Pod Rabeljskimi špicami

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Prvo letošnjo nedeljo sva preživela na italijanski strani meje. Spet sva se odpeljala v Trbiž (Tarvisio): mimo železniške postaje, skozi predor in takoj za njim ostro levo, nazaj, v smer Rutte Piccolo (Male Rovte) in Ortigara (Koprivnik). Iz Malih Rovt je lep pogled na Breitkofel. V Kugyjevih časih so ta petelinjemu grebenu podobni masiv menda nepoučenim predstavljali kot Rabeljske špice (po Kugyju oziroma Avčinu Pet špic; Cinque Punte, Fünfspitz). Nad vasjo je razcep: levi krak s smerokazom Ortigara je pravi. Pripeljal naju je na parkirišče. Vsega sva imela zase. Vedno pa ni tako; na neki poletni sliki na spletu sva videla, da je ves prostor založen s hlodi.

Po gozdni cesti ob Belem potoku (Rio Bianco) so naju vodile planinske markacije 511. V daljavi se je nastavljala najinim očem lepa koničasta gora Monte Bucher (Bucherspitze; slovenskega imena menda nima), ko pa sva se ozrla, sva zagledala še Dobrač. Po 20 minutah sva v gozdu desno nad cesto opazila smerno tablico poti 520, pa sva kljub napisu Cap.na 5 punte bivio 518 2:00 nadaljevala do širokega prodišča, pred katerim je še ena puščica kazala v desno proti zavetišču Cinque Punte. Cesta prodišče prečka. Na drugi strani sta kažipota za plezališča – levo navzgor Val Romana Bassa, desno ob strugi pa Val Romana Alta. Sledila sva drugi. Divja, slikovita okolica naju je čisto prevzela. Izkazalo se je, da sva prodišče prečkala brez potrebe (po njem se nadaljuje pot 511), zato sva se vrnila na ono stran in prišla na pot 518 ravno pri kažipotu Cap. Cinque Punte 1.45 bivio 520. Začela sva se vzpenjati. Pred nama se je dvigal Šober (Monte Sciober), spodaj je ostajal Remšendol. Čudno ime, pol nemško, pol slovensko (Kugyjev oziroma Avčinov Remšji dol zveni bolj po naše), italijansko Val Romana ali Valromana je pa tako menda prevod napačnega nemškega Römertal.

Čez razdejano široko grapo so naju do naslednje markacije poti 518 pospremili možici. Na drugi strani sva premagovala strmino v dokaj kratkih, a še vedno zelo strmih ključih, nato pa previdno stopala po ozkih policah nad skoraj navpično steno, k sreči poraščeno z drevjem, zato nama je bilo prizaneseno z »zračnostjo«, ki jo precej slabo prenašava. Tudi nad naslednjo grapo, razbito in zdaj suho strugo potočka Šober (Rio Sciober), in ob njej sva pošteno grizla kolena. Ne vem, kako bi se v italijanščini reklo Gamsov skret, ampak tej poti bi se to ime nadvse prilegalo. Ko se je strmina vendarle nekoliko unesla, sva prečkala s snegom zalit »pritok« druge grape. Snega je bilo čedalje več. Ko sva prestopila Šober, ki je imel tu zgoraj celo nekaj vode, sva jo končno zapustila. Prečkala sva še dve manjši grapi in postala pri križu v spomin Liviu Puschiasisu. Pot je za zimske razmere ponekod kar preslabo označena, zato sva bila večkrat hvaležna za gazi predhodnikov. Kljub zimskim razmeram sva se na nekaj mestih razveselila popkov telohov. Okrog zavetišča na planini Kolja jama (Alpe di Rutte, 1520 m, po Tumi Kolja Jama, Greuteraibl,1510 m) pod Rabeljskimi špicami se nama je udiralo že do kolen.

