Pokljuška soteska ‒ predlog za toplejše dni

Kadar na takle prelesten dan tičim doma, gospodinjim in lovim zaostanke v spletnem dnevniku, pomeni, da je Jani ves konec tedna v službi in sva celodnevni pohod nadomestila s kratkim popoldanskim med tednom. Tako sva v torek »soteskala«. Skozi Bled in oboje Gorje sva se odpeljala v Krnico. Za krajevno tablo sva sledila kažipotu Krma, nato pa takoj pri tabli Pokljuška soteska naravni spomenik 1,5 km zavila levo. Po srhljivo ozki cesti sva se pripeljala na parkirišče z obvestilno tablo in zemljevidom.

Po 20 minutah hoje med navpičnimi stenami, visokimi blizu 50 m (sotesko je izdolbla ledeniška reka, zdaj pa je suha), sva prišla do slikovite Pokljuške luknje, skozi katero vodi pot na rob soteske in Staro Pokljuko. Ima dva vhoda in tri okna. Le 5 minut naprej je vrtec (tako se imenujejo razširitve soteske) z naravnim mostom. Pod spodmolom je nekaj klopc. Še 5 minut in stala sva pod Galerijami kraljeviča Andreja. Za prehod skozi največjo ožino so že leta 1930 zgradili galerije; sedanje so iz leta 2009. Povzpela sva se nanje in se po njih pretaknila skozi razpoko v steni. Tam se krušijo kar precejšnji kamni in čeprav je odsek kratek, bi na galerijah utegnila priti prav čelada. Po tistem, kar je ležalo na mostičku, je Jani ugibal, da zoper nekatere primerke morebiti niti čelada ne bi zalegla. Tabla TNP na parkirišču opozarja, da se v sotesko podajamo na svojo odgovornost; samo upati je, da spomladi odpade večina tistega, kar je nagrizla zima, in je poleti, ko je obisk najbrž večji, kamnitih »padavin« manj in so predvsem manjše.

Spektakularnih znamenitosti je bilo konec in pot sva nadaljevala po razmehčanem snegu, ponekod pa je na naju prežal tudi led, zato ni šlo prav hitro (od parkirišča do konca soteske sva porabila debelo poldrugo uro). Večkrat se nama je zdelo, da bova vsak čas zunaj, ker sva se vzpenjala proti domnevnemu robu ali ker je izza ovinka lila močnejša svetloba. Kmalu po tistem, ko sva opazila prvo sled civilizacije (a ne civiliziranosti!) – zavržen pločevinast škaf in nedaleč za njim pločevinko od piva –, pa sva stopila na gozdno cesto.

Čeprav planinski zemljevid vzhodnega dela Julijskih Alp in turistična karta občine Bled trdita, da je pot nazaj po cesti markirana, enako zemljevid TNP vsaj za njen začetek, v resnici ni. Tudi kažipota ni nobenega. Da so pokljuške gozdne ceste pravi labirint, je znano, zato naju je malo skrbelo, ali bova zadela pravo. Zavila sva desno po prej omenjeni gozdni cesti (krasijo jo slikovito naložene skalne plasti), potem pa o vsakem odcepu v desno ugibala, ali je že pravi, in o vsaki bajti, ali je ta ali oni objekt z zemljevida. Po 10 minutah sva se znašla na večjem razcepu in izbrala desni krak. K sreči naju je kmalu pripeljal na križišče s kažipotoma desno Krnica – Gorje – Bled in levo Kranjska dolina. Dobro označena pot naju je vodila mimo planine Pokljuka (še eno ime za Staro Pokljuko) do združitve s potjo na Klek. Ustavila sva se pri Figovcu (Krnica 79), hiši z lepim portalom in ljubkimi okni z gavtrami, ki je žal skažena s salonitno streho. Na steni je spominska plošča, ki pove, da je na tem območju delovala relejna kurirska postaja G - 6. Od nje je lep pogled na Karavanke, posebno na Stol. Od konca soteske do avta sva hodila slabo uro.

Malo še počakajte in pojdite »soteskat«, ko bo sneg skopnel in bodo vrtci ozeleneli in zacveteli. Pa na glavo pazite na tistem kočljivem delu galerij.

