Kosmati vrh, najlepši vrh Ratitovca

Te dni, ko sonce naglo pobira sneg, je skoraj polarni mraz na Kosmatem vrhu prvo februarsko nedeljo le še spomin. A zelo lep spomin. Obiskovalci Ratitovca se običajno povzpnejo na Gladki vrh (1667 m), ker je tik pod njim koča (1642 m); Kosmati vrh (1643 m), Kremant (1658 m) in celo najvišji Altemaver (1678 m) pa stojijo nekako ob strani. A za naju je vedno najimenitnejši tisti hrib, na katerem nama je lepo.

Odpeljala sva se na Prtovč (1011 m, po zemljevidu Gorenjska 1025 m, po Kozincu pa poleg 1011 še 1025 in celo 1035 m). Cesta je bila sumljivo spolzka, ko sva se namenila parkirati pri cerkvi Marije Pomočnice, pa naju je zaustavil plug in potem nisem mogla več speljati. K sreči je (moj!) avto ubogal vsaj Janija. Tako ledeno je brilo, da sva si komaj upala pomisliti, kako bo šele zgoraj. Parkirišče pa je bilo polno.

Po cesti sva odkorakala proti lovski koči in tik pred njo zavila levo (naprej proti koči kaže kažipot Dražgoše 3^h). Hodca pred nama sta napravila prvo gaz in nekdo je že potegnil smučino. Pot ni označena; v visokem snegu večinoma tudi nisva ločila steze od kolovoza in tega od (gozdne) ceste. Na razcepu kakih 20 minut od koče je gaz predhodnikov zavila levo v breg, midva pa sva nadaljevala v dotedanjo smer, prav tako kot smučarja in krpljar ter njihova pasja prijatelja, ki so naju prehiteli. Stopala sva po zasneženem gozdu in šla mimo čedne brunarice na levi. Na desni so pritegovali pogled cerkvica na Miklavški gori, nizki hribi, ozaljšani z zasneženim drevjem, Lubnik, Šmarna gora v daljavi.

Čez približno pol ure se je pot začela vzpenjati. Šlo je sila počasi, a sneg se je za težave obilno odkupil z idiličnimi prizori. Pri spominski plošči narodnemu heroju Jožetu Mihevcu - Rudarju, komandantu Vojkove brigade, in drugim partizanom so naju pričakali Knafelčeva markacija, rdeče-bele puščice, kažipota nazaj Prtovč 45 min in desno navzdol Ledine 30 min – in silen veter. Šele tedaj sva se zavedela, kako prijetno je bilo v zavetju gozda na "pravi" strani hriba. Za ovinkom je kar zažvižgalo in tudi pod nogami se je poznalo: prava poledica. Brez derezic ne bi bilo šlo, sploh ker je vzpon postal precej strm. Glede pestrosti težav se ni bilo mogoče pritoževati: ko je nehalo drčati, se je začelo udirati čez kolena, nekajkrat tudi do pasu. Le zakaj nisva vzela s seboj krpelj?!

Ne toliko zaradi težavnosti napredovanja kot zaradi skrbi, da utegne postati nevarno, sva se ravno namenila obrniti, ko sta naju dohitela smučarja. Svet sta dobro poznala in sta naju spodbujala, naj se potrudiva samo še do bližnjega roba, od koder bo šlo dosti laže. In je šlo, le tisto "dosti" ni bilo čisto res. Ko nisva vedela, ali sva še na pravi poti, naju je pomiril zasnežen kažipot Ratitovec. Kmalu zatem sva se znašla na razcepu (1410 m): levo Ratitovec čez Kosm. vrh 1h 15min, desno Ratitovec čez pl. Klom 1h 15min. Vse gazi so vodile desno, zato sva izbrala desni krak. Prišla sva na plano, kjer so se gazi in smučine "zmedle" in nato izgubile, markacije prav tako. Po občutku in tam, kjer se je manj udiralo, sva se vzpenjala v levo in s precejšnjimi težavami dosegla kolovoz s prelepim razgledom. Zavila sva levo po njem, a se je kar hitro končal, z leve (od spodaj) pa so se pojavile markacije. S poti na Ratitovec čez planino Klom sva se očitno "preselila" na pot čez Kosmati vrh. Podala sva se navzgor ob ograji na levi. Preredkim (ali zasneženim) markacijam so k sreči pomagali kazati pot rdeči trakovi na nekaterih drevesih.

