Potepanje po Tržaškem Krasu

Ko sva se vrnila s smučanja v Livignu, kjer je bilo strašno mraz, sva si zaželela manj zimsko zimo, zato sva se drugi dan meteorološke pomladi odločila za Kras.

Primorsko avtocesto sva zapustila pri izvozu za Sežano, nato pa sledila smerokazom za Trst (Trieste) in Trebče (Trebiciano). S ceste skozi Trebče sva pri znaku P (nasproti italijanske in slovenske osnovne šole) zavila desno; eno parkirišče je takoj pri znaku, drugo pa nekoliko naprej. Parkirala sva na drugem. Ko sva iskala, kje se začne označena pot, sva zašla v še ožje uličice z ograjami ter s psi in prepovedmi »zastraženimi« hišami. Končno sva po zemljevidu dognala, kaj nama je storiti. Od avta sva se vrnila v smer prihoda in zavila v prvo uličico desno. Za hišami naju je kolovoz pripeljal na makadamsko cesto in zavila sva levo nanjo. Čez kakih 30 m prečka avtocesto, onkraj katere je še ena makadamska cesta. Skrajno desni (slab)  makadam vodi do naslednje ceste, ki priteče od vasi čez drugi nadvoz in se na levi konča s parkiriščem. Tam je začetek označene poti z razlagalno tablo z zemljevidom (besedila so v italijanskem, ne najboljšem slovenskem in angleškem jeziku). Na tabli je tudi znak Alpe Adria Trail, pod njo pa kažipota nazaj Itinerario cicloturistico ‒ Kolesarsko turistična steza in naprej Sella di Trebiciano ‒ Trebenski vrh 0,30. Belo-rdeče črte označujejo pot številka 2.

Med suhozidi, ograjami in drevjem ter mimo kamna z vklesanim napisom Jus Trebče 1887 Brdúle (jus je nekakšna upravna enota ‒ comunella, morda krajevna skupnost) in pasjega vadišča sva prišla do naslednje razlagalne table – o kraški gmajni in borovih gozdovih. Zatem sva na zasneženem križišču šestih kolovozov sledila markaciji naravnost navzgor. Tu sva opazila prvi kamniti steber, kakršne so postavili v spomin na ljudi, ki so pospeševali pogozdovanje ali preizkušali uspevanje dreves na tem območju: poleg mestnega grba z vrhom helebarde in B. C. (bosco comunale, občinski gozd) je vklesano 1885 Rossipal MCMVII (leto začetka pogozdovanja, priimek tistega, po katerem se gozd imenuje, v tem primeru Antonija Rossipala, ministrskega svetovalca in pokrajinskega gozdnega nadzornika, člana komisije za pogozdovanje krasa na tržaškem območju, in leto poimenovanja). V dobre pol ure sva dosegla Trebenski vrh (na tabli piše 421 m, v Krajevnem leksikonu Slovencev v Italiji (KLS) pa 436 m), ki je v resnici »prehodni kraj«, kakršnim je posvečena tukajšnja razlagalna tabla (italijansko ime Sella di Trebiciano, ki pomeni Trebensko sedlo, je primernejše). Sedlo je označeno tudi s kamnitim stebrom z napisom Jus Trebče 1837 Vrh. Na njem se pot 2 križa s potjo 1.

Mimo klopce sva se spustila po poti 2 na drugo stran sedla. Takoj pod njim je naslednja razlagalna tabla ‒ o plazilcih. Pod njo sta kažipota levo Sella di Monte Spaccato ‒ Drašca 0.40 in desno Sella di Banne ‒ Banovski vrh 0.45. Izbrala sva drugo smer. Kmalu sva bila deležna lepih razgledov na Trst, njegovo pristanišče in Tržaški zaliv. Kamen z napisom Jus Trebče 1837 Pər hraste stoji ob vznožju bora, tistega hrasta pa najbrž ni več. Skalnata in gruščnata pot se čedalje bolj spušča po kraškem svetu (skale ob njej krasi celo nekaj škrapljic) okrog hriba na desni in se noče povzpeti nanj, kar sva ji malo zamerila. Pri naslednji razlagalni tabli naju je odložila na makadamsko cesto. Kažipot za Banovski vrh kaže naprej po njej (nazaj je bolj kolovoz), levo pod njo pa se spušča gruščnata pot. Na tukajšnjem kamnu piše Jus Trebče 1837 Čez vrh. Na betonskem zidcu, ki teče levo ob cesti, je označeno križišče: gruščnata pot ima še vedno številko 2, cesta pa 18.

Nadaljevala sva po cesti in ob njej prvič opazila belo-modro markacijo planinske poti SPD Trst Vertikala (to je 250 km dolga pot s tromeje v zahodnih Karavankah do vznožja Tržaškega Krasa; poleg takih markacij jo deloma označujejo običajne planinske, deloma pa je neoznačena in je treba slediti opisu v vodniku). Končno se je cesta začela vzpenjati. Po njej se je trudilo tudi kar nekaj kolesarjev. Pri razlagalni tabli o živalih sva zavila s ceste desno navzgor za obojimi markacijami na bližnji Banovski vrh (40 minut od Trebenskega; 400 ali 405 m, po KLS 447 m). Pod veliko relejno postajo RAI na Monte Belvedere je pri še eni razlagalni tabli o prehodnih krajih križišče. Ozka asfaltna cesta se vzpenja desno proti naslednjemu stolpu, po širši pa sva se spustila v levo, po poti 1 in Vertikali.

