Pot na Javornik – notranjska Golica

Tudi zadnjo majsko soboto naju je odvleklo proti zahodu – pa saj se nisva dosti branila. Iz Logatca sva sledila smerokazom za Idrijo ter tik pred koncem Kalc zavila levo proti Podkraju in Colu. Že pred Podkrajem sva opazila prvi kažipot za "najin" Javornik, a sva se zapeljala v vas na majhno parkirišče tik pred tablo za konec naselja in smerokazom levo Bela 5. Nekaj korakov naprej se požene desno v breg kolovoz, ob katerega vznožju so kažipoti in vse oznake, ki so naju spremljale ta dan.

Po kolovozu sva vijugala med cvetočimi travniki (posebno veliko je bilo travniških kozjih brad), ko je zavil levo, pa naju je naslednji odpeljal v gozd. Pri prvi rogovili s kažipoti pod lično strešico (kažipotov na tej poti res ne manjka) sva zavila desno ob robu gozda. Travniki so bili posuti z narcisami, a so žal večinoma že odcvetale; to je pravi kraj za ljubitelje teh cvetic, ki ne morejo ali nočejo na Golico. Pot naju je vodila mimo Izakove koče (nekakšnega bivaka na robu gozda) in bunkerja. Takoj za njim se v desno odcepi steza in po tej sva prišla do naslednjega, še veliko večjega bunkerja, ozaljšanega s platanolistnimi zlaticami. Obhodila sva ga po levi. Pot je precej zaraščena. Razveselila sva se bogatega rastišča zlatih korenov. Jesenski podleski v "spomladanski izdaji" z velikimi listi in velikanskimi plodnicami niso prav nič spominjali na te nežne rožice. Pod Srednjo goro so se pasle krave in visoko na njenem pobočju sva opazila (še en) bunker. Platanolistne zlatice so bile gotovo najmnožičnejši "pojav" na tej poti pa tudi orlic ni manjkalo. Vodili so naju številni kažipoti, markacije pa so bile redke in že obledele; na enem izmed razcepov nama je možic prijazno namignil, kateri krak je pravi.
xxx

Kmalu po tistem, ko sva zavila levo na makadamsko cesto, sva desno pred seboj na travniku opazila hišico z ogrado za konje. Po kolovozu sva zavila desno mimo klopce in razpela proti hišici, jo pustila na levi ter se med množico zelenih čmerik in pisanega cvetja najprej zložno, potem pa strmeje vzpenjala ob pašniški ograji proti Streliškemu vrhu pred nama. Ograjo sva prestopila po veliki "pruki". Kmalu za opuščeno njivo sva se med dvema zajetjema spustila čez mostiček nad hudourniško strugo, od koder se levo v bregu vidi še eno zajetje. Ko sva stopila iz gozda, se je izkazalo, da sva zgrešila kos markirane

 poti. Pa ni bilo hudega: levo zgoraj na pobočju Streliškega vrha stoji pod smreko klop in pri njej priteče markirana pot iz gozda, tako da sva jo brž ujela. Po polomljeni pručki sva spet prestopila ograjo. Med cvetočimi šipkovimi grmi in malinovjem sva prišla na travnik z veliko prežo in kažipoti, nekakšen preval. Na njem je cvetelo precej vretenčastih salomonovih pečatov. Levo usmerja kažipot Strliški vrh, midva pa sva se spustila naprej po kolovozu v gozd, vijoličen od trpežnih srebrenk in peterolistnih konopnic. Po tu in tam dokaj skalnati poti sva se vztrajno spuščala. Med slikovito razmetanimi skalami je veliko poti in kolovozov, zato sva morala pozorno oprezati za oznakami. Mimo hišice, ki jo obdaja obilica pritiklin in ropotije in je po rogovju sodeč najbrž lovska, markirana pot kmalu pripelje na cesto. Zavila sva desno navzgor po njej in srečala slepca.

Ob križišču čez minutko so velika miza in dve klopi ter kažipoti. Najin je kazal levo. Čez čas sva s te ceste videla na levi Križno goro s smučiščem. Markacij precej časa ni bilo, a sva se kar držala ceste. Na desni se je strmo dvigal skalnati Špik. Gozd na obeh straneh je bil ves bel in dišeč od čemaža. Ko sva stopila iz gozda, se je cesta nehala vzpenjati in se je prekucnila navzdol. Na levi sva zagledala Javornik z razglednim stolpom. Iz drevja na hribu desno od ceste so štrlele antene in kmalu je kažipot v tisto smer napovedal Smučarsko kočo Javornik. Pri hiši Javornik 7 (ni opuščena, kakor piše na Hribi.net) na kažipotu desno piše Koča, vendar sva šla kar naprej po cesti do križišča s kažipoti, od katerih sva si zapomnila tistega levo Col 2h. Ob križišču je brunarica z napisom Javka. Po cesti sva se mimo kažipotov levo v breg Črni vrh, Čelkov vrh in Šajsna ravan ter partizanskega spomenika povzpela do Pirnatove koče, od tam pa za smešnim "ribjim" kažipotom na vrh. Tudi v gozdu na tem pobočju je dišal čemaž, ko pa sva stopila na plano, je zadišalo po medu. Med blazinami mračic, jetičniki in brinovimi grmi sva spet stopila v gozd in kmalu stala na vrhu (1240 m). Do razgleda nama je pomagal stolp, na katerega se je treba povzpeti po lestvah. Z njega sva videla smučišče Lome in Smučarsko kočo pa tudi širši razgled ni bil slab, ni pa se videlo vse, kar se baje ob dobri vidljivosti, celo Jadransko morje in Triglav. Preverite kdaj!

