Prejšnjo soboto sva se odpeljala iz oblačne Komende mimo meglene Ljubljane proti Primorski. Jani se je namenil izpolniti obljubo, da me bo peljal na Vremščico po najkrajši poti, ki ji bo tudi moj gleženj kos. Na Postojnskem se je zjasnilo in dobrodušni velikan Nanos je nastavljal svoj mogočni hrbet soncu. Z avtoceste sva zavila pri izvozu Pivka, se peljala skozi Pivko ter sledila smerokazom za Kal in Divačo do odcepa v Volče.
Vremščica
S parkirišča pri Volčah, ki ga je Jani našel zadnjič, sva se napotila po gozdni cesti do vodnega zajetja, kjer je še eno parkirišče (zdi se, da je tamkajšnji napis Smeti v ruzak učinkovitejši od onega, ki ob prvem parkirišču prepoveduje parkiranje na helidromu), tam pa levo na stezo in po 25 minutah desno navzgor na kolovoz. Zamenjala sva še dva (ob vseh so kupi kamenja – ne možici, ampak s poti "pospravljeni"
kamni), preden so naju markacije spet pripeljale na stezo. Ko sva stopila iz gozda, sva se vzpenjala med borovci in brinovimi grmi (malo sva tudi pozobala), nato pa čez travnike med množico bratinskih košutnikov (zdaj so na suhih steblih seveda plodovi, a ko pride čas cvetenja, bi jih res rada videla, ko jih je toliko; brez Alenke jih ne bi bila prepoznala). Nanos sva skoraj lahko dosegla z roko, pogled na z meglicami zastrte Snežnik, Kamniške planine in Julijce daleč na obzorju pa je bil prav romantičen. Potem sva stopila med skrivenčeno drevje in že 
zagledala cerkvico sv. Urbana (zelo nova je, blagoslovljena leta 2009). Nekoliko naju je zaposlila s čednim kamnoseškim okrasjem (posebno zanimiva je pušica ob vhodu) in z več napisi, nato pa sva se po travnatem hrbtu le še sprehodila na vrh Vremščice (Veliko Vremščico, tudi Vrbanov vrh ali Goro (sv. Urbana), 1027 m). Vrnila sva se po isti poti.
Vse skupaj je trajalo le tri ure (dve in četrt hoje), čisto premalo. Zato sva na zemljevidu poiskala nekaj za dodatek: Goro nad Studenom.
Kamnoseška učna pot in Betalov spodmol
Spotoma sva se ustavila na Kalu, kjer so uredili Kamnoseško učno pot. Avscov preht sva že videla, tokrat pa sva se sprehodila po vasi mimo cerkve sv. Jerneja, kamnoseške delavnice, Jerčinove domačije, ki jo prenavljajo, zanimivih starih kapelic (lične table s kar izčrpnimi besedili in lepimi slikami na vseh "postajah" poti so prav zanimivo branje), po sliki in osupljivem podatku o premeru 17 m pa sva si največ obetala od štirne, ki je bila očitno čisto nekaj drugega, kot so šterne, kakor rečemo vodnjakom pri nas. Žal sva bila razočarana: arhitektonski del kratko malo "manjka", vodnjak je zalit z vodo, na kateri se je nabrala debela zelena plast alg in nesnage, okoli njega pa so razpostavljeni ostanki iz bližnje kamnoseške delavnice.
Vremščica
S parkirišča pri Volčah, ki ga je Jani našel zadnjič, sva se napotila po gozdni cesti do vodnega zajetja, kjer je še eno parkirišče (zdi se, da je tamkajšnji napis Smeti v ruzak učinkovitejši od onega, ki ob prvem parkirišču prepoveduje parkiranje na helidromu), tam pa levo na stezo in po 25 minutah desno navzgor na kolovoz. Zamenjala sva še dva (ob vseh so kupi kamenja – ne možici, ampak s poti "pospravljeni"
kamni), preden so naju markacije spet pripeljale na stezo. Ko sva stopila iz gozda, sva se vzpenjala med borovci in brinovimi grmi (malo sva tudi pozobala), nato pa čez travnike med množico bratinskih košutnikov (zdaj so na suhih steblih seveda plodovi, a ko pride čas cvetenja, bi jih res rada videla, ko jih je toliko; brez Alenke jih ne bi bila prepoznala). Nanos sva skoraj lahko dosegla z roko, pogled na z meglicami zastrte Snežnik, Kamniške planine in Julijce daleč na obzorju pa je bil prav romantičen. Potem sva stopila med skrivenčeno drevje in že 
zagledala cerkvico sv. Urbana (zelo nova je, blagoslovljena leta 2009). Nekoliko naju je zaposlila s čednim kamnoseškim okrasjem (posebno zanimiva je pušica ob vhodu) in z več napisi, nato pa sva se po travnatem hrbtu le še sprehodila na vrh Vremščice (Veliko Vremščico, tudi Vrbanov vrh ali Goro (sv. Urbana), 1027 m). Vrnila sva se po isti poti.Vse skupaj je trajalo le tri ure (dve in četrt hoje), čisto premalo. Zato sva na zemljevidu poiskala nekaj za dodatek: Goro nad Studenom.
