Ribniški ali Jezerski vrh ‒ Viharni vrh

Če se po jutru dan pozna in po prvih dneh januarja leto, bo letošnje sončno in vetrovno. Na novega leta dan je sijalo sonce in tudi 2. januar je bil za naju lep. Odpravila sva se na Ribniški ali Jezerski vrh (1537 m) na Pohorju. V Dravogradu sva prečkala Dravo, se po drugi strani odpeljala do Vuhreda, spet prečkala reko in nadaljevala proti jugu do Ribnice na Pohorju. Vmes je v Spodnji Orlici lep kos makadama, za katerega sva izvedela skoraj tisti hip, ko sva "padla" nanj. V Ribnici na Pohorju sva parkirala pri cerkvi sv. Jerneja (v njej so lepo obnovljene freske, posebno čedne pa so se mi zdele orgle). Nasproti nje stojita gostilna Pri Vidi (v tamkajšnji dvorani je tako rekoč na odru preminil znani slovenski igralec Stane Sever) in občinska stavba.

Mimo stare šole in prve markacije sva prišla do razcepa: levo se pride k Ribniški koči po cesti, midva pa sva se povzpela naravnost navzgor proti smučišču. Pred apartmaji Ribnica je še eno parkirišče, a skoraj gotovo ni namenjeno planincem. V ključih sva se vzpenjala po levem robu smučišča, večinoma po gozdu. Ko sva stopila iz njega, sva kmalu dosegla kolovoz ali gozdno cesto (pod snegom se ni videlo, kaj je). Ta se vzpenja bolj zlagoma. Pripeljal(a) naju je do gozdne ceste. Prečkala sva jo in komaj sva se onstran nje dobro zagrizla v breg, se je desno zgoraj izza roba pokazala streha domačije Hribernik - Žigart. Markacije so naju kar hitro odpeljale levo na položnejši kolovoz. Kmalu po tistem, ko sva prečkala še enega, se je svet odprl pri Planinski koči na Pesniku (oskrbnica nama je povedala, da ime izvira od nekdanjega prebivalca Pisnika). Ni osamljena, ampak stoji v manjšem zaselku, ki spada v Hudi Kot. Snega ni bilo dosti, zato pa je bilo precej poledenelo. Naredil se je sončen dan in imela sva lep razgled tja do avstrijske Golice. Nekoliko naprej od hiš sva se v razcepu gozdnih cest (levo obvestilna tabla Gozdni muzej 3 km, naravnost Ribniška koča) podala po markirani stezi v gozd. Spet naju je prineslo (najbrž) na kolovoz in kljub pozornosti sva markacije dvakrat za krajši čas izgubila, ker je tiste, ki vabijo s kolovoza na bližnjico, verjetno pokrival sneg. Više ko sva bila, glasneje je vršal veter v vrhovih smrek. Pohorske pojejo posebno lepo, nikoli se jih ne naveličam poslušati. Po kaki uri naju je desno ob poti presenetila nekakšna električna omarica, nad njo pa sva stopila na kolovoz, ki se strmo vzpenja z leve proti desni. Ko sva se ozrla, sva spet videla avstrijsko Golico, nato pa kmalu mimo nekaj počitniških hišic stopila iz gozda in zagledala Ribniško kočo (1520 m). Od nje se je čez smučišče že videl najin cilj. Proti njemu sva se napotila po gozdni cesti in ko sva jo na ovinku zapustila, sva se začela lasati z močnim vetrom na prelazu pod Ribniškim vrhom. Tu je menda najhladnejša točka na Pohorju in v vseh letnih časih piha, a čeprav sva to prebrala v vodniku, si nisva predstavljala, kaj naju čaka. Del vzpona na vrh sicer teče med drevjem, ki nekoliko zadrži veter, na odprtem in še posebno na vrhu pa naju je skušalo na vsak način odpihniti. Pri spomeniku padlim borcem planincem se nisva prav dolgo zadrževala, ker nama je jemalo sapo, mene pa je dobesedno prestavljalo (izjemoma sem si želela kak kilogram več). In zzzeblo naju je!

Po okrepčilu v koči (tisti dan se je vegetarijancem slabo pisalo) sva se vrnila po isti poti (dobro poltretjo uro gor in dve dol). V Ribnici je kar precej smučarjev še izkoriščalo sončni dan. Delovala je le vlečnica Ribnica I, za progo II pa je bilo kljub snežnim topovom premalo snega. Sveti Jernej je skrbno pazil na najin avto in kakor se je izkazalo pozneje, se je tudi sicer precej potrudil. Zvečer sva doma pogrešila Janijeve rokavice. Po zadnjem posnetku v njegovem fotoaparatu sva dognala, da so ostale pri jaslicah v cerkvi. Svetemu Jerneju je priskočil na pomoč še gospod župnik in poslal rokavice v Komendo. Hvala obema!