Prvi jesenski dan in prvi sneg na prvaku Košute

Na Košuto večkrat zaideva; kar pogosto obiščeva Kofce, na Velikem vrhu, Kofce gori in Kladivu sva bila, ko še ni bilo tega dnevnika, lani na Tolsti in Mali Košuti. Toda na najvišjem vrhu Košutnikovem turnu (2133 m) do sobote še nisva stala. Zapeljala sva se skozi Tržič in Dovžanovo sotesko v Jelendol, od tam pa desno po skoraj 10 km slabega makadama do parkirišča Pod Krnico, kjer sva začela tudi turo na Tolsto Košuto. Dober kilometer pred koncem je gozdna cesta tako podrta, da so jo »zavarovali« z dvema kosoma plastične mreže in postavili prometni znak za prepoved prometa v obe smeri. Parkirišče je bilo kljub temu polno. Z njega vodi levo navzgor v gozd markiran kolovoz na Dolgo njivo.

Po kolovozu sva prej kot v četrt ure dosegla Spodnjo Dolgo njivo. Že pred planšarijo se v levo odcepi označena pot na Košutnikov turn in naprej do Kofc. To je pot po zahodni strani. Na planini se začnejo obmejne markacije. Skozi smrekov gozd sva se povzpela na ozko jaso, če se lahko tako reče ozkemu travnatemu jeziku, ki sega visoko v pobočje. Storžič je kukal iz meglenega morja, a za razgledovanje sva se morala vsakič ustaviti, kajti pobočje je silno strmo, zato je treba med hojo gledati pod noge. Pot se v ključih zvija kvišku in ko sva dosegla vrh jase, sva stala na golem pobočju, ki kaže skalnata rebra, oko pa nama je »tolažilo« zelenilo posameznih smrek in ruševja. Tik pred prvo grapo se prava pot obrne v desno. Tista naprej je tako zapeljivo očitna, da bi bila brez opozorila v Klinarjevih Karavankah zlahka prezrla zavoj v desno, posebno ker se razcep skriva za robom. Pred naslednjo grapo pot zavije levo. Postala sva in dvignila pogled: na modrem nebu sta se risala na levi Ostrv in na desni Košutnikov turn. Tudi razgledi nazaj so postajali čedalje širši in lepši. Ko so naju markacije usmerile levo navzgor, sva opazila, da se v desno odcepi potka, skrita v travi, a kasneje postane razločnejša; ugibala sva, ali teče proti vzhodni poti, po kateri se bova vračala.

Kmalu zatem sva stopila na prvi sneg to jesen. Ker je pokrival del poti, sva jo za nekaj časa izgubila. Po krušljivi strmini sva le počasi napredovala, saj si s trdnostjo koraka zlepa nisva upala biti zadovoljna in tudi oprimki so bili večinoma precej majavi. Kljub temu sva srečno dosegla Zahodno ali Ostrvino škrbino (po Janševih Karavankah Vzhodno Ostrvina škrbino, 2030 m). Nekaj deset metrov levo od kažipota PD Tržič Košutnikov turn 15min n.v. 2133 m (nadmorska višina očitno ni prava – to je podatek za vrh) sta na ozkem grebenu sosednjega vršiča tablica ÖTK – Steig (versicherter Klettersteig) in kažipot ÖTK – Klettersteig 643 in Koschutahaus/Koča pod Košuto 643/642; obe smeri sta označeni s črno piko. Po tej zavarovani plezalni poti je priplezalo kar nekaj gornikov. Pogled v globino je lep, a za »navadnega« planinca skorajda strašljiv. Vrnila sva se na škrbino in sledila našemu kažipotu mimo votline (preduha?), od koder je vel hlad, čez približno 10-metrski skalni skok. S plezanjem I. stopnje sicer nisva imela težav, a tisti, ki so priplezali iz Avstrije, so naju seveda igraje prehiteli. Prav tako sva zaostala za vsemi, ki so prišli po zahodni poti, k sreči tudi za tremi (pre)glasnimi mladeniči (upala sva, da bodo s hrupom vsaj pregnali kače, po kateri slovi to območje), a s postanki vred kljub temu nisva presegla treh ur, zato sva si lahko privoščila kar dolg počitek.

Na vrhu je bilo prijetno; »živahni« fantje so očitno že odšli naprej. Kakih petnajst nas je bilo zbranih okrog križa z napisoma Koschutnikturm 2136 m in Košutnikov turn 2136 m (Klinar pravi, da Avstrijci vztrajajo pri 2136 m, mi pa pri 2133 m – na zemljevidih je res tako, na križu pa sta podatka enaka). Mlada Velenjčana, ki sta okoli poldneva priplezala čez Cjajnik, nista kazala najmanjše utrujenosti in sta se že veselila popoldanskega piknika v Velenju. Njuna dobra volja je bila kar nalezljiva. Zabavale so nas tudi številne planinske kavke. Storžič je bil še vedno kot otok v megli, krvavška skupina pa se je skoraj čisto razkrila. Na avstrijski strani sva prepoznala Grlovec, Javornik, Macno, Setiče, Obir. Z vrha je bila Ostrv spet drugačna, v ozadju pa so se za silo videli Julijci. Tolsta Košuta je bila čisto blizu in kavke so igraje premagovale razdaljo med vrhovoma.

 

Vrnila sva se po vzhodni poti. Spust je zelo strm. Ko sva pristala na ozkem robu nad strmo grapo pri mejnem kamnu XXIV/44, sva na skali na avstrijski strani opazila napis Ost; to je Vzhodna grapa ali Vzhodni žleb, strm in razbit svet. V škrbini nad njo sva zapustila mejno črto in nadaljevala desno navzdol. Čez čas sva zgoraj zaslišala glasove. Na robu škrbine sva zagledala tri starejše Avstrijce, ki so na vrhu pozdravili lepo po slovensko, kako zlagajo palice in se sklanjajo nad nahrbtnike, kmalu nato pa so izginili. Brez dvoma v Vzhodno grapo. Ojoj. Dobre pol ure pod vrhom je z desne pritekla potka, skoraj gotovo tista, ki sva jo opazila gor grede na zahodni strani; če je tako, povezuje vzhodno in zahodno. Strmo pobočje terja zbranost in pazljivost, ker pa je polno razbrazdanih sten in grap, stolpičev, igel in drugih zanimivih skalnih oblik, sva se veliko ustavljala, da sva si jih lahko pošteno ogledala. Križ na vrhu je bil že čisto majcen, a sva ga dobro videla, ker se je bleščal v soncu. Na dnu ene izmed grap sva zagledala kočo na Spodnji Dolgi njivi, v naslednji manjšo iglo, v tretji skalne sklade, naložene v »nadstropjih«.

Postalo je prav poletno vroče in prijetno je bilo spet stopiti v gozd, pravzaprav predvsem med ruševje, nad Zgornjo Dolgo njivo. Celo po njej je še ležalo nekaj velikih zaplat snega. Na travniku se pot ponekod izgubi, a pod seboj sva že videla kolovoz čez planino. Pri planšariji na Spodnji Dolgi njivi je bilo živahno; planinci so se krepčali z žganci, kislim mlekom in drugimi dobrotami. Od tu sva pot že poznala. Vrnila sva se v slabih dveh urah in pol. Parkirišče se je praznilo in vsi smo bili očitno zadovoljni z dnevom.