Polhograjski posebneži petič

V začetku decembra je ortoped postavil mojim kolenom dokončno diagnozo: artroza. Kakega izboljšanja ne morem pričakovati, lahko pa pazim, da se stanje ne bo (preveč) poslabšalo. Sicer je menil, da mi (še) ni treba opustiti hribolazenja, a bil je odločen: »Po pameti!« Vsekakor boljše od nasveta neke fizioterapevtke, naj hodim samo še na take hribe, s katerih se lahko vrnem z žičnico (navzgor grem namreč brez težav, navzdol je pa hudo). In tako so prišli na vrsto pohlevni hribi, 13. decembra spet eden manj znanih polhograjskih: Vrhé.

 

Pri gostilni Gorjanc na Brezovici pri Ljubljani sva se držala smeri Polhov Gradec ter se skozi Podsmreko, Komanijo in Draževnik pripeljala v Razore, kjer sva zavila levo proti Polhovemu Gradcu in Horjulu. Ko sva prispela na Dobrovo (okrog 310 m), sva sledila smerokazom OŠ Dobrova in parkirala na velikem šolskem parkirišču (S 46.056633, V 14.411435).

 

Na koncu parkirišča sva stopila na kolovoz, ki naju je pripeljal k čedni Birtičevi kapelici. Napis Birtič / Matija * 13. 4. 1930 † 15. 8. 1947 / Franc * 17. 8. 1932 † 15. 8. 1947 nama je zbudil radovednost, kaj se je zgodilo tako mladima fantoma na isti dan dve leti po vojni. Za kapelico in majhnim razpelom sva se napotila proti gozdu in na levi zagledala vodno zajetje. V nekem grmu je visela pisana ptičja hišica z napisom Vrtec ~ Sovice (tako se imenuje dobrovski vrtec). Hodila sva po neoznačeni poti. Na prvem razcepu sva zavila na desno, širšo stezo, na naslednjem levo v jarek. Po Račiču vse tamkajšnje poti vodijo na Vrhe, na splošno pa priporoča, naj se ne oddaljimo preveč od grebena, po katerem teče jarek, kar je zanimivost te poti. Čeprav je bil zasut z listjem, se je videlo, kako mu je voda razjedla dno. Po njem sva prišla na uravnavo z vodnim zajetjem, kjer je z leve pritekla pot od zajetja pri kapelici. Vzpenjala sva se dalje po širokem in globokem jarku, ne oziraje se na odcepe.

 

 

 

 

 

Slabih 20 minut od izhodišča se je vzpon unesel in jarek je postal plitvejši. Na svojih poteh večkrat naletiva na kake odpadke, večinoma embalažo, kaj takega pa še ne: v razpoke grobega borovega lubja je nekdo zatlačil papirčke od bonbonov. Nekateri so pa res packi! Bregova sta se čez čas spet zvišala, ponekod v pravcato sotesko, a strmine ni bilo več. Srečala sva domačina, ki ni vedel, kaj se je zgodilo fantoma, ki jima je posvečen napis na kapelici, vedel pa je, da se Birtič pišejo na bližnji domačiji (po domače Šimc). Širši odcep desno je bil zastavljen s hlodom, sicer pa je bilo odcepov veliko, nekateri prav tako po jarkih. Čez čas sva se spet začela vzpenjati. Sredinska razjeda je bila ponekod zelo globoka. Na kolovoz levo spodaj se je z najine poti nekajkrat spustila nekakšna drča.

 

Čez dobrih 10 minut se je »soteska« razširila, ker se je združila s sosednjo. Še več jih je bilo, gozd je bil kakor razrezan. V slabih 10 minutah sva prišla na križišče: jarek se je nadaljeval naprej in se prevesil navzdol, levo se je vzpela široka koreninasta steza, desno pa ozka. Zavila sva levo. Srečala sva še dva domačina in izvedela, kaj se je zgodilo Birtičevima fantoma: šla sta zvonit za veliki šmaren, kar v tistih časih ni bilo zaželeno ali celo dovoljeno, zato so ju kratko malo likvidirali. Strašno! Po 5 minutah sva stopila na uravnavo pod Tičjim riglom. Na naslednjem razcepu sva se še vedno držala jarka na desni. Čez 10 minut sva dosegla Jazbino (604 m), meter višjo od najinega cilja. Z leve od spodaj je pritekla še ena pot, najina pa zavila desno rahlo navzdol. Z Jazbine sva se spustila na drugo stran in se nato po dobrih 5 minutah povzpela na Vrhe.

