»Ogledna tura« na Jermanco

V opisu poti na Kamniško sedlo iz doline Kamniške Bistrice na spletišču Zaplana.net piše: najbolj »vztrajni« pa lahko poskusite doseči planino Jermanca. S tem ironičnim tonom se strinjam, saj mi ni bilo nikoli jasno, zakaj in čemu hodijo v hribe taki, ki se skušajo pripeljati kar najviše, da bi čim manj hodili. Izvzeti so seveda tisti, ki težko hodijo, pa ne bi bili radi prikrajšani za gore. Odločitvi za visoko izhodišče lahko botruje tudi časovna stiska ali slabo vreme, ampak takrat je po moje bolje izbrati kak bližji cilj.

Midva z Janijem že ravnava tako. Prejšnji teden sva si lahko privoščila »hribe« samo v torek, ko je bila najslabša vremenska napoved, in še to šele po moji službi. V takih primerih pridejo na vrsto »čudni« cilji. Tokrat sva šla gledat, kaj in kje je Jermanca, ki sva jo doslej poznala samo po imenu. Če se bova kdaj ojunačila za Planjavo (odkar sva se povzpela na Brano, resneje misliva na to), bi bilo skoraj šest ur iz doline morda le nekoliko prenaporno za naju, saj bi najverjetneje (sploh po zahtevnejših delih poti) hodila celo dlje, pa še nazaj je seveda treba priti, zato bova najbrž začela na Jermanci.

Mimo osličkov, ki sta se pasla sredi ivanjščic nad Domom v Kamniški Bistrici, sva se napotila do malega parkirišča pet minut od tam, nato pa desno (nad hišo št. 8) po markiranem kolovozu, ki vodi proti Kokrskemu sedlu. Cvetelo je kresničevje, dišalo je po bezgovem cvetju in sladkala sva se z gozdnimi jagodami. Hodila sva med velikimi skalami. Ugibala sva, kateri so kar slikoviti vrhovi na levi in ali je med njimi tudi moj priljubljeni Čmaževski turn. Markiranost je sčasoma »popustila« in na Jakovem ovinku sva dosegla neoznačeno gozdno cesto. Sicer nevznemirljivo hojo je »popestril« najprej pogled na gostilniško marelo, nato pa še na hladilnik v več delih v bregu pod cesto (kjer se osel valja, tam dlako pusti – pa o osličkih iz Kamniške Bistrice ne mislim nič slabega!). Pri veliki preži sva stopila iz gozda in na nasprotni strani cvetočega travnika zagledala krmilnico za divjad (ta kombinacija me vedno navda z nelagodjem). V visoka travi se je zibalo tudi nekaj kranjskih lilij. Začelo je deževati. Nekoliko više so parkirali prvi avtomobili, na večjem parkirišču in še enem manjšem nad njim pa jih je bilo še več. Kmalu zatem se cesta konča in se nadaljuje s potjo, ki se združi z markirano iz Kamniške Bistrice na Kamniško sedlo.

Vrnila sva se po isti poti, le od Jakovega ovinka sva nadaljevala kar po gozdni cesti, ker je čedalje bolj lilo (tudi misel na iskanje Sivnice, največje ledeniške klade v Kamniških Alpah, sva zaradi tega opustila). V Kamniško Bistrico sva se tako vrnila pod hišo št. 8 in do avta pričofotala mokra do spodnjic (drugič v najini planinski karieri). Ampak »pohod« je popolnoma uspel: ugotovila sva, da se bova lahko pripeljala na Jermanco (katero območje natanko se tako imenuje, še vedno ne veva), saj je cesta razen enega razdrtega ovinka kar dobra.

Planjava po Janijevo

Ker z zlomljenim gležnjem nisem za nikamor, se je v sredo po dopustu, ki sem ga preživela na berglah (lepote Korzike zato niso čisto nič trpele, jaz pač), Jani sam odpravil na Planjavo z Jermance (sprehod do nje v začetku junija je bil "ogledna tura" za ta namen). Moji dnevniški zapisi nastajajo tako, da najprej na dolgo popišem sprehod, pohod, turo zase, potem pa oklestim za objavo. Po dolžini zapisov lahko ugibate, ali zase napišem cel roman ali mi kleščenje ne gre najbolje od rok. Resnica je nekje na sredi. Jani je iz drugega testa: tole je njegov zapis za domačo rabo (dnevnika pa ne bo pisal, je bil odločen).