Zavetišče je po Miheliču neoskrbovano, a dobro urejeno. Kaj je mislil s slednjim, ne vem, a sicer čedna hiška znotraj ni ne pospravljena ne snažna. Okrog nje so stranišče, korito s pipo, ostanki brunarice in kažipoti. Pogled na Rabeljske špice je imeniten, katera je katera, pa nama ni čisto jasno: Prima (1909 m), Seconda (1907 m), Terza (1882 m), Quarta (1889 m) in Quinta (1844 m). Kugy nejasno piše o Petih špicah kot o »vseh treh«: Srednji (1877 m), Drugi (1905 m) in Prvi (1907 m). Ne glede na višine in imena je pogled nanje res veličasten, z njih pa verjetno ne bova gledala nikoli, so najbrž prezahtevne.

Ker poti 518 na drugo stran nisva našla, sva se vrnila po 520. Ko sva bila mimo ostankov še ene brunarice, sva se začela strmeje spuščati. Nekatere markacije so prebarvane. Tudi ta pot je ozka in strma; ponekod pomagajo kratki ostri ključi. Obšla sva večjo skalno gmoto, pod katero je v nekakšnem »spodmolu« ležalo za neznane namene obdelano deblo. Po dobri uri sva se ustavila na razgledišču. Oko se nama je z užitkom sprehodilo od Breitkofla prek Mangarta do Bucherja. Znova sva prečkala široko grapo, čez katero so nama gor grede pomagali možici, le da tokrat precej više, potem pa še eno, ki je gor grede nisva, ker sva bila še na poti 511, in takoj še tretjo. Razgledi so postali še lepši kot z razgledišča. Med ruševjem sva sestopila v mešani gozd in pristala pri smerni tablici poti 520, ki je zjutraj nisva upoštevala. Od tam sva se po že znani gozdni cesti vrnila k avtu.

Hoje pravzaprav ni bilo veliko (manj ko tri ure gor in slabo poltretjo dol), a v tako slikovitem, lepem, divjem svetu dan mine, kot bi mignil.

Tretjič na Basališču

Ali je najin predzadnji pohod v lanskem letu popisni presežek ali primanjkljaj, je težko reči, vsekakor pa ne bom mirna, dokler »obračun« 2012 ne bo pod streho. Če človek skoraj 33 let dela pri računovodjih, se navzame njihovih navad. Za marsikatero sem jim hvaležna. Potem ko sva že bila na vrhu Paškega Kozjaka skupaj (takrat še ni bilo tegale dnevnika) in Jani še sam, res nisva mislila, da ga bova obiskala še tretjič. Kombinacija računovodstva in veselega decembra pa je bila tako naporna, da sva se za dva dni umaknila v Dobrno, od koder je bil le še korak do vrha Kozjaka.

 

Iz Dobrne sva se odpeljala mimo graščine Dobrnica ali Gutenek proti Hudičevemu grabnu in po 2 km parkirala na levi strani ceste pred mostom čez Dobrnico. Na desni strani so naju pričakali kažipoti in prva razlagalna tabla Gozdne učne poti Dobrna, pozneje pa sva prebirala še druge (po uvodnem besedilu je treba klikniti zemljevid). Gozdna učna pot je del Anine poti, imenovane po Ančki, zadnji prebivalki Šumejeve domačije, kjer je zdaj na ogled črna kuhinja.

 

Mimo Kneippovega korita in levo po mostu čez potok sva se sprehodila do jame Ledenice. V tem naravnem hladilniku (jama sicer ni naravna, ampak so jo izklesali in najbrž uporabili celo smodnik) so hranili led. Imenujejo jo tudi birkeler, ker je v njej grof Franc Anton plemeniti Kolovrat Liebsteinski, ki je leta 1851 graščino preuredil v pivovarno, skladiščil pivo. Od jame sva se povzpela po lesenih stopnicah k slapu Drenovec. Kakih 10 minut nad njim sva čez slabo opazno žico stopila iz gozda na travnik pod Maroškovo domačijo. Še skozi en pas gozda in spet čez žico, pa sva se znašla na asfaltni cesti, ob kateri je med več kažipoti tudi Basališče 2h 30min (levo). Pred prvimi hišami so spet kažipoti (z desne – tja se pride do Šumeja, a sva ga izpustila – so se nama pridružile markacije v obliki pastirskega klobuka). Sledila sva Knafelčevim markacijam naprej proti Paškemu Kozjaku. Pri kmetiji sva asfalt zamenjala za gozdno pot. Pripeljala naju je na ovinek gozdne ceste in po njej sva zavila levo navzgor mimo peskokopa.

