Pokljuške zanke in uganke

Ko sva bila v Pokljuški soteski, sva videla, da se skozi Pokljuško luknjo pride na Klek. Prejšnjo nedeljo sva se namenila na planino Klek (1556 m) in sklenila izkoristiti to »odkritje«. Spet sva parkirala v Krnici. Iz Pokljuške luknje sva prilezla na plano po stopničkah. Sledila sva markacijam v obliki črke P, dokler naju niso nenadoma ustavili ograja ter napisa Stop in Pozor hud pes. Na ograji sta puščici v levo in desno. Sledila sva slednji, pa sta naju znova ustavila zapora in še en Hud pes. Lastnik zemljišča očitno ni naklonjen pohodnikom, do česar ima vso pravico, a potem puščica ne bi smela kazati skozi Pokljuško luknjo na Klek. Ko sva se rešila vseh ovir, sva se kar za nosom povzpela na kolovoz; desno spodaj so se na planini z dvema hiškama pasle krave, midva pa sva zavila levo navzgor proti Figovcu, kjer so naju pričakale številne kukavice. Cveteli so tudi alpski nagnoji, ena naših najlepših dreves. Nad domačijo je razcep; sledila sva kažipotu Meja dolina – Klek desno. Še zadnji Hud pes naju je odgnal čez travnik proti gozdu. Kolovoz po Jelerjevi dolini sva že poznala; po njem sva se vračala iz Pokljuške soteske.

Orlice in pogačice so se kar izmenjavale. Slednjih je bilo posebno veliko okrog lesenjače na Spodnjih Pokljuških rovtih, ki ji je »odpadla« streha. Onkraj zvoženega blatnega križišča sva kolovoz zamenjala za gozdno cesto. Kljub številnim odcepom in razcepom sprva nisva imela težav, saj je pot odlično označena. Toda ko sva prišla na veliko poseko, se je zataknilo. Ker sicer razločni travnati kolovoz čeznjo kar predolgo ni bil označen, česar dotlej nisva bila vajena, sva se vrnila na začetek in odkrila skrito markacijo s puščico, ki naju je vabila levo v gosto smrečje, kjer ni bilo ne duha ne sluha o poti. Toda puščica je nedvoumna, zato sva se prebila med smrečicami, ponekod prav »božično« ozaljšanimi s planinskim srobotom. Potem ko sva z vej posmukala vso mokroto, da bi naju bilo skoraj treba ožeti, sva res ujela potko. Zdaj sva bila orientacijskih težav že nekoliko vajena. Na »neoznačenem« (puščica se skriva v zelenju) razcepu sva izbrala desni krak, ki naju je pripeljal do lepe gozdne ceste, kjer sva zavila levo in tudi pot nazaj je tam označena s kažipotom. Povsod pa ni tako in nekajkrat sva si za vrnitev pripravila svoje oznake, ker planinskih ni ali so slabo vidne. Dobrih deset minut nad zadnjo omenjeno cesto sva stopila iz gozda in potem ko sva si iz vej postavila puščico za nazaj, sva kar nadaljevala po široki travnati vrzeli med smrečjem, ker nisva opazila ne markacije na kamnu, ki tiči v travi, ne dobro skrite puščice v desno, potka v tisto smer pa je tudi komaj opazna. Ko sva jo vendarle odkrila, naju je pripeljala na kolovoz, ta pa k tovornjaku čebelnjaku na jasi. Od njega sva se povzpela po travnatem presledku med smrekami in na prvem razcepu zavila desno, na naslednjem pa levo (oboje neoznačeno); markacije so v glavnem po tleh, zato se nepoznavalec pozimi tod najbrž laže izgubi kot ne.

Kmalu za grobom padlega partizana se je desno spodaj odprla Meja dolina; ta planina ni več živa. Nadaljevanje je nekoliko zagonetno, ker poti ni videti; držati se je treba levo. Še enkrat sva za kratek čas izgubila markacije in še dvakrat prečkala gozdno cesto (na Pokljuki jih je za pravi labirint!), potem pa sva prišla do kala in izza roba nad njim se je pokazala prva streha planine Klek. Na njenem zgornjem delu sta dva manjša rudarsko-pastirska stanova; enega je TNP preuredil v informacijsko točko. Slike in besedila predstavljajo tamkajšnje rastlinstvo, pridobivanje železa, arheološke najdbe, ohranjanje biotske in krajinske pestrosti planine in Pokljuke, varstvo in obnavljanje stavbne kulture. Imela sva srečo, da naju je edina ploha doletela prav tam. Vedrila sva pri paru z Jesenic na verandi največje stavbe. Povedala sta nama marsikaj zanimivega o planini in sodelovanju s TNP in z arheologi, posebej z Janezom Bizjakom, nekdanjim direktorjem TNP in sedanjim raziskovalcem rudarjenja v naših gorah (na planini Klek je bil površinski kop železove rude). Poleg tega so tu še zbiralnik za deževnico (enak kot na Meji planini), kamniti ostanki dveh stavb in križ – spomenik štirinajstletnima pastirčkoma, ki so ju zaradi domačih izdajalcev pokončali Nemci. Na spodnjem delu planine so še trije stanovi. Planina je zelo prostrana in še živa. Z nje je imeniten pogled na Debelo peč.

Vrnila sva se po isti poti, le tistemu komaj prehodnemu smrečju sva se ognila, tako da sva pred njim zavila levo in po gozdu tik nad poseko kar hitro prišla na neoznačeni travnati kolovoz, po njem pa navzdol mimo skrite markacije s puščico, ki naju je zjutraj "pregovorila", da sva zagazila v mokro goščavo (v mokrem je tudi gor grede bolje ravnati tako: po travnatem kolovozu do gozda, v njem pa takoj levo in nekaj deset metrov do markirane poti). Pa še pri Figovcu sva se ognila ograjenemu območju in se vrnila v Krnico po kolovozu. Gor dobre tri ure, dol slabo poltretjo. Zelo prijetno.