Kadar je tako lepo vreme, kot je bilo včeraj, se na najbolj oblegane vrhove, predvsem take, ki premorejo kako kočo, odpravi toliko planincev, da je treba včasih hoditi v vrsti. Prav rada koga srečava in poklepetava z njim, posebno hvaležna sva za kako razlago razgledov ali zamotanih poti, ki nočejo biti take kot na zemljevidu, a procesij ne marava. Če je treba (in če je seveda mogoče) izbirati, nama je ljubša popolna samota. Tako sva včeraj v nabito polno Krekovo kočo pod Gladkim vrhom na Ratitovcu prišla po poti, na kateri ves dan nisva videla žive duše. Za izhodišče sva si namreč izbrala Bitenjsko planino.Skozi Škofjo Loko, Železnike in Sorico sva se že peljala takrat, ko sva začela pod Soriško planino. Tokrat sva se odpeljala mimo nje čez Bohinjsko sedlo in se spustila 4,5 km do ceste, ki z leve pripelje iz Bohinjske Bistrice. Kaj "misli" leseni kažipot desno Vodice, nisva ugotovila, razumela pa sva smerokaza Škofja Loka in Železniki. To je bila najina smer. Toda sledilo je presenečenje: prometni znak za prepoved prometa v obeh smereh, dopolnjen z dovoljenjem le za GG Bled in ZGS. V dvomih, ali so številni smerokazi res namenjeni samo
gozdarjem, sva se z nekolikanj kosmato vestjo odpeljala manj kot pol kilometra desno, tam pa parkirala pri peskokopu, kjer naju je čakal kažipot Ratitovec. Pod nama se je prebujala Bitenjska planina (glasen lajež je prebudil vsaj enega prebivalca) s prelepim ozadjem: Triglavom in njegovimi sosedi. Cesta do Bitenjske planine je bila prevozna brez težav, tista, ki se tu odcepi desno, pa je bila nevarno poledenela. In markirana, čeprav na zemljevidu PZS ni taka (na izletniški karti Škofjeloško in Cerkljansko hribovje pa je). Do kod seže asfalt, zaradi snega nisva ugotovila. Že po nekaj korakih naju je skušala ustaviti opozorilna tabla, ki so jo postavili po vetrolomu 29. 6. 2006. Tedaj so zaradi pospravljanja razdejanih gozdov zaprli gozdne ceste in prepovedali tudi hojo, saj gozdarji ob obilici zahtevnega in nevarnega dela res niso mogli paziti še na varnost pohodnikov. Toda domnevala sva, da so gozd v vseh teh letih vendarle že pospravili, pozabili pa so pospraviti obvestilno tablo, in sva se odpravila dalje.
Pri markaciji s puščicama, ki kažeta ena naprej po gozdni cesti in druga levo na kolovoz v gozd, sva se raje odločila za drugo. Vztrajno, a ne posebno strmo se vzpenja po Bitenjskem grabnu (levo pod potjo teče potoček). Kmalu po tistem, ko naju je pripeljala nazaj na cesto, sva stopila na Ribčevo planino (1110 m, po Julijskih Alpah Tineta Miheliča 1140 m). Na spodnjem delu stoji nekdanja lovska koča (možak, ki je delal pri njej, je potrdil najino domnevo, da so posledice vetroloma že lep čas odpravljene), više gori pa so pastirski objekti, nekateri v precej slabem stanju.
Nadaljevala sva po cesti in ko se je postavila povprek druga, širša, sva sledila kažipotu desno Ratitovec. Tu sva začela oprezati za nemarkirano pešpotjo, ki jo omenja Mihelič, da bi si skrajšala res velik cestni ovinek. Pa ni bilo treba posebnega truda: bližnjica je dobro označena (šele doma sva ugotovila, da je markirana tudi na izletniški karti). Preden sva se podala nanjo, sva si nataknila gamaše, kajti snega je bilo čedalje več. Bolj ali manj strmo sva se vzpenjala do ceste in jo prečkala (po zemljevidu bi bilo treba nekaj časa desno po njej in tudi Miheliča razumeva tako). Pravokotni zavoj desno čez dobrih 5 minut je vsaj v snegu laže prezreti kakor ne, čeprav je označen. Takoj zatem sva prišla do prečne poti; po markaciji je treba čeznjo, gaz pa 
je tekla levo navzgor (gazem nekoga pred nama in smučinam sva bila pogosto hvaležna, saj se je prenekatera oznaka skrivala pod snegom). Odločila sva se za markacije in pripeljale so naju na gozdno cesto. Zavila sva levo nanjo. Čez čas je desno ob njej zazijalo brezno pri Pečani. Kljub radovednosti si nisva upala čisto na rob, saj nisva vedela, kaj se skriva pod snegom. Posebno na tak lep dan tudi gorski reševalci in jamarji raje uživajo med svojimi kje v naravi kot rešujejo 
neprevidne planince. Od brezna se je že videlo parkirišče na koncu ceste, zdaj seveda zasneženo in prazno. Po krajšem vzponu sva mimo križa v spomin na partizana, ki je komaj dobro polnoleten padel na Pečani, stopila na planino (1472 m, po Miheliču le 1362 m). Na njej je pet stavb in ena podrtija. Na robu tega malega naselja leži skala, na katero je pritrjen žig.
Od hiš v zavetju smrek sva se napotila čez travnik, kjer vsaj v snegu ni bilo videti markacij. Na smreki ob robu gozda na desni strani planine sva zagledala smerno tablico Koča na Ratitovcu 30 min. Puščica kaže desno vkreber v gozd. Bolj ko sva se vzpenjala, bolj se je redčil in kmalu sva visoko pred seboj zagledala Gladki vrh (na robu na desni se že vidi hiška – zimska soba pod Gladkim vrhom), levo pa Kosmatega. V belo odeta sta 
žarela v soncu. Obstala sva in se ozrla: tam zadaj so se bleščali Julijci in Karavanke. Nato sva morala nekoliko ukrotiti navdušenje in paziti na vsak korak, saj je bil vzpon na sedlo med Altemavrom in Gladkim vrhom zaradi pomrznjenega snega ponekod prav siten. S sedla je na Gladki vrh (1667 m) nad Krekovo kočo (1642 m) le še 10 minut. Skupaj 2 uri in 40 minut hoje.
Zgoraj menda vedno piha, tokrat pa je še posebno brilo, zato sva se kar hitro spravila na toplo. V koči se je trlo planincev. Menda prihajajo gor predvsem s Prtovča. Večina je malicala s seboj prineseno in nihče se ni obregnil ob to. Po ričetu si je Jani privoščil še flancat in ni ga mogel prehvaliti (ni bilo prvič).Vrnila sva se po isti poti z eno majhno spremembo: preverila sva, kako je tekla pot po starem, kakor je opisano v Miheličevem vodniku. Tudi na tem odseku sva naletela na prepoved vožnje in hoje zaradi pospravljanja po vetrolomu. Pri času se ta ovinek ni prida poznal. Za vrnitev sva potrebovala dve uri in četrt.
Ni komentarjev:
Objavite komentar