 

Asfaltno cesto sva znova dosegla pri domačiji št. 10 s tremi različicami imena: Spodnji Urlčjek (tako kažipot in lokalna zemljevida), Spodnji Urličnik (tako domači kozolček) in Spodnji Orličnik (tako Atlas Slovenije ter zemljevid Maribor in okolica). Nadaljevala sva po asfaltu mimo odcepa levo na gozdno cesto, kamor kažejo kažipoti za kolesarsko pot 5, Parož ter domačiji Kragulčjek (na zemljevidih, tudi na lokalnih, Kraguljček) in Jamnišek (na zemljevidih Maribor in okolica ter Dobrna Jemnišek, v prospektu Poti Dobrne pa Jenišek). Za transformatorjem Brdce je desni ovinek, kjer kažipota naprej (desno) usmerjata proti Paškemu Kozjaku in domačiji Krivec Štraus, v levo na slabšo cesto pa kažeta kažipota k Štravsu in Pečniku. Skratka imenoslovno sila »pestro« območje (če ne gre zgolj za površnost, kakršna se kaže tudi v nepojmljivem številu napak in zanikrnosti v Velikem atlasu Slovenije, 2012, ki so ga oglaševali kot plod dela velike ekipe priznanih strokovnjakov).

 

Zavila sva levo na gozdno ali makadamsko cesto, šla mimo korita z vodo, od katerega sta pritekli srnici, čez 20 minut pa sva jo za desnim ovinkom zapustila po vlaki navzgor. Ko sva ugibala, kaj pomenijo rumene puščice, sva se skoraj spotaknila čez žico. Mogoče pa opozarjajo ravno nanjo? Povzpela sva se na cesto na Brdcah nad Dobrno, kjer sta naju presenetili puščici v obe smeri, vodnik Po gorah severovzhodne Slovenije pa tudi ne pove, v katero smer je treba. Zavila sva levo proti klopcam, razpelu ter kozolčku z markacijo in napisi Brdce nad Dobrno, Grobovi borcev XIV. in Pot XIV. divizije. Zaradi goste megle se nama ni niti sanjalo, kje je partizanski spomenik, zato sva kar nadaljevala po cesti mimo domačije Neroden z največjo lipo v občini Dobrna. Pri razpelu pri Krivcu cesta zavije desno, pri Tonaču pa se konča. Mimo domačije sva krenila v gozd. Čez dobrih 10 minut nisva bila gotova, kaj nama skuša povedati puščica: desno navzgor ali naravnost naprej. Pravi je kolovoz desno navzgor. Pripeljal naju je na cesto. Zavila sva levo po njej navzgor do razcepa (1), na katerem so dotlej pogoste markacije, tudi pastirski klobuki, »odšle« levo, midva pa sva nadaljevala proti Jernejcema, Ortanu in Maguju. Tu nekje naj bi po vodniku sledila kažipotu desno Ostrica, a ga nisva našla. Redke markacije so naju pripeljale na naslednji razcep (2): desni krak (gozdna cesta) vodi navzgor, levi pa napravi ovinek levo. Markacij nisva videla na nobeni strani. Izbrala sva desni krak in se znašla pri Maguju (1024 m). Gospodar nama je razložil, da nenavadno ime izhaja iz »màgu« (= mogel oziroma najbrž moral; ded mu je povedal, da je prejšnji gospodar rad govoril, da bo màgu narediti to ali ono). Nazaj – proti Ostrici – nama je odsvetoval, češ da v snegu ne bova našla.