Skozi strmino in snežne zamete sva se prigrizla iz gozda in končno zagledala Kosmati vrh. Pod košato smreko sva pomalicala, nato pa se spopadla z zadnjo strmino. Saj ni posebno huda, če ne bi bilo močnega vetra, ki nama je pihal nasproti, da so se solzile oči in se je ustavljal korak. Veter pa je imel tudi dobro plat: sneg na pobočju je bil spihan in ravno prav pomrznjen, da se nama ni več udiralo. Na vrhu so naju pričakali zaledenel in zasnežen žig ter osupljivi razgledi. Vse se je kopalo v soncu. Kljub nepopisni lepoti vsenaokrog pa se nisva zadrževala dolgo, ker je bilo premrzlo.

 

 

 

Vrniti sva se namenila čez sedelce Vratca. V globokem snegu sva se spuščala na drugo stran kar po občutku, ker ni bilo videti oznak. Niže sva ujela smučino. Zazdelo se nama je, da zavija preveč v levo, zato sva se začela ravnati po Golem vrhu. Ko sva naletela na prvo (in edino) markacijo, se nama upanje, da bo smer poslej označena, ni izpolnilo. Dohitel naju je smučar in nama potrdil, da sva na pravi poti. Smučina je kmalu zavila ostro desno in nato levo navzgor k bunkerju. Previdno sva napredovala do roba, pod katerim sva končno zagledala tablico v Vratcih. Strmi spust na sedelce po pomrznjenem snegu ni bil čisto nedolžen.

Z Vratc sva se vračala po prometni poti. Čeprav so se sence že pošteno podaljšale, sva srečala še precej ljudi. Prvi kažipot levo navzdol k lovski koči sva zanemarila, ker pot ni bila zgažena. Hodečim navzgor je namenjeno opozorilo o nevarnosti snežnega plazu. Na naslednjem odcepu levo k lovski koči je zemljevid okolice, po katerem je do Prtovča po markirani poti desno še 20 minut, do lovske koče pa levo 15 minut in nato po cesti še 8 minut do vasi. Na Prtovču ni več pihalo in parkirišče ni bilo več tako polno. Pri srcu nama je bilo sicer ves čas toplo, a po 8 urah mraza se je zelo prilegel še zadnji požirek toplega čaja.

Ratitovec malo drugače

Z Janijem greva rada kam, kjer še nisva bila in kamor ne hodijo vsi. Na Ratitovcu sva že bila, seveda na Gladkem vrhu, kjer je koča, in na Altemavru, ki je najvišji vrh, tokrat pa sva si izbrala Kosmati vrh. Že imena nima posebno uglednega in še najnižji je (1643 m), pa kaj potem. Odpeljala sva se na prikupni Prtovč, kjer nama je Marija Pomočnica pazila avto (na sončni praznični četrtek je imela veliko dela!), in sva se podala za kažipotom Razor.

Po gozdu in grapi med Gladkim in Kosmatim vrhom, imenovani Razor, sva se povzpela do Vratc, od tam pa za kažipotom Klom. Sledilo je nekaj orientacijskih težav. Na mestu, kjer puščica na skali kaže navzgor, pot pa je videti le levo, je treba ubogati puščico in se po ne posebno očitni potki povzpeti na gozdno cesto, nato pa je ne glede na markacijo, ki vabi desno na zmedeno bližnjico, bolje odkorakati kar po cesti navzgor in za desnim ovinkom se že pokaže Kosmati vrh. Za naslednjim, levim ovinkom je treba najti rdeče črte na deblih in skalah v desnem bregu in se za njimi povzpeti na rob, s katerega se že vidi cilj. Še spust po desni strani kotanje in zadnji vzpon po strmem bregu (kakih 50 m desno je bunker) in že sva se veselila razglednega vrha. Sonce je sijalo in uživala sva svoj mir, saj so lastniki drugih avtomobilov zavili proti Gladkemu vrhu, ki se s Kosmatega zelo lepo vidi, in to s tiste strani, ki je doslej še nisva poznala.