V Pirnatovi koči sva si privezala dušo in se mimo Javornika 7 (tokrat za kočo po skalnatih stopnicah in skozi gozd) vrnila na križišče, tam pa levo po makadamski cesti proti Colu. Kmalu za domačijo Rudolf sva si po markirani bližnjici prvič skrajšala cestni ovinek, nato pa se za Jelerjem spustila po strmi peščeni potki na cesto dve "nadstropji" niže in jo prečkala. Ko sva spet prišla do nje, sva nadaljevala po njej levo navzgor. Naslednjič naju je makadamska cesta po nekaj metrih pripeljala na asfaltno pri hiši, ki jo še gradijo. Stopila sva desno na asfalt (na drevesu je znamenje, za njim pa velika skala) ter po njem mimo Črteža in odcepa desno za Suhi Vrh. Kratka označena pot skozi gozd, poln skal in vrtač, seka ovinek, ko pa sva se vrnila na asfaltno cesto in zavila levo nanjo, sva pod njo zagledala brezno, od katerega ni daleč do Laznarja. Potem sva z nekaj sreče zagledala slabo opazen odcep levo v gozd; seka oster levi ovinek, ob katerega izteku je na desni strani majhno parkirišče, na levi pa kažipoti. Tu markacije odidejo proti Colu. V levo po gozdni cesti se pride k Sv. Duhu, vendar precej naokoli, zato sva nadaljevala po cesti. Ta pod odcepom napravi oster desni ovinek, kjer se v levo (naravnost) odcepi še ena asfaltna cesta. Šla sva po njej, upajoč, da bo pri Fratarju mogoče vprašati, kako se od jih pride k Sv. Duhu. Toda nikogar ni bilo doma, zato sva se odločila sama poiskati "bližnjico".

 Za Fratarjem sva se odpravila po travniku proti gozdu in tam levo po kolovozu ob gozdu. Ko sva skozi drevje zagledala škarpo, nad katero sva slutila cesto proti Sv. Duhu, sva se pognala po brezpotju v veliko strmino in izkazalo se je, da sva imela prav. Ne oziraje se na odcepe sva se držala (nemarkirane) ceste. Ob njej so z vej in skal viseli številni modri cvetovi planinskega srobota. Pri prvi serpentini je bilo vse vijolično od trpežnih srebrenk, po njih pa so se spreletavali koprivarji. Kmalu za drugo serpentino naju je presenetila markacija na skali. Tam je razcep: gozdna cesta se vzpenja dalje proti Sv. Duhu, levo (naravnost) pa se odcepi kolovoz v Vodice; od tam priteče markirana pot k Sv. Duhu – od tod markacije. Pri naslednjem odcepu desno nazaj k Sv. Duhu je manjše parkirišče. Tam je cvetelo precej peterolistnih konopnic. Mimo prostora s klopmi, mizami in kažipoti (desno Križna g., naravnost Podkraj, levo Sv. Duh) sva kmalu dosegla Sv. Duha (1213 m). Okoli cerkve so klopi. Ker tiči na tesnem v gozdu, so prostor za vernike pred njo povečali z leseno "galerijo". Splezala sva še po skalnatem grebenu nad cerkvijo, dokler se nama ni zdelo, da stojiva na najvišji točki. Razgleda tudi tam ni.

Za cerkvijo sta kažipota Sred. gora in Strliški vrh, ki kažeta naprej v nasprotno smer od tiste, iz katere sva prišla k Sv. Duhu. Od njiju pa se v desno spusti strma potka, označena z markacijo, a brez kažipota. Sklepala sva, da teče v Podkraj, zato se nisva vrnila h kažipotu Podkraj na križišče pod cerkvijo. Toda po prvi markaciji ni bilo nobene več. V tisti strmini se pot pogosto izgubi. Čez čas je k sreči zavila v pravo smer (proti desni), toda ko sva bila že predaleč, da bi se nama ljubilo obrniti, je zavila preveč levo, da bi lahko peljala v Podkraj. Postala pa je razločnejša. Po dobrih 20 minutah sva mimo bunkerja v skali stopila iz gozda, kjer naju je pričakal še en bunker, železen. Spuščala sva se po zunanji strani žice (pašniške ograje) in ji sledila mimo bunkerja, ki sva ga na pobočju Srednje gore videla zjutraj. Žice sva se držala, dokler nisva prišla do gostega grmovja, skozi katero se nisva bila voljna prebijati. Odtlej sva nadaljevala kar ob njem naravnost navzdol po travniku. Zlati koreni na levi so nama dali misliti, da je to druga stran jutranjega rastišča. Pristala sva na kolovozu in ko sva ravno razmišljala, ali je kaj podoben jutranjemu, sva na levi zagledala veliki bunker. Zavila sva desno po že znani poti mimo Izakove koče in kmalu sva bila pri avtu. Trajalo je kaki dve uri in pol gor in tri in pol dol.

Najin seznam za drugič se je podaljšal za Križno goro, Streliški vrh, Nanos iz Podkraja in še kaj. Nikoli ga ne bova izčrpala.