Ojstrc, najvišji vrh Obirja

Janiju je vandranje z mano in mojo okrevajočo nogo ob koncih tedna premalo, zato je v četrtek skočil na kondicijsko malenkost zahtevnejšo turico – na Obir oziroma njegov najvišji vrh Ojstrc ali Veliki Obir/Hochobir ali Oisterz (2139 m; slika je s pohoda na Tolsto Košuto, ko nama je "padel v oči"). Seveda vodi nanj več poti. Izbral si je tisto s sedla Šajda. Takole mi je zbujal skomine:

Šajda/Schaidasattel je edina skupna točka severne in južne karavanške verige. Prek njega je speljana cesta iz selske doline na zahodu v obirsko na vzhodu, se pravi, da je dosegljivo ali iz Borovelj/Ferlacha ali iz Železne Kaple/Eisenkappel. Spletni načrtovalci poti priporočajo dostop iz Borovelj. V Avstrijo se torej zapeljemo skozi ljubeljski predor. V Podljubelju/Unterloiblu zavijemo z glavne ceste desno v Borovlje. Skoznje sledimo kažipotom Zell-Pfarre. Do Sel, kot se vas imenuje po slovensko, je 12 km. Še 5 km naravnost naprej se pripeljemo v vas Šajda/Zell-Schaida, za znano gostilno Trkelj/Terkl zavijemo desno in 2,5 km više ustavimo na sedlu. Sedlo Šajda je zelo dobro urejeno. V uporabo se nam ponujajo parkirišče, nekaj miz in klopi, kemično stranišče, lesen paviljon in turistični prospekti. Bolj radovednim priporočam, da pred vzponom stopijo po stopnicah desno s ceste in se sprehodijo do 3 minute oddaljene kapelice neobičajnega rudarskega zavetnika sv. Pafnucija.

Vzpon na Ojstrc začnemo na drugi, se pravi levi strani ceste. To je markirana pot 623, imenovana tudi Simon-Rieger-Steig. Rieger je bil eden od direktorjev obirskega rudnika svinca in cinka, ki so ju v nedrjih gore kopali že od konca 17. stoletja. Zakoračimo po gozdni cesti, z zapornico zavarovani pred motoriziranimi vsiljivci. Cesta vodi do lovske Peručeve koče/Perutschhütte, vendar je na večini zemljevidov vrisan le njen spodnji, starejši del. Mi jo tako ali tako zapustimo veliko prej: že po 250 m zavijemo desno na planinsko stezo, ki vodi v breg v gozd. Steza je dejansko bližnjica, ki nato cesto prečka – reci in piši – osemkrat. V večini primerov gremo kar naravnost čez cesto, le pri petem prečkanju moramo po cesti 50 m levo, pri šestem in osmem pa 30 m desno. To omenjam, ker ti trije prehodi niso jasno označeni. Na splošno je oznak veliko, a so prav nič po avstrijsko precej obledele. Kmalu po zadnjem prečkanju ceste ali uro in pol od začetka vzpona pridemo na travnato ramo, na kateri stoji skromno razpelo, imenovano Kacmunov križ. Še 20 minut više pa se dokončno poslovimo od gozda in čez ogrado stopimo na planino (po Janševih Karavankah naj bi se imenovala Jerebova, po zemljevidu PZS pa se tako imenuje planina niže, kjer stoji Peručeva koča). Kar težko sem čakal, da bo konec enolične hoje po gozdu, zdaj ko so se končno odprli razgledi, pa sem hitro pogrešil zavetje drevja. Že tako nizki temperaturi (doli v avtu je termometer kazal ‒7 ºC) so se namreč pridružili še močni sunki vetra. Navlekel sem nase vse, kar sem našel v nahrbtniku (k sreči sem vanj vrgel tudi smučarske rokavice), in nadaljeval. Steza se na planini sčasoma razširi v kolovoz, ki nas pripelje na neizrazito Obirsko sedlo/Obirsattel, ki loči Ojstrc od Kravjega vrha/Kuhberga. Za slednjega vodniki trdijo, da je nepomemben vrh, na katerega se je zaradi gostega ruševja težko prebiti. A nanj vodi menda dobra nemarkirana pot. Po nekaterih virih je treba njen začetek iskati pri Kacmunovem križu. V travi je pot slabše vidna, markacije izginejo, v pomoč pa nam je nekaj velikih možicev. Na planini sicer prvič zagledamo svoj cilj (in pred njim Zvonik), a je do njega še kake pol ure hoje. Rahlo v desno navzgor obhodimo s travo in ruševjem poraslo vzpetino, onstran katere zagledamo manjšo zarezo v grebenu – tako imenovano Obirsko škrbino/Obirscharte. V njej se z desne naši stezi priključi široka pot, ki pripelje sem od Kapelske koče/Eisenkappler Hütte. Pod škrbino so ruševine nekdanjega Rainerjevega zavetišča/Rainer Schutzhaus. Prvotno je bila to rudarska bajta, ki jo je njen lastnik Viktor von Rainer po opustitvi rudarjenja leta 1878 podaril novoustanovljeni kapelski podružnici Österreichischer Touristenkluba. Ta jo je do leta 1908 preuredila v veliko planinsko postojanko, ki so jo v vojnem letu 1944 požgali. Ob njej sta koriti za napajanje živine, a ne vem, ali s pitno vodo. Ta dan sta bili globoko zamrznjeni. V primeru poslabšanja vremena velja poiskati stezico za ruševinami, ki vodi do nekaj deset metrov oddaljene votlinice v prepadnem pobočju. V njej je prostora morda za pet, šest ljudi. To je v bližini vrha edino zasilno zaklonišče. Če si ruševin ne želimo ogledati pobliže, nadaljujemo do škrbine kar po levi, tik ob prepadnem robu. Pri škrbini spet prestopimo ogrado in smo v 5 minutah vrh Ojstrca (skupaj 2 uri 45 minut) .

Ker stoji Obir ločeno od vseh drugih visokih gora, je razgled z vrha na vse strani imeniten. A ne glede na njegovo širino naredi najmočnejši vtis pogled na vsega spoštovanja vredna severna ostenja Košute. Na vrhu stoji velik železen križ, postavljen v spomin na spornega nacionalističnega politika in enega od pobudnikov koroškega plebiscita Hansa Steinacherja. Nedaleč je vremenoslovna postaja. Od leta 1891 do 1947 je tam stala celo prava hišica, po slavnem avstrijskem vremenoslovcu Juliusu von Hannu poimenovana Hannov stolp/Hannwarte.
Takrat je bila to najviše ležeča vremenoslovna postaja v habsburškem cesarstvu. Tudi Hannovega stolpa ni več. V sklopu današnje vremenoslovne postaje pa sta še panoramska plošča in skrinjica z vpisno knjigo.

Vrnemo se po poti pristopa (2 uri). Bil je čudovito sončen jesenski dan, pot pa še v vsej dolžini kopna.