 

Kmalu za Magujem gozdna cesta zavije desno navzdol, levo navzgor se odcepi kolovoz mimo zbiralnika za vodo, po sredi pa se vzpenja gozdna cesta za tovornjake, ki nama jo je priporočil sogovornik. Za vrhom travnika je v gozdu (tokrat odprta) zapornica in ko se nama je že zdelo, da hodiva v napačno smer, se je cesta z ostrim levim ovinkom obrnila v pravo. Z obeh strani se ji pridruži več poti in desno zgoraj sva po dolgem času opazila markacije na poti iz Vitanja. Pripeljale so naju na sedelce s prežo (med Basališčem in Javorjem), od koder naju je usmeril kažipot Basališče. Po slabe četrt ure hoje po grebenu sva dosegla vršiček z betonskim stebričkom, dobrih 5 minut zatem pa vrh (1272 m). Tam je poleg geodetskega kamna, vpisne skrinjice in zasilne klopce samo kažipot nazaj Vitanje. Nisva opazila nobene druge poti, ki bi prišla iz Dobrne, da bi lahko napravila krog, kakor sva načrtovala, zato sva se z manjšo spremembo vrnila po poti vzpona.

 

Spremembo sva si privoščila na travniku pred Magujem, po katerem sva se povzpela k najviše ležeči kmetiji v vasi, Jernejčevi. Mimo preže, pod katero je v snegu ležala košarica s še ne odprto steklenico vina, in vodnega zbiralnika sva jo dosegla v pol ure in tam našla oznake, ki naj bi jim bila sledila gor grede: levo Ostrica, desno Basališče. Med nekaj hišami (našla sva še eno s trojnim imenom: tu Artan, na zemljevidu Dobrna Vrtan, spodaj pri razcepu 2 pa Ortan) sva po 20 minutah pristala na razcepu 1 proti Maguju, kjer sva se zjutraj očitno odločila napačno. Šele zdaj sva opazila markacijo na električnem drogu; oznaka (puščica) bi morala biti na razcepu, ne tako daleč in proč od njega. Ker se je megla nekoliko zredčila, sva se pod Krivcem ustavila še pri spomeniku 39 borcem XIV. divizije, padlim februarja 1944. Preostanek poti sva zgolj ponovila.

 

Dobre tri ure hoje gor in tri dol je poleg kopeli v Dobrni tudi pomagalo, da so bili dnevi od nekdanjega dneva JLA do konca leta znosnejši. Vreme ni bilo idealno, ampak tudi v takem je mogoče videti marsikaj lepega.

Tigrovska spominska krožna pot

 

Obljubila sem, da bom poročala o najinem zadnjem lanskem pohodu. Odpravila sva se za soncem na Primorsko, a še prej sva bila deležna lune nad Nanosom. Avtocesto sva zapustila pri izvozu za Kozino in sledila smerokazom za Koper. Potem ko sva se zapeljala pod avtocesto, sva zavila desno za smerokazoma Klanec in Ocizla. Parkirala sva v Ocizli za vaškim vodnjakom. Ob parkirišču so obvestilna tabla Športnega kulturnega (in) turističnega društva »Zveza« Ocizla Tigrovska spominska pot z zemljevidom, kažipota ter nekaj kapnikov, ki so središču vasi sicer v okras, a da so jih odnesli iz naravnega okolja, je – milo rečeno – čudno.