Ker nama je bilo še premalo, saj je bil tak lep dan, sva se vrnila na Vratca, od tam pa zlezla še na Gladki vrh in Altemaver (strašno je pihalo in razgled ni bil nič lepši kot z »najinega kosmatinca«), nazadnje pa sva se v Krekovi koči pogrela s čajem in joto. Vrnila sva se skozi Razor do odcepa za lovsko kočo na Prtovču in mimo nje na skoraj že prazno parkirišče pri cerkvi.

Ratitovec z (našo) napako

Za pohod v nedeljo,16. oktobra, z Ajdo in Vesno sva izbrala Ratitovec. Na Prtovču je bilo parkirišče pri cerkvi popolnoma zasedeno, zato smo parkirali pod njo. Kljub meglenemu jutru je bilo očitno »na delu« že veliko planincev. Pri partizanskem spomeniku je Ajda prebirala imena žrtev, Vesna pa posamezne črke. Nato smo se odpravili na pot skozi Razor; pri garaži zadnje hiše je bilo konec asfalta in povzpeli smo se po strmi kamniti stezi v gozd.

 

Megle se tudi v gozdu nismo popolnoma rešili. Na razcepu čez 25 minut nas je kažipot usmeril desno. Ob odcepu k lovski koči smo sklenili, da se bomo mimo nje vračali. Pri opozorilu pred nevarnostjo plazu sva jima razložila, kaj je plaz in zakaj je nevaren. Ajda je imela svoj dan: »Kdaj bomo že prišli na ta butast hrib?« Čeprav je skozi krošnje končno posijalo sonce in je gozd zažarel v pisanih jesenskih barvah, zaradi njenega nerganja razpoloženje ni bilo pravo. Oživela je le na skalnatih odsekih, kjer je lahko plezala.

Bili smo pravcati polži in dolgo je trajalo, da smo prispeli v Razor, grapo med Gladkim in Kosmatim vrhom, in potem spet, da smo se odpravili naprej. Napisi na skalah so nas obveščali, kako visoko smo že. Odkar Ajda zna brati, to prepuščava njej. Šele po dobri uri od izhodišča smo pogledali iz gozda; tistega nenadnega prizora ‒ skalnih sten na desni in ruševja, ki nas loči od njihovih melišč ‒ se vedno razveselim. Do uravnave s smerno tablico smo se vzpenjali še kake četrt ure. Sonce je sijalo kot za stavo in planincev se je trlo. Vse bi bilo, kot je treba, tudi Vesna je živahno in pridno hodila, ko le Ajda ne bi bila tako čemerna.

Pred nami je bil še zadnji vzpon, najprej po gozdu, nato po goličavi. Ajda je spet zaostajala; počakali smo jo pri naravovarstveni tabli, da nam je prebrala napis: Odnesite smeti nazaj v dolino. Hvala. Ekološko sta kar vzgojeni; ne odmetavata smeti, ampak jih zlagata v vrečko, ki jo za ta namen nosi s seboj dedi Jani. Tetrapake vedno skrbno izpraznita in sploščita. Ko smo drevje pustili za seboj, se je Vesna zleknila na borno travo: »Kako prijetna je ta trava za ležanje!« Še nekaj stopinj in stopnic in pol ure nad uravnavo se je pokazala Krekova koča pod Gladkim vrhom. Tudi bližnji Kosmati vrh se je kopal v soncu, spodaj pa se je dolina še vedno skrivala v megli.

 

Težave so se nadaljevale. Pri jedi sta bili še bolj muhasti kot običajno in po kosilu se Ajdi ni ljubilo na vrh, čeprav do razgledne plošče na Gladkem vrhu ni niti pet minut. Zdaj se ji je pridružila tudi Vesna in tako sva se na vrh povzpela sama, seveda ves čas z očmi uprtimi dol h koči, kjer sta sprva sedeli na skali in prepevali, nato pa se igrali rokoborbo. Potrlo naju je. Kaj sva naredila narobe?

