Prejšnji teden niti za kratko popoldansko ni bilo časa, pa ne zaradi Janijeve službe kot navadno, ampak zaradi preobilice obveznosti in dveh družinskih praznovanj: osemdesetletnice mlajše mame in prve svečke, ki jo je upihnila naša Ajda. Toda midva se ne dava. Saj že dolgo nisva šla na
nočni pohod, pa sva se v četrtek ob osmih zvečer odpravila k sveti Ani v Tunjicah. Čeprav je samo 476 m nad morjem in je iz Komende do tja le kakih 130 m višinske razlike (s Križa, od koder sva šla tokrat, pa še kakih 10 m manj), je za najino hribolazenje pomembna: prvi "planinski" cilj pred več kot devetimi leti. Danes bi mu komaj lahko rekla pohodniški ...
Zaradi pozne ure sva se zapeljala k lovskemu domu na Križu, od tam pa po
že opisani markirani poti. Žvrgoleli so ptički, tudi kukavica se je oglašala, ko sva v Tunjicah stopila iz gozda, pa so zapeli še črički in zadišalo je po senu. Izza hribčka sta pokukala zvonika in namesto levo okrog njega kakor navadno sva se podala kar čezenj. Kljub električnemu pastirju. Sicer po potki, da nisva tacala po travi, ampak koj se je pokazalo, kdo je tam glavni: vse krave so se v strnjeni gruči napotile naravnost proti nama. Jani jih je ogovarjal in slikal, jaz sem se jih pa kar zbala. Mogoče so bile res samo radovedne ... Cerkev so krasili mlaji v čast prvoobhajancem. Kamniške in druge gore so deloma zakrivali oblaki, pogled v dolino pa je začel zastirati mrak.
Od cerkve sva se spustila po stopnicah mimo kapelice v vas in po asfaltni cesti levo, čez 20 minut pa zavila levo na makadam. Stemnilo se je in nataknila sva si lučki. Od vsepovsod se je slišalo regljanje žab. Eno, ki je priskakljala na cesto, je osvetlila čelka. Skozi Mlako in Gmajnico sva se vrnila na Goro in k lovskemu domu. Ko sva odšla od doma, je še sijalo sonce, ob pol enajstih pa so naju k avtu že pospremile zvezde. Bilo je toplo kot na poletni večer.
Prejšnji teden niti za kratko popoldansko ni bilo časa, pa ne zaradi Janijeve službe kot navadno, ampak zaradi preobilice obveznosti in dveh družinskih praznovanj: osemdesetletnice mlajše mame in prve svečke, ki jo je upihnila naša Ajda. Toda midva se ne dava. Saj že dolgo nisva šla na nočni pohod, pa sva se v četrtek ob osmih zvečer odpravila k sveti Ani v Tunjicah. Čeprav je samo 476 m nad morjem in je iz Komende do tja le kakih 130 m višinske razlike (s Križa, od koder sva šla tokrat, pa še kakih 10 m manj), je za najino hribolazenje pomembna: prvi "planinski" cilj pred več kot devetimi leti. Danes bi mu komaj lahko rekla pohodniški ...
Zaradi pozne ure sva se zapeljala k lovskemu domu na Križu, od tam pa po že opisani markirani poti. Žvrgoleli so ptički, tudi kukavica se je oglašala, ko sva v Tunjicah stopila iz gozda, pa so zapeli še črički in zadišalo je po senu. Izza hribčka sta pokukala zvonika in namesto levo okrog njega kakor navadno sva se podala kar čezenj. Kljub električnemu pastirju. Sicer po potki, da nisva tacala po travi, ampak koj se je pokazalo, kdo je tam glavni: vse krave so se v strnjeni gruči napotile naravnost proti nama. Jani jih je ogovarjal in slikal, jaz sem se jih pa kar zbala. Mogoče so bile res samo radovedne ... Cerkev so krasili mlaji v čast prvoobhajancem. Kamniške in druge gore so deloma zakrivali oblaki, pogled v dolino pa je začel zastirati mrak.
Od cerkve sva se spustila po stopnicah mimo kapelice v vas in po asfaltni cesti levo, čez 20 minut pa zavila levo na makadam. Stemnilo se je in nataknila sva si lučki. Od vsepovsod se je slišalo regljanje žab. Eno, ki je priskakljala na cesto, je osvetlila čelka. Skozi Mlako in Gmajnico sva se vrnila na Goro in k lovskemu domu. Ko sva odšla od doma, je še sijalo sonce, ob pol enajstih pa so naju k avtu že pospremile zvezde. Bilo je toplo kot na poletni večer.
Ni komentarjev:
Objavite komentar