Čemaževa (ali) Čemšeniška planina

Zadnjo nedeljo v aprilu sva si po dolgem času spet izvolila Čemšeniško planino. Odločila sva se za pot iz Lok, samo malo zapleteno je bilo priti do tja. Štajersko avtocesto sva zapustila pri izvozu Vransko, v Prekopi zavila proti Pondorju in se peljala naravnost proti Krvavici. Prečkala sva Bolsko in obrnila levo proti Taboru, kjer je bil ravno šentjurski sejem, ki si je »prisvojil« tudi cesto. Pretaknila sva se skozi naselje in levo mimo cerkve, nato pa naravnost oziroma desno, proti Lokam; tam sva na razcepu zavila levo (v smeri Vrhe, Miklavž, Zajčeva koča). Tu naj bi bila cesta po zemljevidu že markirana, a markacij ni bilo videti. Parkirala sva ob Konjščici, kjer sta kažipota za Zajčevo kočo: naprej po cesti za voznike, desno čez potok pa za pohodnike.
 

Pri leseni hiški onkraj travnika sva zavila z gozdne ceste levo na markiran kolovoz. Ob vstopu v gozd naju je presenetilo svarilo pred medvedom. Kaj bo šele poleti, saj je obakraj precej strme steze obilo borovničevja. Ko se je strmina nekoliko unesla, se je skozi drevje na desni pokazala Krvavica. V neki krošnji je zaprhutalo in razprla so se veliiika krila. Le katero ptico sva preplašila? Takoj zatem sva stopila na plano pri žagi in brunarici na kraju nekdanje Šekovarjeve domačije. Splašena ptica je sedela na slemenu. Ni bila posebno velika, a ko sem si jo približala s teleobjektivom, se nisem več čudila: lesna sova je bila, ta pa ima razpon kril okrog enega metra. Nevljudno je kazala hrbet, dokler ni pod Janijevo stopinjo počila vejica; tedaj se je radovedno ozrla in pokazala »obraz«. Sova podnevi, hm – najbrž je bila zaspana, zato se je zganila, šele ko sva bila že zelo blizu. Spreletela se je do drevesa na robu gozda in čez čas utonila v zelenečih krošnjah. Nikoli še nisva videla sove v naravi.
 

»Zaspana« je bila tudi Krvavica; glava ji je tičala v oblaku, da je bila videti kot ognjenik, iz katerega se kadi. Pod žago sva se spustila po gozdni cesti, od katere se po kakih 20 m v levo odcepi kolovoz; pri odcepu je pisalo Pozor!!! Delo v gozdu. Kolovoz se strmo vzpenja in se združi s kolovozom – vlako, ki se izteče spodaj pri žagi. Na ostrem desnem ovinku vlake se planinska pot odcepi levo strmo navzgor, a se takoj zravna. Tam je bilo drugo opozorilo na delo v gozdu. Med napisoma seveda ni bilo niti sledu gozdarjenja; zaradi tabel, ki jih ne odstranijo, ko se delo konča, take napise jemljemo manj resno, kar utegne biti tudi nevarno. Čez prijetno, le nekoliko preveč blatno gozdno pot so množično lezli polži. Običajno videvava navadne, vrtne in gozdne polže in lazarje, teh pa nisva poznala. Vsenaokoli je žvrgolelo, cvrčalo in žvižgalo.

Travnik okoli Spodnjega Zabrložnika je bil posejan z bledimi kukavicami in drugimi rožami. Pred domačijo sva zavila desno navzgor v gozd in kmalu prispela do Zgornjega Zabrložnika (pišejo se Zaberložnik). Kmetiji se imenujeta po bližnjem hribu Brložnu. Oblaki so potovali tako hitro, da se je sonce nanagloma »prižigalo« in »ugašalo«. Tudi tu sva zavila pred domačijo desno navzgor proti gozdu. Opazila sva oznake S za Savinjsko planinsko pot. Dosegla sva makadamsko cesto, ki naju je pripeljala do toplarja in zapuščene Šnepove domačije. Stavbe propadajo, pokošeno pa je – kosijo Zaberložnikovi.

Nasproti Šnepa je odcep s spuščeno zapornico, kamor kažeta puščica in markacija. Ob njem stoji oglasna deska z zapisoma o Krvavici in Zajčevi koči ter z Zaplotnikovim besedilom o poti sebi naproti in s Pavčkovo pesmijo o soncu in sencah. Mimo zapornice sva se spustila po gozdni cesti, ob kateri se tudi pojavlja oznaka S. Svet je videti moker in plazovit. Na desni se je med drevjem pokazala skalnata stena Krvavice. Ni bilo dolgo, pa sva stala pod Zajčevo kočo. Moča okoli nje dobro dene kalužnicam, čemaž pa priročno uspeva kar na »vrtu«. Kljub lepemu vremenu ni bilo nikogar doma.

