Lučki Dedec in še dva

Čokati Lučki Dedec (2023 m) se nama z Janijem zdi ena naših bolj fotogeničnih gora, a ga zaradi mnogo bolj slavne sosede Ojstrice le redko kdo obišče. Svoje k temu verjetno precej prispeva tudi dejstvo, da nanj ne vodi nobena markirana pot. Pač pa je toliko več dobro označenih poti na Korošico, ki je izhodišče tako zanj kot za Ojstrico. Jani je predvčerajšnjim "odsoliral" tja in tu je njegov zapis.

Za tiste, ki raje hodijo po bolj samotnih planinskih poteh, je prava izbira za pot na Korošico prek planine Vodole. Visoko pod njo se je mogoče pripeljati z avtom. Žal je cesta iz Podvolovljeka na planine pod Dleskovško planoto tako rekoč iz meseca v mesec slabša. Ko sva pred časom oprezala za oznakami za Vodole, jih nisva opazila, tokrat pa sem ob cesti proti Podvežaku samo nekaj deset metrov za leso zagledal na desni čisto nov kažipot Vodole/Korošica. Tudi parkirati je mogoče tam brez težav. Mimo kažipota vodi v breg traktorski kolovoz, ki pa je tako zaraščen, da mu je prav težko slediti, pa še markiran ni. Na prvem razcepu po približno 50 m je treba izbrati levi krak, na naslednjem še kakih 150 m više pa desnega. V 20 minutah pridemo po njem ravno na konec (lesa) zgornje ceste. Z njega se vzpne steza, ki pa je tako nesrečno zagrajena, da jo lahko najde le tisti, ki jo itak pozna. Drugi lahko nadaljujejo levo po še enem zaraščenem kolovozu. Ko se ta malo više slepo konča, bodo tako ali tako zagledali prej omenjeno stezo. Z njo se pojavijo tudi Knafelčeve markacije, čeprav zelo stare in obledele. Z malo pozornosti pridemo v nadaljnjih 20 minutah na planino Vodole (1570 m). Ta je očitno zapuščena, prav tako skromen stan na njej. Pač pa še vedno deluje pipa za vodo pri koritu; žal ne vem, ali je voda pitna. Planina je pravzaprav sestavljena iz dveh delov. Spodnjega prečkamo po levem robu, zgornjega pa vsaj zapustimo bolj po desnem. Steza nato vodi v ključih skozi gozd in ruševje na pretežno skalnat kraški svet. Pol ure nad planino se nam tik pred ogrado pod Inkretom z leve pridruži steza s Podvežaka. Skrbi z markacijami poslej ni več. Do Kocbekovega doma na Korošici (1808 m) je še slabo poldrugo uro hoda.

Na Lučkega Dedca se neplezalci lahko vzpnejo na dva načina: čez Durce ali čez Prag. Jaz sem se odločil za krožno turico. Za vzpon čez Durce, to je travnat prehod med Lučkim Dedcem in Vršiči, je treba po levi obiti Kocbekov dom in čim prej zaviti še bolj levo na melišče pod Dedčevo severno steno. Po neoznačeni stezici je treba tako daleč, dokler na levi ne opaziš travnate grape, ki se zgoraj konča v Durcah. Ne vem, kako, ampak meni ni uspelo najti niti steze čez melišče, čeprav sem tam okoli taval več kot pol ure. A našel sem vsaj recept za take izgubljence. Najbolje se je spustiti po dobro uhojeni, čeprav prav tako nemarkirani stezi na Petkove njive, še eno veliko kotanjo med Lučkim Dedcem in Lučko Brano. Z njih ni težko na oko poiskati Durc in po brezpotju primernih prehodov med ruševjem in skalami. Je pa pot zelo strma in v glavne travnata, torej primerna le za popolnoma suhe razmere. Jaz sem skoraj celo uro pošteno grizel kolena. Malo pod vrhom sem naletel na sledove stezice. Ta se v Durcah razcepi. Naš krak je levi, desni vodi na Vršiče. Od razcepa je le še sprehod do vrha. Lučki Dedec ima pravzaprav tri vrhove in vsi so označeni z možici. Za glavnega velja najbolj severni, kjer se gora prepadno prelomi proti Korošici. Ta stena je znana kot prva pri nas s preplezano smerjo stopnje VI+. Leta 1949 je podvig uspel Cirilu Debeljaku in Radu Kočevarju. Največji vtis naredi na človeka prav pogled v globino, čeprav sta tudi Ojstrica in Planjava kot na dlani.

Sestopa čez Prag skorajda ni mogoče opisati. Svet je močno zakrasel in na prvi pogled povsod bolj ali manj enak. Po nasvetu poznavalcev sem se prepustil vodstvu možicev. Moram pa priznati, da bi si želel kakšnega več. A z nekaj malega plezanja se je mogoče prebiti čez vse zapreke in v spodnjem, bolj travnatem delu celo najti stezico. V dobre pol ure smo spet na varni in označeni poti tik pod Pragom (1910), od koder ni daleč nazaj do Kocbekovega doma, da “zašpilimo klobaso”.

Vrnil se je po poti pristopa. Gor štiri ure in pol, dol slabe tri.

In kdo je bil tretji dedec? Poleg Janija je bil tisti dan na gori le še Beljačan, ki se je prejšnji dan odpeljal v Celovec, od tam z vlakom v Ljubljano, z zadnjim avtobusom pa v Kamnik, od koder je odštopal proti Kamniški Bistrici. Prespal je pod milim nebom ob Kamniški Beli in se naslednji dan povzpel na Dedca. Mislila sem, da takih planincev ni več. Ko se je Jani naužil razgledov in malice, se niti ni mogel posloviti, saj je Avstrijec že zadovoljno vlekel dreto na sončnem (pod)vrhu.