Če ni Reška planina, je pa Žvajga

Sneg (nevarnost plazov) in dež sta naju prvo sredo v tem mesecu prepričala, da je bolje izbrati kak »samo tisočak« bolj na vzhodu. V Preboldu pri cerkvi sv. Pavla sva zavila desno in parkirala pri graščini, ki krasi preboldski občinski grb. Sledila sva markacijam ob cesti (proč od središča kraja) in na ostrem desnem ovinku pod graščino zavila levo za kažipotom Dom pod Reško planino. Po slabi asfaltni cesti sva se spustila med hiše in jo še pred koncem tekstilne tovarne (ne na koncu, kakor piše v vodniku Posavsko hribovje) zapustila.

Sledila sva markacijam po blatni gozdni poti, ki naju je večkrat spet pripeljala na cesto in k domačijam ob njej. Ko sva se tretjič vrnila nanjo, sva se ravno na ovinku, kjer je konec asfalta. Na naslednjem ovinku stoji lopa, obdana z ropotijo. Cisterne ob poti so najbrž zbiralniki za vodo. Namesto blata sva začela gaziti sneg. V slabi uri sva dosegla sedlo med Žvajgo in Tolstim vrhom. Od domačije Počivalnik na levi se lepo vidi Završnikova domačija pod Strtnikom. Čez sedlo teče gozdna cesta, naju pa so oznake usmerile desno ob njej mimo razklane lipe. Pot preči Tolsti vrh vzporedno s pobočjem. Čeznjo leži veliko podrtega drevja; nekatera debla so prežagana, druga pa sva morala prestopiti ali zlesti pod njimi. Ko sva zapustila gozd, je bil sneg že kar globok. Malo pred Završnikom naju je za nekaj časa je zamotil močerad, ki se je kobacal čez mokri sneg, pri kmetiji pa prijazni čuvaj. Na hiši je spominska plošča v zahvalo in spomin, ker so v njej med osamosvojitveno vojno skrivali orožje teritorialcev.

Pod Završnikom sva stopila na asfaltno cesto in se po njej povzpela do naslednje skupine hiš. Desno nad cesto raste drevo s tablico Zaščiteno drevo / Prepovedano lomljenje vej! To je Lipovškova bodika in bodik je v zaselku še več. Pri Lipovšku, najbrž imenovanem po dveh velikih lipah, se nisva takoj znašla, kako naprej. Na vogalu gospodarskega poslopja pri hiši Marija Reka 31a sta markacija in puščica, ki kaže na dvorišče, toda gospodinja naju je poučila, da morava naprej po cesti. Res sva kakih 100 m pod hišo na sadnem drevesu na levi spet našla markacijo. Mimo razlagalne table Krožne učne poti Marija Reka o travniških rastlinah sva prišla do mesta, kjer se markirana pot strmo odcepi k tabli o zdravilnih zeliščih. Ker bi bilo treba gaziti preglobok in čisto moker sneg, sva sklenila nadaljevati po cesti mimo kapelice, pri kateri z leve priteče Savinjska pot z Golave, ki sva jo dotlej in tudi poslej videvala iz različnih smeri in zato v različnih podobah. Vztrajno sva se spuščala med telohi in trobenticami, potem pa sva v bregu nasproti končno zagledala še en del raztresene vasi Marija Reka. Na najnižji točki sva zavila desno na glavnejšo cesto (na križišču ni ne smerokazov ne kažipotov, le oznaka za kolesarsko pot 5). Izpod naselja se spet lepo vidi Golava, od tu zelo koničasta.

 

Pot v vas se je kar vlekla, saj cesta teče daleč naokoli. Mimo Doma pod Reško planino sva se odpravila k cerkvi sv. Marije. Pod njo je zemljevid krožne učne poti; nekatere njene postaje sva dotlej že obiskala. Tesno ob cerkvi stoji župnišče s pravo pravcato izložbo, božji hram pa je bil žal zaklenjen. Na cerkvenem parkirišču je precej prostora; čeprav gotovo ni namenjeno planincem in pohodnikom, utegne priti prav. Nadela sva si gamaše in se zagrizla v breg po ne ravno idealno označeni poti (morda ji je v kopnem laže slediti), a sva se zaradi preobilice mokrega snega obrnila, saj nama je v hudi strmini preveč drselo. Vrnila sva se malicat k planinskemu domu. Do leta 1973 je bila tam osnovna šola. Na stavbi sta plošči v spomin na žrtve druge vojne in na osamosvojitveno vojno, ko so tudi v tej hiši skrivali orožje teritorialcev. Dom se ponaša z več klopcami in mizami, ptičjo hiško in tablico o krmilnicah, razlagalno tablo Planinski kotiček o planinskih oznakah in vozlih ter skrinjico (žal brez vpisne knjige), nič pa mu niso v okras pepelniki, polni vode, v katerih plava na desetine ogorkov.

Reško planino (925 m) sva torej preložila na kdaj drugič in si izbrala nadomestni cilj. Že od planinskega doma se nisva vrnila po cesti, po kateri sva prišla, ampak sva tokrat vendarle sledila markacijam nad njo. Mimo valilnice z razlagalno tablo, kapelice, tabel o pticah in gozdnem robu sva prigazila do prvega S, znamenja Savinjske poti. Kmalu zatem sva lahko prebrala gor grede »izpuščeno« tablo o zdravilnih zeliščih. Pri Lipovšku se nisva več ustavila, pri Završniku pač, saj naju je ogovoril gospodar; potožil je nad sneženo zimo in škodo v gozdu. Ko sva mu povedala, da se nameravava vrniti čez Žvajgo, je omenil lojtro. Morda bo pa še zanimivo.

Od Počivalnika nisva nadaljevala po poti vzpona, ampak sva sledila napisu Žvajga, na razcepu nad domačijo oznaki po desnem kraku navzgor, pri napisu Žig takoj zatem pa markaciji levo (markirano je tudi naprej). Ozka koreninasta potka se vije po grebenu do vrha. Žvajga ni razgledna, saj ji teme pokriva gozd. Premore pa vpisno knjigo in žig. Tako sva vendarle stala na vrhu, čeprav sva se morala zadovoljiti s šeststotakom (626 m). Dobra volja zaradi tega ni prav nič trpela.

Markirana pot se prekucne na drugo stran po sila strmem pobočju. Ko se strmina konča, z desne priteče še druga pot, ki sva jo zapustila pri napisu Žig (tu je tak napis seveda v nasprotno smer). Ko so se gazi in označena pot razšle, sva se držala markacij in res so naju pripeljale do lojtre. Sicer je ni treba uporabiti, ker se pride tudi naokoli, a če si dovolj otročji, se zlahka odpoveš udobju in malo poplezaš (povem iz izkušnje). Pod lestvijo sva prečkala gozdno cesto (najbrž – v snegu se ni dobro videlo), ob kateri sta klopci, za njima pa se nadaljuje markirana pot. Na robu gozda pri dveh toplarjih piše Hvala, ker uporabljate markirano pot! Poti je veliko in najbrž je ravno zaradi tega napis – da ne bi hodili vsepovsod. Še nekaj blata, kolovoz, površno polit z betonom, in že sva bila na asfaltu. Med ribnikom (močvirjem) in športnim parkom, mimo bazena, igrišč, otroškega vrtca in občinske knjižnice (Preboldčanom pa res ni dolgčas!) sva se vrnila h graščini.

Slaba poltretja ura do planinskega doma, slabe tri čez Žvajgo nazaj in kaka ura gaženja in dričanja pod vrhom Reške planine so bile prijeten športni dan brez dežja in s prvim spomladanskim cvetjem.