Na Prešernov dan sva se že spet potepla na Štajersko. Skozi Gornji Grad in Radmirje sva se odpeljala na Rečico ob Savinji, za njo pa levo (smerokaza 3.km kmetija Tiršek in Borseka Paintball). Za pohod k Mozirski koči sva si izbrala izhodišče nenavadnega imena: Negujnica. To piše samo na zemljevidu, zato sva bila prijetno presenečena, ko sva po mnogih ovinkih in razpotjih pri hiši Poljane 32, kjer je bilo konec ceste, izvedela, da sva prispela prav. Prijazni gospodar nama je dovolil parkirati na dvorišču (kje bi sicer, res ne vem). Domačija ima lepo "kuliso": Konjščico, levo za njo pa Medvedjak. Pri sosednji hiši 33 stoji kapelica; med njo in toplarjem se začne markiran kolovoz.
Ko se je kolovoz izvil izmed hiš, naju je pripeljal v gozd in zavil desno mimo vodnega zajetja, od tam pa sva nadaljevala po stezi v levo. Po jarku sva v nekaj minutah prisopihala na gozdno cesto, ki se tu najbrž konča (v snegu nikoli ne veš), in se povzpela po široki strmi poti desno navzgor. Markacije so redke, zato sva morala biti kar pozorna. Pot je postala sčasoma kar strma in ponekod nevarna za zdrs, saj je ozka in visi pa še precej snega je bilo. Ko sva dosegla poseko ob gozdni cesti, sva sledila rdeči puščici brez napisa in nato spet našla markacijo. Bližnjica se le ogne cestnemu ovinku, tako da sva bila hitro spet na cesti. Tam naju je pričakala še ena "prazna" rdeča puščica. Povzpela sva se po markirani vlaki in nenadoma zagledala klopi, mize, nadstreške. Kolikor daleč levo in desno se je videlo, je bila razpeta mreža, za njo pa več lesenih zaklonov: poligon za paintball. Onstran mreže teče kolovoz. Če bi bila sledila markacijam ob vlaki, bi bila morala splezati pod mrežo, zato sva šla raje nekoliko levo ob njej, našla razporek in skozenj stopila na omenjeni kolovoz. Nadaljevala sva desno po njem. Kakih 50 m od rdečega traku, ki označuje mejo poligona, je treba zaviti s kolovoza levo v breg (odcep je laže prezreti kot ne in nama se je sprva res "posrečilo").
Kmalu sva bila spet na gozdni cesti. Kam pa zdaj? Kar po svoje sva si skrajšala levi ovinek in čez 5 minut sva levo v bregu opazila leseno hiško, desno ob cesti pa na drevesu puščico z napisom Ston. Ker se je povesila, je kazala v tla, tako da nisva vedela, ali kaže naprej po cesti ali levo k hiški. Napravila sva še nekaj korakov po cesti in ko sva bila tik pod hiško, opazila odcep k njej, pozneje pa v vejevju še dobro skrito markacijo. Prišla sva k lovski koči LD Rečica ob Savinji. Stoji na robu prikupne planine, onkraj katere se dviga Konjščica, v bližini pa je tudi "obvezna" preža.
Od koče sva se odpravila po desni strani planine v smeri Konjščice in na drevesu na robu gozda naju je pričakala markacija, v gozdu pa širok kolovoz (morebiti teče že po planini, a pod snegom do kolen ga ni bilo videti). Po četrt ure sva se spustila na gozdno cesto, kjer se križa nekaj vlak in kolovozov, ter onkraj nje nadaljevala v dotedanji smeri po strmi vlaki. Ko se je zravnala, sva nad seboj zagledala spomenik NOB, sezidan iz kamnov. Pod njim z leve priteče pot z Ljubnega, navzgor levo od spomenika pa kaže obledel napis Medvedjak (po vodniku Kamniško-Savinjske Alpe te poti ne markirajo več). Desno od spomenika se spušča s knafelčki in vezističnimi markacijami označena pot, na drevesu pa piše Mozirska koča. Sledila sva temu napisu in markacijam obeh vrst. Pot je ponekod slabo prehodna, ker gozd ni očiščen. Po slabe pol ure sva prečkala kolovoz in čez nekaj metrov stopila na širšega (ali gozdno cesto), ki priteče od uravnave desno spodaj. Nadaljevala sva levo po njem. Čez čas je markacij kar 
zmanjkalo, v strmem bregu desno pod cesto pa sva opazila še eno markirano pot. Malo sva raziskovala, ali sva zgrešila kak odcep, potem pa le vztrajala na dotedanji poti in končno dosegla kažipote. Od njih je le kakih 100 m do ostrega ovinka asfaltne ceste na Golte in naslednjih kažipotov. Po cesti, s katere je lep pogled na Mozirsko kočo, sva se povzpela do parkirišča s še več kažipoti in Alpskega vrta (sem je seveda treba priti poleti), od tam pa sva se spustila mimo lične kapele Dobrega pastirja k Mozirski koči (1356 m).
Pozdravil naju je prijazen kuža, okrog koče pa je bil velik živ-žav: kakih deset otrok se je veselo kepalo (kadar je zašel v navzkrižni ogenj kak odrasel planinec, je pod budnim očesom dveh vzgojiteljic nastalo kratko premirje). Oskrbnica je na pult postavila šopek nageljnov in listek s Prešernovimi besedami Le sosed bo mejak. Tako sva letošnji kulturni dan prav lepo praznovala v hribih.Vrnila sva se po isti poti, le slabo prehodni del nad spomenikom sva obšla po kolovozu "nadstropje" više. Slabe tri ure gor in približno dve dol.
Ni komentarjev:
Objavite komentar