Dol grede se je Ajdino razpoloženje čudežno popravilo. Držali sta se dedija vsaka za eno roko in neumorno skakljali in brbljali. Sprva smo se vračali po poti vzpona, čez približno eno uro pa zavili levo proti lovski koči. Pot je bila strma, slaba in zanič označena. Kmalu smo se spet znašli v megli; v dolini se je očitno ves dan niso rešili. Ko smo sestopili na gozdno cesto, smo ob njej bolj zaslutili kot zagledali nekaj temnega. »Psst, pošast! Gremo čisto potiho, da jo bomo prestrašili,« je zašepetala Vesna. Izkazalo se je, da se je pošast preoblekla v folksvagen (zadnje čase se Ajda rada postavi, koliko znamk avtomobilov že pozna). Zelo podrobno smo izvedeli, kaj jejo pošasti, še posebej majhni pošastkoti.

V kake pol ure smo prispeli do Lovske koče na Toli. Starejša vnukinja je glasno prebrala: »Lovski dom LD Železniki.« Po pojasnilu, da LD pomeni lovska družina, je mlajšo zanimalo: »A so to očka, mamica, bratje in sestre?« Razložila sva jima, kaj sta lovska in ribiška družina.

Ko smo se vrnili na parkirišče (po dveh urah, čiste hoje 1.40), je bilo še precej pločevine in tudi puste sivine. Bil je dan kot nalašč za pobeg na sončne vrhove in Ratitovec se je odlično izkazal, mi pa malo manj.

Zunaj mrzlo, pri srcu toplo

Za prvo letošnjo soboto je bil napovedan tak silen mraz, da si nisva upala kam visoko, zato je končno prišel na vrsto Vodnikov razglednik. Ker pa je tak kucelj tudi za »izredne« razmere premalo, sva sklenila obiskati še Uskovnico, saj je Srednja vas, od koder se še nisva povzpela na to planino, ki je posebno pozimi zelo lepa, precej blizu.

Vodnikov razglednik

Ta razgledna točka se imenuje po Valentinu Vodniku, ki je bil v letih 1793‒1796 prvi župnik leta 1792 ustanovljene koprivniške župnije. Torej je bilo treba najprej na Koprivnik. Odpeljala sva se proti Bohinju, pri Bitnjah zavila proti Jereki in pred tamkajšnjo cerkvijo nadaljevala v smeri Pokljuke. Po hudo zaviti slabi asfaltni cesti sva prispela v vasico pod Gospodnico ali Gospodovcem, kakor so domačini po svojem gospodu poimenovali vzpetino (Vodnikov razglednik je menda novejši »izum«). Parkirala sva pri partizanskem spomeniku tik pred cerkvijo sv. Križa. Pred župniščem je kažipot levo Vodnikov razgled. Na stavbi je pesnikov doprsni kip, na spominski tabli ob stoletnici njegovega prihoda pa je nekoliko samosvoja navedba verzov iz pesmi Moj spominik (ki je posodobljen včasih v Moj spomenik, včasih v Moj spominek): »Rodila /Vodnik je napisal Redila/ Te Sava, – Ljubljansko poljé;  Navdale Triglava – Te snežne kopé.«

Izpred župnišča sva se odpravila po ožji asfaltni cesti proti hišam in onkraj mostička pred razpelom levo po srednji cesti. Povzpela sva se med gasilskim domom in nekdanjo šolo ter mimo korita z vodo in mize s klopcama. Pri toplarju sva zavila desno mimo hiše z napisom U Cerkónce (v teh krajih skrbijo za ohranitev starih hišnih imen). Tam se je asfalt končal in po gozdni cesti sva mimo še ene (počitniške) hiše stopila v gozd. Gozdna steza se je pri preži spustila na asfaltno cesto in kažipot naju je usmeril desno po njej. Tam se nama je pridružil hudo kosmat maček, prav primerno »oblečen« za tisti hudi mraz. S ceste sva že videla hrib s križem na vrhu. Asfalt sva zapustila pri prvi hiši desno. Nadaljevala sva za gospodarskim poslopjem z markacijo in mimo še ene počitniške hišice (Pr Vrtačarjo). V 20 minutah sva dosegla vrh. Le zadnji del poti pod njim je bil bolj strm in zavarovan z ograjo.