Povzpela sva se nad kočo in sredi čemaževih »polj« zavila proti Krvavici. Pot je bila zelo mokra, saj teče čez več potočkov oziroma potočki tečejo čeznjo. Nadaljevala sva po gozdni cesti do tja, kjer se na levem ovinku razširi v uravnavo, na kateri stojijo miza s klopmi, tabla Naravni spomenik Krvavica ter oglasna deska z besedilom o Krvavici in Medveškovo pesmijo o grehu utrgati teloh. Od tu je na Krvavico le 20 minut. V ovinku se nazaj odcepi kolovoz proti Čemšeniški planini. Po njem sva dosegla gozdno cesto; ni znamenja, v katero smer je treba. Pred nama se je pel strm travnat breg, rumen od trobentic. Zavila sva desno in kmalu prvič zagledala svoj cilj. Na garaži pri Gunetu so Knafelčevi in vezistični markaciji ter smerna tablica Sv. planina (levo) in Čemšeniška planina (desno). Od tu je res lep pogled nazaj na Krvavico in Brložen.

Ob gozdni cesti v desno sva naletela še na znak Zasavske planinske poti Z. Že po nekaj minutah sva stopila iz gozda in pred nama se je dvigala Čemšeniška planina. V travnatem bregu stoji razpelo, desno (najbrž) pastirska koča, ob poti pa ne čisto razumljiv zemljevid. Cesta se nadaljuje v levo mimo počitniške hišice (markacije tudi), midva pa sva pri zemljevidu prestopila pašniško ograjo in se napotila proti razpelu. Na drevesu nad njim je markacija, v bližini pa počivališče Na Roven. Zgoraj na robu gozda je bilo čemaža za izvoz in res sta ga nabirali dve Hrvatici. Vztrajno sva grizla kolena. Prečkala sva opuščen kolovoz in na klopci nad njim počíla. Modra klopca in modre oznake spadajo k Lojzovi poti. Ta in planinska se pri drugi modri klopci ločita, a ne tečeta daleč vsaksebi. Šla sva vsak po svoji. Ob Lojzovi je še več klopc, je bolj uhojena in manj strma, na planinski (z obojimi markacijami) pa je celo nekaj stopnic. Pri zadnji modri klopci, ki premore tudi mizico, se spet stakneta. Gotovo ni prometa za dve; edina korist od tega, da sva hodila vsak po svoji, je bil glasnejši pogovor, ki je odgnal medveda, če se je res kateri klatil tam okoli. Nadaljevala sva po razmeroma ozkem grebenu; strmina obakraj je tolikšna, da terja previdnost.

Na Črnem vrhu, najvišjem vrhu Čemšeniške planine (1204 m – tako zemljevid, a PZS na spletu 1205, na Čoparjevi koči poleg planinskega doma pa 1206), se nisva mudila dolgo. Lahko bi se mu reklo tudi Čemažev vrh. Mimo preže in krmilnice sva se spustila k Planinskemu domu dr. Franca Goloba (1120 m), kjer sva se okrepčala in spočila.

 

 

Vrniti sva se želela po cesti mimo počitniške hišice pod počivališčem Na Roven, pa nisva našla prave poti. Pridružil se nama je domačin, ki nama je tudi ni znal prav opisati. Pri Gunetu smo se ločili; sopotnik je zavil na pot najinega vzpona, midva pa sva sledila smeri Sv. planina, kasneje tudi Vrhe. Gunetovi imajo razkošen cvetlični vrt. Povzpela sva se po stopnicah levo ob njem in nato po obširnem travniku precej strmo navzgor, pod njegovim vrhom pa desno v gozd. Tam mora biti posebna mikroklima: v gozdu so bile še debele zaplate snega, čemaž je bil še čisto majhen in teloh je še cvetel. Povzpela sva se kar visoko, četudi ne prav na vrh hriba na desni. Ko se je povprek pred naju postavil kolovoz, sva zavila levo nanj in se po njem – kakor se že čudno sliši – spustila na Vrhe. V nekdanjem Domu revirskih in savinjskih borcev je zdaj gostišče oziroma planinski dom. Pred njim stoji partizanski spomenik z reliefnimi podobami.

Od tod sva se spustila na razpokano asfaltno cesto, ki je komaj kaj markirana, potem pa se prelevi v makadamsko. Še zadnjič sva se nagledala Čemšeniške planine, Krvavice in Brložna. Nenadoma sva zagledala prihajati nasproti domačina, s katerim smo se razšli pri Gunetu; bil je nekoliko poten, a vidno zadovoljen: vračal se je s Krvavice. Kmalu sva bila spet pri Šnepu in odtlej sva se vračala po že znani poti mimo Zabrložnikov in Šekovarja. Dobri dve uri in pol gor, dve in tričetrt dol. Bil je lep dan, poln sonca in rož. Če bi naštela vse, ki sva jih videla cveteti, bi se že tako predolg zapis podaljšal še za zajeten odstavek.