S parkirišča krene navzgor nemarkirana stezica, ki pa se že po 10 minutah združi z markirano iz Kamniške Bistrice. V pol ure smo V Klinu, kjer je nekoga zmotil zapis nadmorske višine na čisto novem kažipotu in je 920 m skoraj povsem spraskal; zemljevid navaja višino 1090 m. Do koče tik pod sedlom je dobri dve uri hoda. Pri koči zavijemo na stezico v desno, ki vodi pod slikovitimi kamnitimi stolpiči, imenovanimi Babe. Še posebej lep je pogled nanje z vzhodne strani. Sledi prečenje kratkega melišča, kar nas pripelje pod zahodno steno Planjave. Pot postane zahtevna in si po njej pomagamo s številnimi varovali (jeklenicami, klini, stopami). V steni je vse polno rdečerjavih lis, ki opozarjajo na prisotnost železa in s tem na nevarnost udara strele v nevihtnem vremenu. V tem pogledu izstopa Wisiakova grapa, nad katero se pne izredno slikovit Rdeči kup. Grapa se imenuje po alpinistu Sandiju Wisiaku, ki ga je tam 1933 zasul snežni plaz, in to sredi maja. Nanj spominja spominska plošča. Malo naprej je še ena v spomin na dve žrtvi. Kmalu za koncem varoval je precej zahteven (zelo pazi na markacije!) vzpon na travnato ramo Sukalnik. Na njem smo približno na polovici poti s sedla. Od tu so osupljivi razgledi, posebej na jug na med plezalci priljubljene Zeleniške špice z značilnimi lijakastimi pobočji, ki se na jugu končajo s Kamniškim Dedcem. Z njega sta vidna tudi oba vrhova Planjave. Naprej je pot bistveno lažja, a ker se pod njo raztezajo strme travnate vesine Planjavskih zelenic, moramo biti pazljivi. Prej kot čez pol ure se pot razcepi. Kažipot (2179 m) nas usmeri levo navzgor, desno navzdol pa se gre na Korošico. Sledi prečenje še enega zelo kratkega melišča in zadnje plezanje. Tik pod vrhom je še drugo križišče (2343 m), saj se nam z desne pridruži t. i. Dežmanova pot s Korošice. V 10 minutah se nato le še sprehodimo na vzhodni vrh Planjave (2392 m). Zahodni vrh je za 2 m višji, vendar nanj ne vodi nobena označena pot. Na vrhu je nekaj možicev in kar dve skrinjici. Vpisna knjiga je v novi, žig pa je pritrjen na staro. Razgledi z vrha so imenitni. Izstopa pogled na drzno konico Ojstrice, v globini proti severu pa lahko oko poišče znani slap Rinko.

Vrnil se je po isti poti. Gor dobre 4 ure in pol, dol 3.

Ogledna tura za krožno pot skozi sotesko Kloma

Zadnjega aprila sva se namenila na Janče, ker smo bili zaradi koronavirusne epidemije še vedno zaprti v občine. Toda zvečer smo izvedeli, da je od polnoči »zapora« konec, zato sva se na hitro odločila za ugotavljanje, kako lahko peljeva Marjano po Klomi, ne da bi se bilo treba po soteski tudi vračati.

