Prejšnjo soboto sva se podala na Kras na predlog velikega ljubitelja te pokrajine, ki me je z živim opisovanjem tamkajšnjih lepot in oborožen z zemljevidom prišel preprič(ev)at, da je to prava stvar za moj rekonvalescentski gleženj. Opisal mi je večji in manjši krog okoli Movraške vale – bom videla, koliko zmorem. Primorsko avtocesto sva zapustila pri izvozu za Črni Kal in se skozi Kubed zapeljala do Gračišča. Parkirala sva vrh klanca pri cerkvi sv. Nikolaja.
Mimo vodnjaka se cesta rahlo vzpne med stare hiše. Pri tisti z zanimivim portalom iz leta 1879 sva zavila desno, na koncu ograjenega vrta spet nekaj korakov desno, nato pa takoj levo, kjer sta naju je za vogalom čakala utrujena kažipota Lačna / G. Kras in Stolp. Čez 10 minut sta se kažipota ponovila (desno), levo pa kaže Jama Lisičji grad. Nisva je našla; ker sva imela v načrtu že tako malo predolg pohod (ne 
predlaganega daljšega ali krajšega, ampak najdaljšega), se tudi nisva dolgo trudila, a dovolj, da sva s skalnega roba ujela lep pogled na Gračišče (Gračiška vala se je še skrivala v megli). Mimo velikih zaplat žajblja, h katerega sivini se je lepo podal rdeč ruj (sicer je že ugašal, a nekaj čudovitih "ognjemetov" sva bila še deležna), sva se med suhozidoma obakraj poti med bori povzpela k razglednemu stolpu na vrhu Lačne (451 m; iz Gračišča slabe pol ure). Zlezla sva gor, da sva se razgledala naokrog (posebno lepo se vidita Kraški rob in Slavniško pogorje), nato pa sledila kažipotu Mlini.
Ko sva stopila iz gozda, je bila Gračiška vala že rešena meglenega pokrivala. Pod posameznimi bori so rdeli grmi ruja. Mimo ostankov precejšnjega gradišča (ali dveh – zdaj pravzaprav le še velikanskih kupov kamenja) naju je kolovoz pripeljal do odcepa v desno, označenega z oranžno puščico. Zmotno sva jo razumela kot znamenje, kam nama je iti, zato sva se po dobrih 10 minutah sledenja takim puščicam znašla nad Smokvico. Očitno sva zgrešila "pomembno razpotje", na katero opozarja vodnik Slovenska Istra, Čičarija, Brkini in Kras (mogoče ga omenja na napačnem kraju). Vrnila sva se na kolovoz in nadaljevala po njem (markacije so se že "postarale"). Na skali ob poti je naslikana goba s številko 5 – oznaka na učni poti Gobarsko-mikološkega društva 
Slovenske Istre. Pogled na Kraški rob je od tam res lep, pod seboj pa sva videla Hrastovlje. V daljavi se je že kazal naslednji cilj: Kuk (498 m); z Lačne je nanj slabo uro hoda. Na trati okrog grmovja, v katerem tičijo drog z vpisno skrinjico, kovinski križ in možici, je sedela gruča moških z majhnimi otroki. Očitno so movraške gospodinje kuhale kosilo, može in otroke pa poslale na zrak. Ko so izvedeli, da sva namenjena v Mline, je bil eden še posebno nejeveren: "A dǝnǝs?!" Seveda! "Pa vesta, kje so Mlini? " Veva. "Kaj pa potem?" Potem pa nazaj v Gračišče. "To pa ni mogoče!" je bil odločen. A naju je potolažil, da se bova imela lepo, tudi če bova prej obrnila, ko je tak lep dan.
S Kuka sva sledila kažipotoma Tri učke (na zemljevidu in v vodniku piše Tri očke) in Slavnik. Po dobrih 20 minutah sva izvedela, kaj je to: pod travnikom na desni je kraška jama, katere strop se je udrl. Vstopila sva pri prvem (levem) vhodu in videla, od kod najbrž ime: skozi tri odprtine (očke/učke) prihaja v jamo svetloba.