 

Tablica na vrhu je potrdila, da sva dosegla »dobrovski Triglav« (tako hribu reče Račič). V Atlasu Slovenije na tem mestu piše Jazbina (604 m), Vrhe (570 m) pa so bolj zahodno. Na zemljevidu Ljubljana in okolica so Vrhe visoke 603 m, Jazbine pa ni in kote 570 m tudi ne. Na Polhograjskem hribovju so tri vzpetine (od severozahoda proti jugovzhodu): Vrhe 603 m, Jazbina 604 m in Tičji rigel 557 m. Najbolj me je presenetil zemljevid maPZS: na njem piše, da na koti 603 »uradno ni poimenovanega vrha«, Vrhe so visoke 571 m, Jazbina ni zapisana kot vrh in je brez višine, Tičji rigel pa meri 554 m. Na spletni strani občine Polhov Gradec - Dobrova piše, da je del Dobrove »na višjih terasah dobrovskega hriba z najvišjim vrhom Jazbina 604 mnm«. Med preverjanjem, kaj je dobrovski hrib, sem našla še imena Dobrovski vrh (to piše tudi na tablici na vrhu, a ni jasno, v kakšnem razmerju je z imenom Vrhe), Dobrovski hrib (v Krajevnem leksikonu Slovenije, nekaj primerov na spletu) in Dobrovški vrh (pogosto na spletu), toda tako nekateri rečejo vsemu »pogorju«, katerega najvišja vrhova sta Jazbina in Vrhe. Hrib, ki premore tudi geodetski kamen, ni razgleden, zato pa ga krasi marsikaj drugega, na primer zvonček želja, termometer, kovinska vpisna skrinjica ter obilo lesenih umetnij: zanimiv koledar, umetelna novoletna voščila, velika izrezljana glava bradatega moža s pipo, zapisi vrheškega vremenarja, množica kažipotov, miza in klopi. Na hrbtni strani neke table sva odkrila še eno ime za Jazbino: Jazna. V vpisnem zvezku se obiskovalci navdušujejo nad naravo, krešejo pa se tudi mnenja, na primer na predlog, naj bi na vrhu postavili razgledni stolp, so se usula odločna nasprotna stališča. Med najinim kratkim obiskom so prišli gor štirje domačini in en kuža.

 

Dol grede nama je tretji vprašani glede Birtičevih sinov povedal, da so se fantje dogovorili, da bodo ob štirih zjutraj v cerkvi pritrkavali. Tudi sogovornikov oče je bil med njimi, a je na svojo srečo zaspal. Vaški partizani (leta 1947?!) so mlada Birtiča ubili in pokrili z vejami. Vaščani so ju našli, ko so prišli k maši. Ve se, kdo je to zagrešil, je dodal. Doma sem potem na spletu našla zapis v Zavezi, reviji društva Nova Slovenska zaveza, iz marca 1992. V splošnem se ujema s pripovedjo tretjega domačina, je pa veliko bolj podroben in srhljiv. Pisec se je »zavaroval« z dodatki baje in govorilo se je, a četudi ni vse res, kar piše, ni dvoma, da je bil storjen zločin.

 

Med vračanjem sva se povzpela še na Tičji rigel in se v četrt ure vrnila na križišče. Tam kjer je bila pot najbolj blatna, sva prestopila na spodnji kolovoz. Ta je zavil proti desni in skozi drevje sva videla cerkev na Dobrovi. V tisto smer se je odcepila steza (ena mnogih) in naju čez 20 minut pripeljala iz gozda na travnik. Na desni sva zagledala cerkev, na levi pa veliko staro stavbo, obnovljeno in s prizidanim dvigalom. V dobrih 5 minutah sva bila pri cerkvi Marije Vnebovzete ali Marije v leščevju (po legendi naj bi bil v 10. stoletju neki pastir večkrat našel svojo čredo klečati pred Marijino podobo v leskovem grmu) in velikem pokopališču. Na spomeniku žrtvam komunističnega nasilja 1941‒1945 sta med 14 žrtvami z Dobrove tudi imeni Birtičevih fantov (15 žrtev je bilo iz Podsmreke). Spomenik so postavili svojci žrtev v letu 1992, ko je zato dozorel čas, je zapisano. Na pokopališču je tudi več partizanskih grobov in spomenik dobrovškim žrtvam prve svetovne vojne. Našla sva grob Miklavža Škofiča Maurerja, sina pesnice Neže Maurer, vojaškega pilota, ki je s helikopterjem pomagal tudi gorskim reševalcem.

