Mnogo Velikih vrhov – en sam Rombon

Ime Rombon zveni mogočno in ta gora nad Bovcem tudi je taka (njegovo drugo ime, Veliki vrh, se ni prijelo in ne napravi posebnega vtisa, najbrž tudi zaradi množice Velikih vrhov pri nas). Pot je dolga in naporna (strma in poleti vroča), a vredna vsakega truda. Ko sva bila na Bovškem predlani, je dva dni deževalo, zato sva se mu morala odpovedati, letos pa je bil 16. junij brezhiben poletni dan.

Začela sva pri trdnjavi Kluže, od koder naj bi bilo na Rombon (2208 m) 5 ur hoda. Pot do poškodovane Hermannove trdnjave in trdnjavo sva že poznala in čeprav je do nje le dobrih 20 minut, tamkajšnji kažipot za Rombon velikodušno obljublja le še 3 ure in pol. Smer kažejo planinske oznake, obvestilni stebrički Poti miru in oranžne markacije sprehajalne poti. Sledila sva jim v gozdnati breg. Ko sta se smeri Široki plaz in Kota 1313 razšli, sva sledila drugi. Pobočje je strmo in kljub ključem kar naporno, vendar je pot k sreči dovolj široka, da kljub koreninam in kamnom ni resne nevarnosti, da bi se spotik končal kje v globini. Svet je zelo skalnat. Že jutro je bilo toplo, a dokler sva hodila po gozdu, nama vročina ni mogla do živega. Kadar so vrzeli med drevjem dovoljevale, sva pasla oči na čudoviti steni Jerebice.

 

Uro in četrt nad Hermannovo trdnjavo je kažipot levo h koti 1313. V tisto smer se pravzaprav odcepita dve "potki" (oznak nisva opazila na nobeni). Po bolj levi sva v minuti dosegla zaraščen vrh z možicem. Ker tak nerazgleden kraj ni primeren za topniško opazovalnico, sva iskala dalje (v desno) in ujela potko, ki naju je pripeljala na razgledno točko Na robu, označeno s kovanim križem z napisom Dreizehn dreizehn 1313 m. Okolica je poraščena z žarkastimi košeničicami, a so že večinoma odcvetele. Po vojaškem jarku se pride v bunker ali opazovalnico, kjer je vpisna skrinjica. Na pobočju pod vojaškimi objekti je planina Za Robom (tako Mihelič, na zemljevidih Na robu, Veliki Rob) .

 

Vrnila sva se na pot proti Rombonu. Spet sva v ključih premagovala precejšnjo strmino. Pol ure nad koto 1313 sva se poslovila od sence. Dotlej skoraj ni bilo rož, tu pa sva se znašla med raznovrstnim cvetjem, kakršno sva že videvala na letošnjih poletnih poteh, le da ga je bilo tu precej manj. Na levi se je vlekel greben Svinjaka – čisto drugačen pogled kot iz Bovca, od koder se vidi samo končna "piramida". Med skalami in ruševjem se pot ponekod zoži, ponekod pa je še precej ohranjena mulatjera. Po nekaj zavojih naju je pripeljala na levi rob neizrazite krnice Veliki Dolič. Ko bo čas rožnih korenov in rumenega milja, bo tam res lepo; morda pa so se v tem tednu že razcveteli. Mimo dveh skalnih votlin sva prišla na levi ovinek, takoj za njim pa zagledala prve ostanke avstrijskih vojaških utrdb iz prve svetovne vojne. Poslej jih je bilo še več – zidov, kavern in "labirintov" poti v skalovju, po tleh pa so ležali zarjaveli deli vojaške opreme. Po tričetrturnem grizenju kolen, med katerim je bilo treba  "preplezati" tudi nekaj skalnih ovir, sva dosegla škrbino. Kažipot nazaj pravi Kluže 3^h, na drugo stran pa usmerja napis na skali BC (šele ko sem prebrala naglas, sem razumela: Bovec!). Na desni naju je čakal najtežji del poti: skalnat skok, ki ga je treba preplezati. Za nevajene plezanja ni prav lahko, je pa kratko. Do cilja je bilo še pol ure skal in kamenja.