Začela sva enako kot prejšnjič, le da ni bilo več snega in so cveteli navadni slečniki, resje, navadne mastnice. Ko sva pri Tromostovju (1065 m) prečkala Žakelj, nisva nadaljevala ob njem, ampak po zgornji stezi mimo odcepa na Kepo. Pred sotočjem dobrih 20 minut od izhodišča se je povzpela levo v gozd peščena steza. Prvikrat zaradi snega nisva zares videla kolovoza, ki sva ga iskala, zato sva preverila, ali sva našla pravo pot. Steza se je kmalu staknila s kolovozom, najverjetneje s tistim, ki sva ga pod snegom slutila pozimi. Nadaljevala sva po njem navzgor. Zaljšali so ga navadni volčini in deveterolistne konopnice. Prečkala sva suh pritok Žaklja. Tam so cveteli navadni repuhi. Po kratkem strmem vzponu se je pot nekoliko položila. Vzpenjala sva se po južnem pobočju Staniča (po domače Stanča, 1274 m). Strmina se je spet povečala. Po Klinarju je bil to nekoč kolovoz za spravljanje sena iz rovtov v dolino. Pojavljale so se vedno nove rože – vijolice, podlesne vetrnice, mlečki, a nobenih ni bilo veliko, razen telohov, ki pa so že vsi odcveteli. Pobočje na levi je padalo skoraj navpično in pod kolovozom so ležali ostanki ograje (trhel les, žice, klini).

 

 

 

 

Ko sva prišla do (nekdanje) lese in razcepa za njo, sva jo ubrala po desnem kraku, saj sva domnevala, da ta vodi na preval severno od Staniča, levi pa proti Šiji. Tudi na naslednjem razcepu sva se držala desno, a sta se kraka hitro staknila. Tam so cvetele zajčje deteljice. Nedaleč nad leso (pol ure od sotočja) sva stopila na preval, kjer sva pozimi odnehala. Po njem so ležali papirnati robci. Nemarno. Zato pa je bil pogled na Kurjeke z Visokim Kurjekom na čelu toliko lepši. Ob robu gozda levo nad rovtom sva opazila stezico, ki je bila pozimi skrita pod snegom. Radovednost naju je po njej pripeljala do solnice. Iz suhe trave so kukali pomladanski jegliči, spomladanski svišči in zlatice.

Od solnice sva se spustila po rovtu. Ker ni bilo poti, sva po strmem pobočju vijugala v ključih po svojih potrebah in kadar sva se obrnila desno, sva imela pred seboj neizraziti gozdnati Stanič. Pristala sva pri domnevnih temeljih nekega objekta, nadaljevala po gozdu, čez suho strugo in potok ter v 20 minutah prišla na Vričev rovt (približno 1200 m). Mimo ostankov betonskega objekta in kozolca sva se povzpela v levi zgornji kot travnika, vstopila v gozd in po 5 minutah dosegla Orlóv rovt (1250 m). Preden sva stopila na plano, sva skrita opazovala čredo gamsov, ki so prečili pobočje od leve proti desni in se spotoma pasli. Ko so naju začutili, so se urno vrnili, od koder so prišli. Zmotila sva jih pri zajtrku ali pa na poti h kakemu potoku. Tudi na tem rovtu sva našla solnico, še ena pa je prazna ležala pod drevesom. Povzpela sva se do vršnega roba (pozimi se zaradi snega nisva), od koder sva uzrla Borovlje in pod njim prvi rovt. Po Orlovem so ležali kupi porezanih smrečic. Ali tako preprečujejo zaraščanje?

 

Nazaj grede sva se nekoliko zadržala na Vričevem rovtu, kjer sva opazovala srnjačka na paši. Še pred betonskimi ostanki sva postala pozorna na stezico v desno, ki je pri velikem drevesu prečkala potok (tudi te pozimi zaradi snega nisva videla). Bila je zelo razločna in ponekod celo utrjena. Na prvi rovt naju je pripeljala kakih 20 m nad omenjenimi temelji, kjer je cvetelo nekaj nunk (belih žafranov). Le kako se prebijejo skozi prst, ne da bi si umazale bele srajčke? V dobre četrt ure sva bila spet na prevalu. Spustila sva se na drugo stran, od koder sva prišla zjutraj, nato pa skrenila na prvo razločno stezo desno. Ta je kmalu zavila ostro levo, nazaj proti lesi. Na tem ovinku naj bi stal možic, pa ga ni bilo, zato sva ga postavila midva. Tam sva zapustila pot in zavila desno. Po plitvi grapici sva dosegla širok pas nanesenega peska, ga prečkala nekoliko v desno navzgor in na drugi strani naju je čakal možic. Skozi pas ruševja in resja sva dosegla skalnato grapo, nad katero je bilo treba po ozki in sila krušljivi peščeni stezici, kjer se ni bilo za kaj prijeti. Ob njej so cvetele alpske velese in trilistne vetrnice. V smrekovem gozdu sva si nato kar oddahnila, čeprav je bila potka tam strma in viseča.

