Od savskega mostu na Rašico

Prejšnji torek popoldne sva se odpeljala proti Ljubljani skozi Črnuče in pred savskim mostom zavila desno po Gameljski cesti. Malo po tistem, ko sva opazila odcep desno v breg (kažipot Rašica – stolp), sva parkirala levo ob cesti, kjer je prostora za avto ali dva. Pozneje sva videla, da je nekoliko naprej še več takih mest in eno večje parkirišče; od vseh vodijo steze navzgor.

Sprva sva hodila vzporedno s cesto (nad njo). Sledila sva Knafelčevim in vezističnim markacijam. Pri električnem vodu se je v levo odprl pogled na Šmartno in Šmarno goro. Nato sva se začela zmerno vzpenjati. Ker drevje še ni olistano, je bil gozd svetel in topel od pomladnega sonca. Ko sva dosegla (najbrž Straški) vrh, sva med drevjem na desni zagledala vas Rašica. Prečkala sva široko pot in se na drugi strani povzpela po razpotegnjenih stopnicah. Kmalu zatem sva opazila v gozdu nekaj skakalnicam podobnih lesenih "naprav". Kjer sva prečkala gozdno cesto, so rumeno-modre markacije "odšle" desno navzdol proti Sračji dolini, belo-rdeče pa so naju vodile naprej. Pod daljnovodom sva stopila na plano; na desni sta se sončila vas Rašica in istoimenski hrib nad njo, levo pa Gameljne in Šmarna gora. Pri klopci se je vzpon končal in začela sva se spuščati. Iznad Sračje doline sva med drevjem že razločila razgledni stolp na Rašici.

Pri krajevni tabli Rašica sva stopila na asfaltno cesto. V grmovju ob njej je ležala podrta smerna tablica Šmarno-savske poti. Po klancu iz vasi so pridrveli kolesarji v dresih, najbrž na treningu. Ko je izza ovinka pod spomenikom, ki pove, da so fašistične tolpe septembra 1941 Rašico požgale in vaščane izgnale, pridivjal še en kolesar, je dobesedno zarjovel na Janija, ki je resda neprevidno stal na cestišču, a kolesar se je tudi obnašal, kakor da je sam na cesti (ne vem, kaj bi se bilo zgodilo, če bi bil nasproti pripeljal avtomobil ali pritekel pes). O gorskih kolesarjih imamo povedati marsikaj, posebno zaradi "oranja" po planinskih poteh, a kar sva jih srečala doslej, so bili večinoma prijazni, nikakor pa naju niso ne ogrožali ne zmerjali pa tudi tako hrupni niso bili kot ti cestni kolesarji.

Pri kapelici in cerkvi sv. Križa sredi vasi naju je kažipot levo obvestil, da je do vrha še 40 minut. Cesta se najprej zoži, potem pa se asfalt konča. Vzpenjala sva se mimo odprte lesene hišice s fotelji na verandi in klanec je postajal čedalje strmejši. Na križišču pri klopci sva zavila desno. Do planinskega doma ni bilo več daleč (piše, da je zaprt ob ponedeljkih in torkih, po spletni strani PZS pa le ob ponedeljkih). Pod njim so cveteli zvončki. Ti se mi že od otroštva zdijo nekaj posebnega, kajti v naši vasi so rasle samo kronice; zvončke sem videvala le na (ograjenem) farovškem vrtu in kadar so nas peljali na izlet k Mengeški koči. Mimo doma sva se povzpela na vrh. Gospa, ki je pravkar sestopila z razglednega stolpa, je poročala, da zgoraj neznansko piha. Verjela sva ji na besedo.

V vasi sva iskala odsek Poti kurirjev in vezistov skozi Sračjo dolino, da bi se vsaj do križišča z gozdno cesto vrnila drugače, pa ga nisva našla. Bova kdaj poskusila od ceste, kjer so markacije. Tokrat sva se vrnila po poti vzpona (uro in tričetrt gor, slabo poldrugo dol). Doslej sva hodila na Rašico le iz Mengša in Povodja, kdaj drugič pa pojdeva še iz Trzina in iz Gameljn, saj zamisli za nove kratke popoldanske že težko najdeva.