 

Na vrhu so skromna vpisna skrinjica, možic ter skali z napisoma Bovec (puščica kaže tja, od koder sva prišla) in D. post. žičnice (puščica kaže na zahod, proti postaji D kaninske kabinske žičnice). Razgledi pa so naravnost osupljivi: proti zahodu na Vrh Laške planje, Prestreljenik, greben od Lope do Velike Črnelske špice, Montaž in Viš; proti severu na Kamnitega lovca, Jerebico, Mangart, Jalovec; proti vzhodu na Triglav, Bavški Grintavec, Svinjak, Javoršček, Krn; proti jugu na dolino Soče, Matajur – in še mnoge vrhove med njimi in za njimi. Vrh smo si delili trije pari. Cerkničan je kar stresal imena gora in zelo nama je pomagala izdaja PZS Julijske Alpe 360º. Že dolgo se na kakem vrhu nisva zadržala toliko časa.

 

Dol grede sva na škrbini sledila napisu BC. Sitnemu spustu po drsečem strmem žlebu sledi še zoprno melišče. Odtlej sva imela pred (pod) seboj izrazito Čuklo (tako na zemljevidih in v Miheličevih Julijskih Alpah, v Tumovem Imenoslovju Julijskih Alp in Stritarjevih vodnikih pa Čuklja; ker je po jezikovnih priročnikih čukla tudi občno ime za (štrlečo) skalo, skalno gmoto, sem se odločila za različico brez j), desno pa slikovite pode (Kaninski in Prestreljeniški podi ter Goričica pod Rombonom, imenovana tudi Rombonski podi, so svetovno znane visokogorske kraške planote), pod katerimi se skrivajo podzemne jame, med njimi najbližja Vandima, prva "tisočmetrca", ki so jo raziskali slovenski jamarji, in Čehi 2, s 1502 m najgloblja slovenska jama, 10. na svetu (to niso "turistične" jame). V stenah na levi je več votlin, ki so bile nekoč del vojaških objektov, katerih ostanki so raztreseni tudi naokrog. Po kamnitem levem robu grape Naklo sva se spustila na njeno dno, med vojaške jarke italijanske strani. Tam sva imela nekaj težav z "odkrivanjem" poti, a k sreči je Čukla (1767 m) že sama dober kažipot. Odcep nanjo je označen na skali (Čukla 5'). Na vrhu stoji piramidast kamnit spomenik italijanskim vojakom. Dvojezična plošča občin Bovec in Reana del Rojale spominja na obnovo leta 1997 (sodeč po številnih starejših zapisih o razpadajočem spomeniku je bila obnova res potrebna). Na skalo pred spomenikom je pritrjena vpisna skrinjica.

Vrnila sva se na "glavno" pot in zavila levo (na omenjeni skali ni oznake za Bovec, sta le za Rombon in Čuklo). Spuščanje po tistem kamnitem kraškem svetu je gotovo posebno doživetje, kadar cvetijo žarkaste košeničice, saj mora biti vse rumeno (midva sva jih žal že zamudila). Pot se trikrat za kratek čas pretakne skozi gozd in ko sva prišla tretjič iz njega, sva zagledala lovsko kočo na opuščeni planini Goričici (1336 m). Od tam sva se lovila po zarasli potki med hudimi koprivami in redkimi obledelimi markacijami. V gozdu pod planino so si oznake nekoliko "opomogle", le premalo jih je, saj stezica ni povsod razločna. Ko se je gozd razredčil, so se pokazali Bovec in gore nad njim. Potem sva bila deležna koščka podov čisto od blizu, saj del poti vodi čez pravcate "kamnite travnike". Nad grapo ali skalnim podorom in dalje po sila skalnatem gozdu sva prišla na plano in prečkala melišče. Poti so se tako namnožile, da sva se zaradi slabe označenosti tu in tam spuščala kar po občutku. Strmina prav do zadnjega ni popustila. Končno se je pokazalo "znamenito korito" pri Zajcu – znamenito, ker ga ni in ni hotelo biti. Pri njem sva se osvežila in nadaljevala po makadamski cesti pod kmetijo. Skozi mrežasta vrata in po stopnicah ob hiši Zavrzelno 2 sva se spustila med pašniškima ograjama, na dnu pašnika pa so spet vrata. Od tam je lep pogled na Svinjak in Bavški Grintavec za njim. Blatna potka skozi gozd naju je pripeljala do potočka, onkraj njega pa sva po makadamski cesti mimo prvih hiš prišla na asfalt v Kaninski vasi. Od korita do tu sva opazila eno samo markacijo. Krog je bil sklenjen (le do prenočišča sva morala še odkrevljati po asfaltu).

Osem ur in pol čiste hoje, enajst ur čistega užitka. Kar bi bilo več, bi bilo preveč, je gotovo mislil Jani s pripombo, da tokrat k sreči ni bilo veliko rož, sicer bi bilo trajalo še dlje.