Kakih 40 minut od prevala sva prispela na Šijo 2 (tako Stanko Klinar, na zemljevidu samo Šija, 1362 m), kjer sva zavila levo po grebenu proti Šiji 1 (razločna pot desno domnevno vodi čez Kurjeke na Kepo). Greben je krasilo resje. Del poti je bil zaradi podiranja peščene podlage podprt (tudi ponekod drugod sva opazila znake vzdrževanja, čeprav sva sicer ves čas hodila po nemarkiranih poteh). Od tam sva posebno lepo videla Kurjeke in Dovško Babo. Po svetlem gozdu sva prečila strmo pobočje in skozi drevje na levi opazila Borovlje. Do sedla Šija 1 (prav tako po Klinarju, 1349 m) med Borovljem in Planico (tudi Planičico, po domače Pvaničco) sva hodila slabe četrt ure. Tik preden sva sestopila nanj, sva šla mimo odcepa na Plani(či)co desno navzgor. Onkraj sedla se vzpne steza na Borovlje, desno navzdol pa na Vrse.

 

 

Začelo se je oblačiti; za popoldne je bil napovedan dež, zato sva sklenila ogledno turo končati. Le še to sva morala ugotoviti, kako se pride s Šije 1 na Vrse. Prejšnjikrat sva se namreč spustila po grapi, morala pa bi se bila bolj levo, po pobočju Borovlja, naju je poučil dovški župnik Juvan, ki sva ga takrat srečala. Ker sva mu verjela, sva vztrajala toliko časa, da sva našla pravo pot, sicer je najbrž spet ne bi bila. Nekoliko pod sedlom, med potjo na Borovlje na levi in grapo na desni, je še ena stezica, ki je komaj vredna imena. Po njej je treba napraviti osem korakov in sestopiti na pravo stezo. Potem ko sva prestopila grapico (v levo), se je gozd razredčil in ozka travnata stezica naju je po četrt ure privedla na Vrse (1184 m). Travnik okrog Karlove počitniške hiše je bil posejan z zlaticami in ranimi mošnjaki. Gospodar je bil doma in zapletli smo se v prijeten klepet. V varni razdalji seveda. V njegovo vpisno knjigo naju nisem vpisala; to sem med epidemijo opustila, saj se nerada dotikam stvari, ki so se jih dotikali neznanci. Nikoli ne veš ...

Vrse sva zapustila po potki mimo klopce navzdol skozi gozd. Okoli studenca in korita tik pred poseko je bilo vse rumeno kalužnic. O razritem in blatnem kolovozu, ki je kmalu zavil desno proti gozdni cesti, je Jani menil, da ni pravi, zato sva se od studenca spustila čez poseko, kjer pa poti sploh ni bilo. Na spletu je prebral, da je treba skozi praprot, in tako sva nadaljevala med kupi požete in že čisto posušene praproti. Zašla sva med mlade smrečice, kjer ni bilo ne duha ne sluha o kaki poti. Pri skupini dreves na manjši izboklini sva zavila desno navzdol, ker sva niže ugledala stezo. Zavila sva levo nanjo ter po četrt ure pri skali in možicu sestopila na gozdno cesto. To območje se imenuje Brinje. Tam bi za silo lahko parkiral en avto. Pogled na Dovje in Mojstrano, Grančiše in Julijce v ozadju je bil prava paša za oči. Zavila sva levo po cesti in čez 20 minut sva bila pri avtu.

Ker sva ugotovila, da se dá pohod z »uporabo« obeh Šij obogatiti z Borovljem in/ali Plani(či)co, je bilo dognanje o poti čez preval le informativno. Ampak zato nič manj zanimivo. »Samo za Luštreke,« bi se obregnil Janijev znanec Zvone. Prava reč.