V
zadnjem majskem tednu sva si za hribolazenje lahko vzela samo sredo zvečer. V
takih primerih je dostikrat na vrsti Šmarna gora. Z lučkama. Tokrat sva se
povzpela po Partizanski stezi iz Šmartna pod Šmarno goro. Parkirala sva pri
pokopališču in se odpravila mimo cerkve v vas, kjer je prvi kažipot.
Koreninasta
pot je bila k sreči suha, više gori, kjer je več skal, kamnov in zemlje, je pa
kar lepo drčalo. Čeprav je bilo oblačno, je bil s klopce že blizu vrha lep
pogled na Šmartno in Ljubljano. Ptički so kljub pozni uri neumorno peli. Le
kdaj gredo spat? Po tričetrt ure sva le toliko posedela, da sva se nazobala
grozdja, preden sva odrinila v dolino, pa sva že dobila "zamenjavo". Nikoli se še ni zgodilo, da bi bila na
Šmarni gori zvečer sama.
Kar nekaj spusta je bilo že za nama, ko sva šele
prižgala lučki. Takrat so tudi ptički utihnili. Oživelo pa je grmovje: od
vsepovsod je nekaj šumelo in praskljalo. Spust je trajal kakih 10 minut dlje
kot vzpon, ker gre v temi seveda počasneje. V vasi so že prižgali luči in sprejela
naju je nova "godba": črički.
O pohodu ta konec tedna ne bom poročala, ker sva se
spet potepala po Hrvaškem. To pa že lahko povem, da so Korita ter Veliki Planik
(najvišji vrh Čičarije) in Mali Planik ta čas pravi raj za ljubitelje rož.
Ni komentarjev:
Objavite komentar