Markacije so naju vodile, kakor piše tudi v vodniku. Kmalu po tistem, ko sva si s travnika pod daljnovodom ogledala slikovito Movraško steno na drugi strani vale, sva prečkala asfaltno cesto Movraž–Rakitovec (v vodniku je še makadamska), se lep čas spuščala po kolovozih (na precejšnji dolžini betoniranih – ali se to res sme?!) in nekaj časa "počivala" na prijetni ravni gozdni poti. Nekje pri gobici s številko 4 bi morala biti korita, a to sva ugotovila prepozno (v vodniku omenjenega napisa na skali nisva našla). Po uri hoda naju je onkraj asfaltne ceste Movraž–Mlini pričakal razcep: desno kažipot S. Kirik in markacija, levo pa samo markacija. Najprej sva se podala levo po kamniti poti. 
Pod seboj sva videla slikovito steno (Pećino), ki se dviga nad cesto proti mejnemu prehodu s Hrvaško. V 5 minutah sva stala pred obvestilno tablo Stene Kraškega roba – Veli Badin: Plezanje v Velem Badinu ni dovoljeno. Planinska pot je speljana na vaši desni pod naravnim mostom. Če želite občudovati spodmole, sledite markirani poti do prve previsne stene. V njej domujejo 
skalni golob, krokar in puščavec. Z nadaljevanjem poti bi ogrozili uspešnost gnezdenja teh ptic. Ustavite se! Čeprav sva te spodmole in naravni most videla že drugič (zato sva tudi laže "ubogala"; večina pohodnikov opozorila ne upošteva), so na naju spet napravili silen vtis, jesenske barve ruja in drugih listavcev pa so ga le še poudarile.Vrnila sva se k razcepu in tokrat sledila kažipotu S. Kirik. Vzpon se
je končal pri poti, na katero sva zavila desno (po njej smo z roželjubci prišli iz Sočerge). Mimo bunkerja (skalne votline z vpisno knjigo) in pretvornika sva se sprehodila do cerkvice sv. Kirika (od razcepa 50 minut). Sledila sva napisu Lačna na pokopališkem obzidju. Nasproti cerkvice teče čez travnik kolovoz (tu je protipožarna preseka in intervencijska prometnica, zato "mali in veliki knafelček" dajeta prednost planincem in le ob požaru smejo po tej poti vozila), ki se takoj razcepi; levi krak je pravi. Pot od sv. Kirika proti Gračišču čez Velo Grižo ob pravem času najbrž kar žari od rdečega ruja, a zdaj je že precej porjavel. Po poti in 
ob njej je vse razrito (ali tam "orjejo" divji prašiči?). Nekoliko manj strašne živali tičijo v čednih "svilnatih" zapredkih na borovih vejah: borovi sprevodni prelci imajo tam "spravljene" gosenice. Ko sva zagledala Gračišče, je bilo še kar daleč. Tudi stolp na Lačni se je videl. Mimo parkirišča ob asfaltni cesti (še eno možno izhodišče) sva bila v nekaj minutah na cesti Movraž–Gračišče. Onkraj nje se pride na Lačno, a ker sva tam že bila, sva zavila levo po cesti. Na koncu naju je čakal še asfaltni vzpon mimo nekaj divjih odlagališč odpadkov in čez uro in četrt sva bila spet pri avtu.Ves krog sva opravila v dobrih 5 urah čiste hoje, seveda pa je bilo tudi kar nekaj odmor(čk)ov. Klobaso sva zašpilila še pri svetlobi, celo sonce je še sijalo. Movraški možje so naju očitno podcenjevali (a priznam, da so naju nekoliko le prestrašili). Tako zelo sva si želela spet videti spodmole pri Mlinih, da sva k sreči vztrajala, čeprav sem bila s tem svojim nesrečnim gležnjem res precej počasna. Kakor pojejo Shyam: vsaka stvar je željo daleč stran.
Ni komentarjev:
Objavite komentar