotila do malega parkirišča pet minut od tam, nato pa desno (nad hišo št. 8) po markiranem kolovozu, ki vodi proti Kokrskemu sedlu. Cvetelo je kresničevje, dišalo je po bezgovem cvetju in sladkala sva se z gozdnimi jagodami. Hodila sva med velikimi skalami. Ugibala sva, kateri so kar slikoviti vrhovi na levi in ali je med njimi tudi moj priljubljeni Čmaževski turn. Markiranost je sčasoma »popustila« in na Jakovem ovinku sva dosegla neoznačeno gozdno cesto. Sicer nevznemirljivo hojo je »popestril« najprej pogled na gostilniško marelo, nato pa še na hladilnik v več delih v bregu pod cesto (kjer se osel valja, tam dlako pusti – pa o osličkih iz Kamniške Bistrice ne mislim nič slabega!). Pri veliki preži sva stopila iz gozda in na nasprotni strani cvetočega travnika zagledala krmilnico za divjad (ta kombinacija me vedno navda z nelagodjem). V visoka travi se je zibalo tudi nekaj kranjskih lilij. Začelo je deževati. Nekoliko više so parkirali prvi avtomobili, na večjem parkirišču in še enem manjšem nad njim pa jih je bilo še več. Kmalu zatem se cesta konča in se nadaljuje s potjo, ki se združi z markirano iz Kamniške Bistrice na Kamniško sedlo.

Vrnila sva se po isti poti, le od Jakovega ovinka sva nadaljevala kar po gozdni cesti, ker je čedalje bolj lilo (tudi misel na iskanje Sivnice, največje ledeniške klade v Kamniških Alpah, sva zaradi tega opustila). V Kamniško Bistrico sva se tako vrnila pod hišo št. 8 in do avta pričofotala mokra do spodnjic (drugič v najini planinski karieri). Ampak »pohod« je popolnoma uspel: ugotovila sva, da se bova lahko pripeljala na Jermanco (katero območje natanko se tako imenuje, še vedno ne veva), saj je cesta razen enega razdrtega ovinka kar dobra.