Na tem razglednem robu Pokljuške planote stoji križ. Na skali ob njegovem vznožju piše Vodnikov razglednik 1017 m (na zemljevidih Julijskih Alp in Gorenjske le 1001 m in 1003 m). Bilo je preveč mraz, da bi bila posedala na klopcah; pomudila sva se le toliko, da sva se vpisala v vpisno knjigo in se razgledala. Ponujal se nama je lep pogled na Šavnico, Rudnico in Studor, med slednjima pa nama je oko seglo do Bohinjskega jezera. V ozadju so se dvigale Spodnje Bohinjske gore. Od tu se je menda Vodnik z dogovorjenimi znaki z veliko belo plahto »brezžično« sporazumeval z Žigo Zoisom v Bohinjski Bistrici.

Po stezici na nasprotni strani vrha sva se spustila v gozd. Še vedno naju je spremljal maček. Pristali smo na travniku in pri preži prečkali asfaltno cesto. Preden sva se po že znani poti vrnila na izhodišče, je najin kosmati spremljevalec brez pozdrava odšel po svoje.

Uskovnica

S Koprivnika sva se skozi Bohinjsko Češnjico prestavila v Srednjo vas. Parkirala sva v bližini mostu čez Ribnico z lepim pogledom na Studor in odkorakala čez most, kakor nama je pokazal zemljevid (markacij tam še ni bilo). Asfaltna cesta se je rahlo vzpenjala skozi naselje ter naju pripeljala do šole in cerkve sv. Martina. Pri šoli sva zavila levo in nadaljevala mimo vodnega zbiralnika, na katerem naju je poleg markacije pričakal napis Uskovnica. Skozi gozd sva se povzpela do razgledišča Na Kresu ob makadamski cesti. Z njega sva si ogledala Srednjo vas, Zgornjo Bohinjsko dolino in Spodnje Bohinjske gore.

Takoj za ovinkom sva cesto zapustila pri kažipotu desno. Zmerno sva se vzpenjala po skalnatem jarku, zasutem s suhim listjem. Na desni se je skoraj navpično pobočje spuščalo v globoko sotesko Ribnice. Markacije so bile redke. Potem ko se je steza izmotala iz jarka, se je pri kažipotu nazaj Srednja vas dotaknila ceste in se nadaljevala kot kolovoz. Na prvem razcepu sva ostala na njem (desno se je odcepil slabši), na naslednjem pa sva ga zapustila in nadaljevala desno po še vedno udobni, a ne vozni stezi. Naslednji razcep ni bil označen; izbrala sva desni krak (pod električnimi žicami) in izbiro sta nama kmalu potrdili markacija in puščica.

Vzpenjala sva se po strmem pobočju, prečkala ožjo stransko grapo in dosegla sveže razrit traktorski kolovoz, ponekod bolj podoben vlaki, nad katerim so se dvigale skale. Markacije so izginile, levo navzgor po kolovozu pa je kazala oranžna puščica. Po zemljevidu naj bi bila zavila desno, ob grapi, a v tisto smer ni bilo nobenih oznak (kar daleč sva šla pogledat). Tako sva sledila puščici levo. Kolovoz je bil tu in tam poledenel. Na vrhu strmine se je končal in dalje je tekla široka steza, ki naju je odložila na gozdno cesto. To sva takoj zapustila, saj naju je kažipot usmeril desno. Nasproti temu odcepu se je spustila s ceste markirana steza, najbrž v Voje.

 









Odcepu je sledil razcep, kjer sva se zavila levo navzgor; čez čas nama je odločitev potrdila slaba markacija. Kmalu za razpelom in klopco sva se spet znašla na gozdni cesti in se rahlo povzpela desno po njej do Loma. Odprl se nama je pogled na Stoge, Vernar, Tosc. Koča ni bila več daleč. Do nje sva hodila vsega uro in tričetrt.