Takoj za ovinkom se začno Ferlugi (Conconello). Še pred krajevno tablo sva zavila desno s ceste pri transformatorski hišici, na katero je nekdo naslikal dve nadrealistični pošasti. Pot (verjetno nekdanja cesta) je označena z belo-rdečo markacijo in tablico Alpe Adria Trail. Zapornica prepoveduje promet po njej. Za hišico sta kamniti gozdarski spomenik z napisi B. C. 1886 Pavani 1897 in razlagalna tabla o gozdovih. Mimo kampa Obelisco in po hudo ovinkasti asfaltni cesti, ob kateri propada zaprti Park hotel Obelisco, sva se spustila na glavno cesto na začetku Opčin (Villa Opicina) 25 minut pod Banovskim vrhom. Na trati za avtobusnim postajališčem stojijo štiri betonske klopce, nad njimi v skalnatem bregu pa visok bel križ. Z ovinka pod hotelom vodi k njemu nekoliko zaraščena pot. Klopc, zdaj pozimi prekritih z gumo, je bilo na izbiro, da sva na sicer ne posebno toplem soncu, a v zavetju pred burjo udobno pomalicala.

 

Povzpela sva se nazaj h kampu. Tokrat sva pri tabli Toponimo/Ledinsko ime Parkljev hrib (426 m; italijanskega imena ni!) pred njim zavila levo, da sva se vračala ob njegovi zadnji strani. Šele zdaj sva videla, da stoji na visoki skalnati gmoti. V njenem vznožju je šest različno globokih kavern z bolj ali manj ohranjenimi vhodi. Žal tod leži tudi precej navlake. Pri prvi kaverni se pot dozdevno konča, a vsaj kolesarske sledi vodijo še dalje. Čez čas se je pojavila osamljena belo-modra markacija, tudi pot je postala spet razločna in sčasoma so se markacije namnožile. Vodile so naju skozi prijetno sončen gozd, saj so krošnje zdaj brez listja, le tu in tam je vmes kak bor. V krošnjah je silno vršalo in pokalo zaradi burje, pri tleh pa je bilo precej mirno, a kljub soncu mrzlo.

Na koncu kampa se nisva vrnila na staro pot. Začela sva se vzpenjati. Markacije sicer so, a razcepi niso označeni; na prvem je pravi desni krak, na drugem pa levi. Pot se izteče na asfaltno cesto pri gozdarskem spomeniku z napisom B. C. Rossetti 1862 XIII, le nekaj metrov levo od nje pa še ena, označena z belo-modrimi markacijami. Desno ni več daleč do križišča na Banovskem vrhu; tam sva zavila na gor grede omenjeno ozko asfaltno cesto z markacijami 1. Pri tabli Rai Stazione di Trieste – M.te Belvedere sva se povzpela po stopnicah desno v breg do dveh oddajnikov, od tam pa na vrh s še enim stolpom, veliko kamnito vetrovnico (res kaže smeri vetrov: SZ maestral, SV burja in severovzhodnik – greco, JV široko ter JZ jugozahodnik – libeccio) in klopcami. Nisem dognala, ali je to vrh Banovskega hriba (447 m), kakor Monte Belvedere imenuje KLS, ampak končno sva se počutila kot na pravem hribu; četudi ni visok, je razgleden. Pod seboj sva videla jutranjo pot in tržaško pristanišče. Mimo razgledišča s klopcama in z manjšo vetrovnico ter mimo kala (pravzaprav sta dva), ob katerem je razlagalna tabla o mlakah, sva prišla nazaj na Trebenski vrh, tokrat po poti 1, in se po poti 2 vrnila v Trebče.

S parkirišča sva nadaljevala kar naravnost čez avtocesto in markacije so naju pripeljale na glavno ulico. Tako sva odkrila še markirani dostop do izhodišča. Ko se pripeljemo v vas, je treba pred hišo št. 10, pri kateri sta zelen vodnjak in prometno ogledalo, zaviti desno v ozko uličico, ki je že markirana. Pri krajevni tabli moramo desno čez avtocesto, onstran nadvoza pa že zagledamo parkirišče, kjer se začne pot 2. Po glavni ulici sva se sprehodila mimo Ljudskega doma na glavni trg s cerkvijo sv. Andreja in partizanskim spomenikom. Vas je zelo slovenska. Na spletni strani župnije Trebče sem prebrala, da ime izvira iz časa prve naselitve, ko so morali otrebiti kraško gmajno, da so naredili prostor za naselje, KLS pa piše, da iz osebnega imena Trebko. Prebivalci si rečejo Trebənci in tako (s polglasnikom) tudi pišejo svoja ledinska imena.
 

 

Želja najti manj zimsko zimo se nama je sicer uresničila, a celo na kraški gmajni so še ležale zaplate snega, napovedana zmerna burja se je nama, nedomačinoma, zdela na trenutke precej nezmerna in kljub sončnemu, na pogled prav pomladnemu vremenu sva bila kar malo razočarana, ker nisva videla niti ene same rožice. Ne, zime še ni konec. A tudi najinega izleta še ni bilo; končal se je pri Renčlu v Dutovljah, saj nama je zmanjkalo njegovega terana, brez katerega še tako dober pršut ni zares dober.