Kremžarjev vrh drugič

Ko mi je Jani po nesrečnem 24. juliju napovedal, da bom lahko vesela, če bom prilezla na kak "pravi" hrib pred svojim rojstnim dnem, sem bila prepričana, da (že spet) pretirava. Kje je še jesen! Pa je imel žal čisto prav: ujela sem zadnji dan. Izbrala sva Kremžarjev vrh (1164 m), ker sva ga že poznala in sva domnevala, da ga bom zmogla, le drugo pot sva ubrala: prvič sva začela v Slovenj Gradcu, to soboto pa na dravograjskem koncu. Šisernikova pot* se začne prav v Dravogradu, vendar sva si tokrat privoščila nekaj, kar je "dovoljeno" samo tistim, ki še ne zmorejo, ne zmorejo več ali (kot jaz) začasno ne zmorejo: visoko izhodišče.

Peljala sva se skozi Slovenj Gradec in mimo odcepa za Pameče, na naslednjem (neoznačenem) pa zavila desno. Po tabli, ki opozarja na 7 km oddaljeno cerkev sv. Ane (ta se vidi že s ceste), sva vedela, da sva na pravi poti. Asfaltu je sledil hudo rebrast makadam, po kratkem asfaltnem odseku pa sva dosegla sedlo s križiščem, s katerega je do sv. Ane le še 1,7 km. Parkirala sva pri partizanskem spomeniku – granitnem bloku, na katerem je kar čez prejšnji napis, ki je zato deloma prekrit, pritrjena kovinska plošča v spomin na vojaško tehniko Sever in okrožno (tehniko) Dravo, ki sta delovali v Škratkovem gozdu v letih 1944 in 1945. Odpravila sva se za kažipotoma Kremžarjev vrh in Ekološka kmetija Škratek.

Nekatere Knafelčeve markacije spremlja bel Š (Šisernikova pot). Pod bližnjo Škratkovo kmetijo sva zavila desno na travnat kolovoz mimo mogočne lipe, razglašene za naravni spomenik (oznake pa vabijo tudi nad kolovoz, prav mimo hiše). Na prvem neoznačenem razcepu sva izbrala desni krak, ki se tudi takoj razcepi; v levo sva skozi drevje opazila prežo, povzpela pa sva se po desnem kraku. Bilo je vlažno, zato je na skalah drselo. Kar nekaj časa ni bilo markacij, ko pa sva stopila iz gozda na travnik, so se znova pojavile. Kolovoz zavije levo spet v gozd in pripelje na naslednje sedlo; nekoliko v levo stoji spomenik trem partizanom. Pot naprej nama je pokazal kažipot Kremžarica, kakor rečejo hribu domačini. Pri Zg. Kavdeku sva zavila levo na drugo gozdno cesto (kažipot Pečolarjevo) ter mimo brunarice, ki se skriva za smrekovo živo mejo levo ob cesti, in kapelice desno pod cesto prispela do domačije Pečolar. Povzpela sva se levo v breg in dosegla križišče, ob katerem stoji kapelica na mestu nekdanjega stičišča več kolovozov, zdaj gozdnih cest. Z nadaljevanja Šisernikove poti se v desno odcepi potka, označena s staro markacijo, nova pa vabi dalje po cesti. Obe pripeljeta na gozdno cesto, ki vodi k velikemu lovskemu domu LD Gradišče. Od njega sva zavila levo pod Durnikov (tudi Durnski) vrh. Menjaje cesto in gozdne poti sva se mimo Koče pod Kremžarjevim vrhom in zanimive Slomškove kapelice povzpela na vrh (pri kapelici je razcep: desni krak je bolj klavrn, a markiran, levi pa lepa gozdna pot, a neoznačen, vendar se združita).

Dol grede sva se ustavila v koči. Oskrbnika Darja in Matijaž sta prijazna in dobrovoljna; lepo sprejmeta tudi tiste (večino), ki prinesejo malico s seboj (to se mi zdi vredno omembe, ker ni povsod tako). Nama sta skuhala golaž in štruklje z medom; oboje je bilo zelo okusno. Vso pot nisva srečala nikogar, v koči pa je bil precejšen vrvež; kaže, da večina pride iz Slovenj Gradca.

Vrnila sva se po isti poti. Moj gleženj se je skoraj dve uri gor in poldrugo dol kar dobro držal, zato sva se odločila še za polurni sprehod k sv. Ani. Povzpela sva se mimo kapelice nad najinim parkiriščem, še vedno po Šisernikovi poti. V travi ob njej sva opazila nekaj dežnikaric. Po tej cesti vodi tudi pešpot v Dravograd in ko se odcepi desno, markacije odidejo z njo. Pred presenetljivo

veliko cerkvijo na Anskem vrhu stojita (najbrž) nekdanje župnišče in kapelica. V bližnji gozdiček si je nekdo postavil počitniško hišico na kolesih. Ko sem že omenila dežnikarice – okrog cerkve se kar prerivajo. A bila sva zmerna: odnesla sva le vsak eno veliko za nedeljsko kosilo.

XXXXXXXXXXX

XXXXXXX

XXXXXXXXXX

* Šisernikova pot od dravograjske železniške postaje do Kremžarjevega vrha je dolga približno 15 km. Samo nad Dravogradom (Bukovje) in pod ciljem je strma, sicer pa bolj položna. Teče ob grebenih. Jože Šisernik (1933-1980) iz bližnjega Gradišča je bil planinec, markacist, alpinist (prvi vodja GRS Slovenj Gradec, pozneje načelnik alpinističnega odseka) in gorski reševalec.