Kamnoseška učna pot in Betalov spodmol
Spotoma sva se ustavila na Kalu, kjer so uredili Kamnoseško učno pot. Avscov preht sva že videla, tokrat pa sva se sprehodila po vasi mimo cerkve sv. Jerneja, kamnoseške delavnice, Jerčinove domačije, ki jo prenavljajo, zanimivih starih kapelic (lične table s kar izčrpnimi besedili in lepimi slikami na vseh "postajah" poti so prav zanimivo branje), po sliki in osupljivem podatku o premeru 17 m pa sva si največ obetala od štirne, ki je bila očitno čisto nekaj drugega, kot so šterne, kakor rečemo vodnjakom pri nas. Žal sva bila razočarana: arhitektonski del kratko malo "manjka", vodnjak je zalit z vodo, na kateri se je nabrala debela zelena plast alg in nesnage, okoli njega pa so razpostavljeni ostanki iz bližnje kamnoseške delavnice.
S Kala sva se odpeljala v Postojno, mimo Postojnske jame in proti severozahodu (smer Predjama). Za kratek čas sva postala pri Betalovem spodmolu (2 km od konca Postojne), ki se ga še iz šole spominjava kot pomembnega kamenodobnega arheološkega najdišča. Zdaj nanj sicer opozarja tabla, prebrala sem tudi, da so ga letošnjo pomlad mladi prostovoljci očedili, vendar bi bilo prav, da bi tam stala obvestilna tabla, ki bi obiskovalce poučila, zakaj so ravno ti spodmoli tako pomembni: v njih so našli kamnito orodje, obesek iz prevrtanege jelenovega zoba in kosti uplenjenih živali (največ jamskih medvedov, a tudi bolj zanimivih: jamske hijene, kirhberškega nosoroga, losa), ki so na ogled v Narodnem muzeju Slovenije v Ljubljani in Notranjskem muzeju v Postojni. Ker k spodmolu težko zaidete drugače kot z avtom, moram omeniti, da je ob cesti prostora le za enega.Gora (Sveti Lovrenc)
Kake 3 km od Betalovega spodmola sva zavila v Studeno. S ceste levo od partizanskega spomenika (smerokaz Ljubljana) sva med hišama Studeno 86 in 87 zavila levo za kažipotom Sv. Lovrenc k 200 m oddaljenemu parkirišču pod Goro. Tam je obvestilna tabla o Jamborni cesti (o sekanju lesa za ladjedelništvo in kurjavo, o kuhanju oglja in zanimivostih ob poti, tudi o Gori).
S parkirišča pod Goro sva odšla po kolovozu ter pri kažipotu z markacijo (kasneje jih ni, sicer pa je pot nezgrešljiva) brž zavila levo z njega. Najprej sva se vzpenjala po odprtem, nato po prijetnem borovem gozdu. Ko se je končal, sva nadaljevala med posameznimi bori, brini in redkim drugim rastjem. Pot je precej strma, saj se požene naravnost navzgor. Po dobre četrt ure sva postala pri kamnu sv. Lovrenca z domnevnima odtisoma svetnikovih roke in kolena (tu je po legendi počival, ko je nosil svojo cerkev na hrib), nedaleč nad njim pa stopila na uravnavo pri cerkvi. Ni čudno, da je okoli nje toliko klopc in miz, saj je hrib zelo obiskan. Prehitela sva skupino mladih staršev, okoli katerih so tekali trije fantiči (samo strmina jim očitno ni bila dovolj) in skoraj iz vseh nahrbtnikov so kukale otroške glavice. Na ne posebno razgledni vrh (1019 m) je še 5 minut vzpona skozi gozd. Skupaj poldrugo uro.Zame je bilo dovolj, Jani pa si je privoščil še en pohod med tednom. O tem naslednjič.
Ni komentarjev:
Objavite komentar