Po Prešernovem dnevu kar dolgo nisva hribolazila, ker sva bila najprej preveč zaposlena, potem pa sva smučala (ne tavala) v tujih (ne slovenskih) hribih. Tako sem komaj dočakala 3. marec in prvi pohod v letošnji meteorološki pomladi. Vremenoslovci so naju "pregovorili", da sva se odpravila čez mejo, a kar ima (tudi) slovensko ime, je slovensko, čeprav ni slovenijsko. Namenila sva se na Javornik (Jauernik/g) nad Bajdišami (Waidisch), ki se nama je s 1657 m zdel dovolj pohleven za ta letni čas, saj za zimske vzpone v zasnežene gore nimava ne znanja ne opreme pa tudi poguma ne (tako početje je za neizurjene lahko nevarno). Kje bova parkirala, sva že vedela. 
Sledeč markacijam KWW 603 sva hitro zagrizla v strmino. Po slabe pol ure nama je ponudila pomoč celo jeklenica, ki pa bi bila najbolj dobrodošla že kaka 2 m prej, da bi se bilo laže potegniti čez skalo. Strmina se unese tik pred jaso s kažipoti, s studenčkom, s podrtima klopco in lesenjačo ter s shrambo za krmo (nedaleč stoji krmilnica za divjad).Nadaljevala sva po gozdni cesti, z nje pa po bližnjici v levo. Odprl s
e nama je lep pogled na Grlovec in Grlovčnikovo domačijo pod njim. Menjaje zasneženo cesto in bližnjice sva dosegla poseko; razdejanje je bilo tolikšno, kot bi ga bil povzročil vetrolom. Onkraj čistine sva lepo videla Macno, pozneje tudi Borovlje. Podrto drevje in vejevje ležita čez pot, tako da so jo preusmerili. Saj je označena, a ravno ta sprememba smeri ne posebno opazno (puščice ni, naslednja oznaka pa je precej visoko). Zato je potrebna pozornost: ko pridete do tretjega dela poseke, naravnost ne gre več in tam se je treba ozreti za naslednjo markacijo desno v breg.xxx
Ko sva spet dosegla gozdno cesto, sva pod seboj opazila možaka, ki je pot očitno poznal bolje kot midva: v kavbojkah in z vetrovko pod roko je brez palic nezmotljivo brzel navzgor, naju dohitel, vprašal, ali greva na Macno, in odbrzel naprej. Domačin. Na cesti je bilo čedalje več snega, a bregovi so bili bolj ali manj kopni, suhi. Vso pot iz doline so naju spremljali telohi, tu pa so se pojavili še beli repuhi. Ptički so čivkali, 
ščebetali, žvrgoleli, žvižgali, cvrkutali in se menda tako veselili sončnega dne. Pogled nama je uhajal na greben Košute in Grlovec. Čedalje globlje se nama je ugrezalo in postalo nama je jasno, zakaj so predhodnikovi sledovi že pred časom zavili s ceste in izginili v kopnem bregu. Treba si je bilo nadeti gamaše. Kjer cesta napravi desni ovinek, so naju markacije usmerile levo v grapo. Toda v njej je bilo toliko snega, da sva odnehala in se vrnila na cesto. Tudi tam ni bilo bolje, zato sva se obrnila (pozneje se je pokazalo, da sva storila prav, saj sva z višine videla, kako daleč naokoli teče cesta). Kljub silni strmini in neoznačenosti sva se odločila za kopno poseko. Snela sva gamaše in se s ceste povzpela nanjo približno 100 m pod g
rapo. Po kake četrt ure grizenja kolen med štori in razmetanim vejevjem pa naju je presenetila markacija; tam z desne (od markirane grape) priteče označena pot. Kratek čas se vzpenja po poseki, potem pa zavije nazaj v gozd. Znova sva si nadela gamaše in srečno prigazila do gozdne ceste in po njej v nekaj minutah na sedlo Koce.
ščebetali, žvrgoleli, žvižgali, cvrkutali in se menda tako veselili sončnega dne. Pogled nama je uhajal na greben Košute in Grlovec. Čedalje globlje se nama je ugrezalo in postalo nama je jasno, zakaj so predhodnikovi sledovi že pred časom zavili s ceste in izginili v kopnem bregu. Treba si je bilo nadeti gamaše. Kjer cesta napravi desni ovinek, so naju markacije usmerile levo v grapo. Toda v njej je bilo toliko snega, da sva odnehala in se vrnila na cesto. Tudi tam ni bilo bolje, zato sva se obrnila (pozneje se je pokazalo, da sva storila prav, saj sva z višine videla, kako daleč naokoli teče cesta). Kljub silni strmini in neoznačenosti sva se odločila za kopno poseko. Snela sva gamaše in se s ceste povzpela nanjo približno 100 m pod g
rapo. Po kake četrt ure grizenja kolen med štori in razmetanim vejevjem pa naju je presenetila markacija; tam z desne (od markirane grape) priteče označena pot. Kratek čas se vzpenja po poseki, potem pa zavije nazaj v gozd. Znova sva si nadela gamaše in srečno prigazila do gozdne ceste in po njej v nekaj minutah na sedlo Koce.
V nosnice nama je kar planil duh po svežem lesu. Kako lepo je zadišalo! Sedlo je založeno s skladovnicami drv. Obsedela sva na ograjenem "balkončku" z mizo in klopema, poslušala ptičke, počivala in malicala. Nekaj lapuhovih cvetkov je že krasilo kopne zaplate. S sedla je lep pogled na Macno, ki je videti prav drzna, poraščena Javornik in Križni vrh pa sta se nama zdela precej 
pohlevna. A ko sva se ju lotila, sva spoznala, kako videz lahko zavaja. Snega je bilo skoraj meter, bil je moker in težak, udiral se je globoko in neenakomerno in po vsakem koraku navzgor sva se "zapeljala" nekaj centimetrov navzdol. Nisva veliko omahovala: ni se nama zdelo varno in ni bilo prijetno, pa sva obrnila. Javornik in Križni vrh naju bosta počakala, na vrsto pa pride tudi vabljiva Macna. Vrnila sva se po isti poti. Čiste hoje 2 uri in 20 minut v vsako smer, s tavanjem in martinčkanjem vred pa skoraj 8 ur svežega zraka in sonca.xxx
Ko sem vpisala ta izlet v seznam najinih pohodov, sem v stolpcu Nadmorska višina opazila neverjetno "kontinuiteto": prejšnja Mozirska koča in tokratno sedlo Koce imata do metra enako višino: 1356 m. Seveda se – kakor pogosto – pojavljajo še drugačni podatki, a tako piše na zemljevidih in v vodnikih, ki sva jih uporabljala midva. Pri imenu – kakor tudi pogosto – prav tako ne manjka pestrosti: Hansen Ruhe, Hansenruhe, Herperschnigsattel. Nemško Ruhe pomeni mir, spokojnost, počitek, Hans pa je seveda Janez. In moj Janez se je na tem lepem spokojnem kraju počutil tako prijetno, da je kratko in malo pozabil biti slabe volje, ker nisva dosegla načrtovanega cilja. Pa drugič!
Ni komentarjev:
Objavite komentar