Na Koči na Uskovnici, ki se je do leta 1994 imenovala Planinska koča Jeseniško-bohinjskega odreda, je tabla z nadmorsko višino 1138 m, v vodnikih, na zemljevidih in na spletu pa prevladuje podatek 1154 m. V okolici je veliko počitniških hišic ‒ preurejenih pastirskih stanov. Številni kažipoti ponujajo pestro izbiro ciljev, na katere se lahko podamo od koče. Midva sva se po kosilu odpravila v triglavsko smer.

Pri grozdu kažipotov sva zavila levo v smer Tosca in Triglava čez Čiprje (tudi desno je pot na ti gori, a čez Konjščico). Ker je bilo že pozno, dan pa kratek in silno mrzel, sva misel na Konjščico opustila in se odločila iti le še do lovske koče. Po kakih 40 minutah sva desno zgoraj zagledala kočo in zavila k njej. Lesena hiška je bila okrašena s slikovitimi vejami in koreninami. Pred njo so napravili prav tako leseno »teraso«. Skladovnica drv in ptičja hiška sta pričali o zimski skrbi za prebivalce in njihove pernate prijatelje.

Od koče sva jo mahnila navzdol ne po poti prihoda, ampak po precej strmi in komaj sledljivi stezici skozi gozd in čez travnik. Šla sva mimo treh lesenjač. Pred tretjo, ki se je izkazala za čebelnjak Kavka, so stale miza in klopi, presenetila pa naju je celo z vpisno knjigo; Kušarjevi vabijo mimoidoče, naj vanjo napišejo kako lepo misel.

Pot je postala razločna in naju je pripeljala do naselja počitniških hiš. Na eni je pisalo Mica in morda je bila to gospa, ki sva jo srečala v bližini. Od nje sva izvedela, da sploh nisva bila pri lovski koči; tisto je bila Nevenkina počitniška hišica na Pšincu. Lovska koča je nekoliko više, še nad njo pa ima počitniško hišo znan zdravnik. In izvedela sva še marsikaj, kar ne spada v planinski dnevnik.

Čez zgornji del planine sva tako prispela s poti čez Čiprje na pot čez Konjščico, po kateri sva se spustila mimo kapelice Marije Kraljice miru in bila v pol ure spet pri Koči na Uskovnici. Sonce se je skrilo in če je sploh mogoče, je postalo še bolj mraz. Komaj sva se začela vračati po poti vzpona, že sva odkrila kažipot Srednja vas, ki je kazal levo navzdol. Tam (ne čez Lom) bi bila morala priti gor, če naju oranžna puščica ne bi bila »zapeljala« po traktorskem kolovozu v napačno smer.
 

Po strmi markirani potki, na debelo pokriti z listjem, sva prišla na razcep, kjer je bil na drevesu napis Srednja vas, in temu sva sledila navzdol. Čez čas sta nama US. (Uskovnica?) in puščica nazaj enake barve kot tista, ki naju je zjutraj usmerila na traktorski kolovoz, vzbudila pričakovanje, da se bova spet znašla na njem. Na razcepu vlak sva se spustila po desni in še vedno so naju vodile markacije, čeprav redke. Končno sva se res znašla na traktorskem kolovozu. Do šole in cerkve sva se vrnila po že znani poti, od sv. Martina k avtu pa po drugi strani. Tudi tam je bilo treba prečkati Ribnico in na mostu sva videla kažipot k njenim slapovom. Tja pa kdaj drugič, sva sklenila. Od Koče na Uskovnici do avta sva hodila slabo poldrugo uro.

 

Ko sem poslušala posnetke na diktafonu, ki mi pomaga, da ne pozabim dogodkov in podatkov, sem prav slišala, kako me je zeblo, saj sem zaradi otrplosti obraza tu in tam kako besedo le s težavo izgovorila. Oskrbnik v koči nama je povedal, da so tisto jutro namerili ‒13 °C. A vreme naju nikoli ne odvrne od hribolazenja in pohodništva, naju preveč veselita.