Dve košuti in en plešec nad dolgima njivama

Na poti iz Kort na Pristovški Storžič sva opazovala Tolsto Košuto (Breite/Dicke Koschuta) kot imeniten, a nama najbrž nedosegljiv cilj. Potem sva prebrala, da ni tak bav-bav, in v nedeljo sva se opogumila. Skozi Tržič sva se zapeljala do Jelendola, od tam pa je še kakih 10 km makadama (od Medvodja, to je približno od sredine, precej slabega) do parkirišča Pod Krnico. Z njega sva se povzpela najprej na Spodnjo Dolgo njivo, o kateri je Stanko Klinar v svojih Karavankah napisal, da je idilična in samotna, zdaj pa berem poročila o hrupni glasbi in razgrajanju pri lovski koči in planšariji. Pod planino sva bila res deležna temeljitega preskušanja basovcev, a preden sva dognala, od kod, so utihnili.

Na Zgornji Dolgi njivi so markacije odšle proti Košutnikovemu Turnu, midva pa sva nekoliko naprej zavila levo pri novem kažipotu Tolsta Košuta. Čeprav pot ni označena, nisva imela orientacijskih težav. Povzpela sva se skozi ruševje do ograje na koncu pašnika in jo prestopila. O poti pravzaprav ni povedati kaj posebnega, razen da je zelo strma in razgledna. V mokrem je ne priporočam, kajti travnata strmina utegne postati drsalnica, nekoliko siten pa je tudi vršni del, ker se drobir "spodmika" pod podplati. Kar prehitro sva bila na vrhu (2057 m), zato sva se napotila še proti drugemu, zahodnemu (2026 m), pa ne daleč. Nisva bila razpoložena za razbiti greben, na katerem je močno pihal prav strupen veter, zato sva se odločila podaljšati planinarjenje drugače. Vračanje na vzhodni vrh nama je "popestrilo" srečanje z gadom. Res sva brala, da je na Tolsti Košuti veliko kač. Tik pod vrhom sva šele nazaj grede opazila lepe rožice prijaznega imena: navadne zdravilke.

Za dodatek sva si izbrala Malo Košuto. Pišejo, da je nepomemben vrh, ampak nama je bila simpatična. Pot prav tako ni označena. Mimo mejnega kamna XXIV/29 sva se spustila na Orlovsko sedlo (Adlersattel; na sedlu piše Orlovo in višina 1672 m, v vodnikih 1680 m, na najinih zemljevidih pa ga ni) in naprej na Zgornjo Dolgo njivo, od tam pa levo ob ograji in čeznjo. Večkrat je bilo treba gor in dol, preden sva stala na vrhu. Nekaj zmede je povzročil tržiški zemljevid mladega para, s katerim sva družno navigirala skozi ruševje: njun zemljevid je trdil, da je na vrhu Male Košute mejni kamen 28, vendar sva tega videla pri Orlovskem sedlu, tukajšnji pa ima številko 26. Dol smo se spustili po drugi strani in iz pretepanja z ruševjem izšli kot zmagovalci. Mladina je odšla domov, jaz pa sem na Janijevo vprašanje, ali bi se povzpela še na Plešivec, navdušeno pokimala (da je tam baje še več kač, sem od jutra že pozabila).

Spuščala sva se po kolovozu čez Zgornjo Dolgo njivo. Natanko nasproti kažipota Tolsta Košuta je v bregu na levi tabla, ki označuje državno mejo, in že pri njej se lahko "oprimemo" mejnih kamnov onstran ograje (tamkajšnji je 19), ki nas pripeljejo do kažipota Plešivec ob mejniku 13, potem pa gre večinoma kar naravnost navzgor, zato je pot precej strma. Nekajkrat sva se ustavila in občudovala predvsem "svoji" Tolsto in Malo Košuto, ki sva ju imela kot na dlani. Od kamna 1 je lep razgled, do najvišje točke pa se je treba prebiti še skozi nekaj ruševja.

Med vračanjem na Spodnjo Dolgo njivo sva pobrala športno bluzo, katere lastnik je že počival pri planšariji. Tako sva mimogrede opravila še dobro delo. Parkirišče Pod Krnico je bilo zjutraj nabito polno pločevine, zdaj pa je imel najin avto še komaj kaj družbe. Nad makadamom ni bil posebno navdušen, saj se je prašilo kot za stavo, a ob "spodobnih" cestah zlepa ne rastejo takele prikupne jerebike (tega avto seveda ne razume). Vse skupaj ni trajalo več kot sedem ur.