 

Od cerkve sva mimo vodnega zajetja v kakih 5 minutah prišla k omenjeni veliki stavbi, ki se je izkazala za samostan Družbe Marijinih sester čudodelne svetinje na Dobrovi. Tam je bila nekdaj, ko so ljudje prihajali k Mariji v leščevju na božjo pot, romarska hiša. Po vojni so sestram vzeli samostan v Ljubljani in so pribežale na Dobrovo. To nama je povedala sestra, ki je prišla pogledat ven: »A sta na pohodu?« Pri samostanu se je cesta končala, zato nisva mogla naprej k šoli, ampak sva se morala vrniti v vas. Po Ulici Emila Adamiča (skladatelj se je leta 1877 rodil na Dobrovi) sva šla mimo št. 37, okrašene z rezbarskimi izdelki, podobnimi tistemu na Vrheh. Z Adamičeve ulice sva zavila levo na Cesto 7. maja, ki naju je v kmalu pripeljala nazaj k šoli.

 

Časa in moči je bilo še dovolj za jamo Melinco, a o tem, kako je sprva nisva našla in je bil potreben še en poskus, naslednjič.

Štegovnik za gobarje

S patagonci sva se že dolgo dogovarjala za vzpon na Štegovnik, a uskladiti toliko ljudi je umetnost. Še ko smo Damir in Željko iz Hrvaške, Helena in Janez izpod Blegoša in midva 16. septembra čakali na zbornem mestu v Tržiču, je Mitja poslal sms, da ga ne bo, ker mora na trgatev, pa se prej ni spomnil. Vendar je tudi pol ducata udeležencev dovolj, če je družba dobra – in bila je. Iz Tržiča smo se odpeljali v Medvodje, saj je Jani izbral pot mimo Štegovniškega slapu.

Pot sem opisala že prejšnjikrat, a saj veste, da nobena ni vedno enaka. Prva novost je bilo obnovljeno znamenje v spomin Petru Koširju. Zdaj lepo čitljivi napis je razkril, da je mož umrl 4. (ne 7.) julija 1944. Jani se na vse rad čim bolje pripravi, če ima »goste« kot tokrat, pa še temeljiteje. Zaradi možnosti, da bi se po vrnitvi s Štegovnika hoteli ustaviti v Dovžanovi soteski in/ali Jelendolu (Putrhofu), sva si prvo po daljšem času ponovno ogledala, prebrala pa sva tudi knjigo Bojana Knifica Bornovi v Tržiču. Pričevanja o življenju tržiških baronov (Založba Narava d.o.o., Kranj 2016), iz katere sva izvedela, da se je Peter Košir z Gozda pri delu na visokem nosilcu Bornove žičnice močno udaril v komolec, padel z nosilca in umrl. Znamenje je oskrbovala žena, pred kratkim pa so ga obnovili vnuki.

Seveda smo se ustavili pri Štegovniškem slapu (870 m), kjer nas je presenetila nenavadna zanimivost. Vhod v betonski objekt, ki je ostal od nekdanje elektrarne, je bil zagrnjen s črno zaveso, ob njem pa sta visela obvestilo o cameri obscuri in prošnja, naj ne vstopamo, dokler inštalacija ni dokončana. Pokukali smo noter. Pozneje sem se poučila, za kaj gre: to je del projekta KUD Veseli umetniki »Med naravo in umetnostjo 2018«.