 

Sledila sva omenjenima kažipotoma. Že na začetku (ki je obenem seveda tudi konec krožne poti) sva se vpisala v zvezek, shranjen v nekdanjem poštnem nabiralniku nad nekdanjim vodnjakom. Tam sva zavila z vaške ceste desno med vinograde. Sledeč rumenim markacijam sva zapustila vas in se po gozdu precej strmo spustila po nadelani potki v Luzo; to je nekakšna kotlinica, kjer izvira potok enakega imena. Voda pri izviru je pitna (na voljo je kozarec). Posledice letošnjega vetroloma, o katerem nama je pripovedoval domačin, so že toliko odpravili, da je pot popolnoma prehodna. Označena je zelo na gosto. Prečkala sva potok in se spet začela vzpenjati. Od zgoraj sva videla, kako se Luza izlije v drug potok. Spustila sva se k njemu in prečkala tudi tega. Mimo stopničastega slapa in čez mostiček sva prišla do razvaline Maln'rjevega mlina. Pot naju je vodila ob potoku, pred jaso s prežo pa naju je odvedla desno, proč od vode. A takoj sva prečkala še en potoček. V pletežu številnih vodá in poti je dobra označenost res dobrodošla. Zjutraj so bila tla k sreči še pomrznjena, saj so drugače precej blatna. Pomudila sva se pri hrastu z zanimivo oblikovanim spodnjim delom debla. Hrastov je tam tudi sicer veliko. Komaj sva se spet začela vzpenjati, sva se že spustila k vodi, ki živahno skače čez kamnite stopničke, takoj za ovinkom pa naju je čakal slap v Žlebini (tako piše na tabli, na zemljevidu poti pa slap Žlebine). Nad njim sta že nekoliko utrujeni klopci. Tam sva stopila na kolovoz. Pod velikim daljnovodom sva za kratek čas prišla iz gozda, nato pa se med grmovjem in nizkim drevjem kot po drevoredu povzpela na makadamsko cesto. Rumena markacija na njenem ostrem levem ovinku kaže levo navzdol.

Preden sva nadaljevala krožno pot, sva se povzpela v desno proti Beki. Pri prvi hiši se začne asfalt. Od tam sva šla na pohod po dolini Glinščice (kažipot Botač). Tokrat nama je domačin povedal, da je v vasi še 15 ali 16 prebivalcev, večinoma starih in le dva otroka: 9-letna deklica in pred kratkim rojeni fantek (leta 2008 so nama potožili, da sta v vasi samo še dve družini; če je (bilo) oboje res, se stanje popravlja!). Dve hiši so kupili Italijani.

Vrnila sva se na cestni ovinek ter se spustila mimo kala in lipe na Mazarju, nato pa s ceste levo po travniku, poraščenem z brinjem, šipkom, drugim grmovjem in nizkim drevjem, do jame S-3. Za železno ograjico se vidi le ustje. Nedaleč naprej je Jurjeva jama. Ta je ograjena z leseno ograjo in je je videti nekaj več. Od nje sva se najprej nekoliko povzpela, nato pa se spustila k vodi, kjer je markacij zmanjkalo. Pot je spodjedena, tako da sva morala zlesti desno na skalnato pobočje. Spet sva ujela markacije in pripeljale so naju k dotlej najslikovitejši Miškotovi jami. Tam je poleg globoke rečne soteske najbolj zanimiv naravni most. Dokler sva gledala čez ograjo na njem, ni bilo posebno vznemirljivo, zato sva pot nadaljevala do drugega neoznačenega odcepa desno (spotoma sva se ozrla ravno pravi čas, da sva videla naravna okna in vrata), zlezla na vrh vzpetinice in se po drugi strani spustila v suho strugo, iz katere sva šele zares lepo videla most. Naslednja postaja je bil Maletov slap. Pada čez tri stopnice in kot zavesa zakriva vhod v Maletovo jamo. Po kratkem spustu iznad slapu sva se znašla pred Blaževim spodmolom, ki je vhod v Ocisko jamo, kakor ji rečejo domačini (v legendi ob zemljevidu poti pa piše Ocijska), sicer Ocizeljsko (to je pravzaprav nenavadno, saj kraj ni Ocizlja, zato bi pričakovala Ocizelsko). Kar precej globoko lahko pridemo tudi nejamarji. Po stenah je obilo pajkov in majcenih stalaktitov. Vrnila sva se na pot, kmalu zavila levo navzdol po širokem z gruščem nasutem kolovozu in takoj desno z njega. Na robu velike zaraščene globeli stoji tabla Ociska jama Korošca. Tu je drugi konec udorne jame, do katerega se menda pride le skozi Blažev spodmol, seveda z ustrezno opremo. Z roba ni videti veliko.  Takoj zatem so na prijetnem kraju sredi gozdnatih vzpetinic klopce (postaja 13 od 26), ob njih pa kažipota Daljša pot (desno) in Krajša pot (levo).

