Planjava po Janijevo

Ker z zlomljenim gležnjem nisem za nikamor, se je v sredo po dopustu, ki sem ga preživela na berglah (lepote Korzike zato niso čisto nič trpele, jaz pač), Jani sam odpravil na Planjavo z Jermance (sprehod do nje v začetku junija je bil "ogledna tura" za ta namen). Moji dnevniški zapisi nastajajo tako, da najprej na dolgo popišem sprehod, pohod, turo zase, potem pa oklestim za objavo. Po dolžini zapisov lahko ugibate, ali zase napišem cel roman ali mi kleščenje ne gre najbolje od rok. Resnica je nekje na sredi. Jani je iz drugega testa: tole je njegov zapis za domačo rabo (dnevnika pa ne bo pisal, je bil odločen).

S parkirišča krene navzgor nemarkirana stezica, ki pa se že po 10 minutah združi z markirano iz Kamniške Bistrice. V pol ure smo V Klinu, kjer je nekoga zmotil zapis nadmorske višine na čisto novem kažipotu in je 920 m skoraj povsem spraskal; zemljevid navaja višino 1090 m. Do koče tik pod sedlom je dobri dve uri hoda. Pri koči zavijemo na stezico v desno, ki vodi pod slikovitimi kamnitimi stolpiči, imenovanimi Babe. Še posebej lep je pogled nanje z vzhodne strani. Sledi prečenje kratkega melišča, kar nas pripelje pod zahodno steno Planjave. Pot postane zahtevna in si po njej pomagamo s številnimi varovali (jeklenicami, klini, stopami). V steni je vse polno rdečerjavih lis, ki opozarjajo na prisotnost železa in s tem na nevarnost udara strele v nevihtnem vremenu. V tem pogledu izstopa Wisiakova grapa, nad katero se pne izredno slikovit Rdeči kup. Grapa se imenuje po alpinistu Sandiju Wisiaku, ki ga je tam 1933 zasul snežni plaz, in to sredi maja. Nanj spominja spominska plošča. Malo naprej je še ena v spomin na dve žrtvi. Kmalu za koncem varoval je precej zahteven (zelo pazi na markacije!) vzpon na travnato ramo Sukalnik. Na njem smo približno na polovici poti s sedla. Od tu so osupljivi razgledi, posebej na jug na med plezalci priljubljene Zeleniške špice z značilnimi lijakastimi pobočji, ki se na jugu končajo s Kamniškim Dedcem. Z njega sta vidna tudi oba vrhova Planjave. Naprej je pot bistveno lažja, a ker se pod njo raztezajo strme travnate vesine Planjavskih zelenic, moramo biti pazljivi. Prej kot čez pol ure se pot razcepi. Kažipot (2179 m) nas usmeri levo navzgor, desno navzdol pa se gre na Korošico. Sledi prečenje še enega zelo kratkega melišča in zadnje plezanje. Tik pod vrhom je še drugo križišče (2343 m), saj se nam z desne pridruži t. i. Dežmanova pot s Korošice. V 10 minutah se nato le še sprehodimo na vzhodni vrh Planjave (2392 m). Zahodni vrh je za 2 m višji, vendar nanj ne vodi nobena označena pot. Na vrhu je nekaj možicev in kar dve skrinjici. Vpisna knjiga je v novi, žig pa je pritrjen na staro. Razgledi z vrha so imenitni. Izstopa pogled na drzno konico Ojstrice, v globini proti severu pa lahko oko poišče znani slap Rinko.

Vrnil se je po isti poti. Gor dobre 4 ure in pol, dol 3.