Naslednji postanek je bil pri lovski koči Mantova (1010 m). Na stranišču ni bilo več svarilnega znaka; očitno so ga spravili v red in najbrž je bilo prav zato zaklenjeno. Nekoliko smo se osvežili in odložili plast oblačil, nato pa pod kočo prestopili potok. Po poseki na drugi strani smo zagazili v mokro travo. Nenadoma smo zagledali prvi par jurčkov. Bila sta tako namočena, da nista bila uporabna, a kaj kmalu se je pokazalo, da nista sama. Ko smo prišli do grape, posejane s skalami, je Helena ugotovila, da je pri koči pozabila očala. Janez se je kavalirsko vrnil ponje, mi pa smo medtem nabirali gobe. Patagonci so se izkazali za prave gobarje: s seboj so imeli nožičke in vrečke iz blaga. Medtem ko smo čakali Janeza, smo bili silno zaposleni. Da najdem jurčka celo jaz, ki nanj prej stopim, kot ga zagledam, pove vse. No, kot gostitelja jih nisva nabirala zase, ampak sva jih pomagala iskati drugim. Janez se je vrnil brez očal in se tudi lotil nabiranja. Jurčkov je bilo toliko in številni že zanič, da je bilo očitno, da ljudje tod ne hodijo, torej tudi Heleninih očal, kjerkoli že so, ne bo nihče pohodil. Medtem je izgubila še palice. Ker nima očal, je nekdo hudomušno pripomnil. In koliko gob bi šele nabrala, če bi imela očala, je dodal Damir. No, preden smo nadaljevali pot, so se našle tudi palice.

Ko smo prišli do gozdne ceste, je bilo jurčkov konec, za tintnice pa sem se zanimala samo jaz, a le zaradi fotografiranja. Močeradu, ki smo ga srečali, je bila ‒ kakor pove že njegovo ime ‒ vlaga v gozdu brez dvoma všeč, naša družba pa očitno ne, zato se je skušal skriti v prvo luknjo. Do obračališča smo hodili po cesti, tam pa zavili levo na kolovoz. Malo preden ga je bilo konec, je spet zadišalo po jurčkih, vendar jih še zdaleč ni bilo toliko kot na Mantovi. Nato se je končal še kolovoz in zagrizli smo v brezpotni breg, na katerem smo bili deležni pravcate aromaterapije, saj je v zraku, ogretem od sonca, prijetno dišalo po posušenih zeliščih.

Pri možicu na štoru in velikem mravljišču smo dosegli markirano pot s planine Javornik na Štegovnik in nadaljevali levo po njej. Potem je z desne pritekla še pot čez Močnikovo sedlo in do naravnih oken je bilo le še nekaj korakov. Čeprav sva jih videla že nekajkrat, se nama zdijo še vedno zanimiva in se nisva motila, da bodo všeč tudi drugim. Ko so vsi pogledali ali zlezli skozi vsa, smo se odpravili proti končnemu cilju. Skozi zadnje okno smo se spustili pod steno in odvijugali najprej na predvrh (1684 m), z njega pa po grebenu na vrh (1692 m). Najboljši razlagalec razgledov je bil Zagrebčan Damir, saj je ne enkrat prehodil večino tistega, kar se vidi z razglednega Štegovnika, in tega ni malo.

Po okrepčilu in počitku smo se vrnili v dolino po isti poti. Preden smo še enkrat zlezli skozi okna, smo se ustavili pod visoko steno, kjer se je Janez spomnil, kako ga je sin alpinist popeljal po Severni steni na Triglav, in to opisal sila doživeto. To je zame nedosegljiv podvig, poslušam pa rada. Med vračanjem sem našla še en gobji prizor: s prašnicami posut trhel panj. Preden smo se začeli spuščati proti Mantovi, smo ob gozdni cesti naleteli na možaka, ki je bil kljub polni košari jurčkov videti nekam sitne volje. Najprej se je začudil, od kod smo se vzeli, potem pa se je pridušal, da je to »živi dolgčas«, toliko gob. Da jih ima že čez glavo in jih bo nesel kar sestri, naj jih tam pojedo. Tako čudnega gobarja pa še ne! 

Pri koči Mantova se je izkazalo, da je imel Janez pomanjkljiva navodila, saj je Helena takoj našla očala. Nič se jim ni zgodilo, ker v tistem gozdu ni bilo žive duše, tudi nazaj grede ne. Če odštejem gobarjenje, smo za pot porabili toliko časa kot prejšnjikrat midva (tja 2.45, nazaj 2.15), sicer pa smo opravili cel »šiht«, zato smo soglasno sprejeli predlog (čigavega, ni tako pomembno), da smo si zaslužili pivo. Tako sta bila Dovžanova soteska in Jelendol preložena za nedoločen čas, ampak patagonci bomo zagotovo še skupaj hribolazili.