  

 

Po malici in novoletni penini sva nadaljevala po daljši poti. Prečkala sva suho strugo in se povzpela na eno omenjenih vzpetinic. Pod njo naj bi bilo brezno, a nisva dognala, kaj naj bi bilo to: velika kotanja ni ravno podobna breznu, dve luknji v tleh pa nič zavarovani. Ko sva zavila levo na zaraščen kolovoz, sva onstran grape na levi zagledala Ocizlo. Skozi gosto brinje (nekateri grmi so se kar šibili od plodov) sva se pretaknila na kolovoz in po njem stopila na plano pri ograji. Kar sva videla za njo, se nama je zdelo še najbolj podobno vodnemu zajetju (po zemljevidu poti sva sicer pričakovala deponijo). Markacije so se nenavadno zredčile, a ko sva zavila levo na makadamsko cesto, so se spet pojavile. Pred mostom, čez katerega se cesta nadaljuje proti vasi, sva pri lipi v spomin pesniku, novinarju in fotografu Karlu Kocjančiču, prijatelju Ocizle, zavila desno. Nekaj med kolovozom in slabo cesto naju je pripeljalo do zabetoniranih ostankov prve svetovne vojne. Nad cesto se vrstijo kaverne, večinoma podrte. Za deseto sva zavila desno v breg do bunkerjev in dolgega strelskega jarka. Ko se ta konča, se pot počasi obrne nazaj navzdol. Po kar strmem spustu sva pod zadnjo, 18. kaverno spet pristala na cesti. Prečkala sva jo in se ob potočku povzpela do slapa Cumpet, nad njim pa desno od vodnega zajetja stopila iz gozda. Moker in blaten kolovoz naju je pripeljal do ograjenega Krmonovega studenca, od koder ni bilo več daleč do izhodišča.

Običajno povem, koliko čiste hoje terja kak pohod (tokrat dve uri in pol). Že hodimo ne vsi enako hitro, ta podatek pa še vsak po svoje »raztegnemo« s postanki (midva sva se potepala šest ur). Tokrat sva dva celo »preskočila«: Komunsko hišo in korita. To me malo jezi, pa ne preveč ‒ niti toliko ne, da bi ju načrtovala za drugič.

Srečno 2013 s točke 13!

Dan pred silvestrovim sva ušla komendski megli na Primorsko. Opravila sva Tigrovsko spominsko krožno pot iz Ocizle do Beke in nazaj v Ocizlo. Ob njej so številne naravne in zgodovinske zanimivosti, o katerih bom še poročala, ko se izteče praznični čas. Izmed 26 točk je srednja namenjena počitku. Ravno 13., kakor se za pravkar začeto leto spodobi. V kotlinici med prikupnimi grički so klopce, kjer sva si privoščila tradicionalno novoletno penino sredi sončnega gozda, preden sva se odpravila na drugi del poti. Ko je bilo uživanja konec, se je bilo treba odločiti za krajšo ali daljšo različico. Nagradno vprašanje: katero sva izbrala? Domov grede sva pri Logatcu, kot bi odrezal, spet zapeljala v štrenasto sivino in pustila sonce za seboj. Do naslednjič.

V novem letu vam želiva čim več sonca in čim manj vsakršne megle. Srečno!