Pred prvomajskimi prazniki se mi je
zdelo primerno opozoriti, da je cesta ob Belci neprevozna,
saj bi bil lahko kdo delal praznične račune
brez krčmarja, šele zdaj pa je prišlo na vrsto, da povem, kaj sva počela tam: namenila
sva se na Mojstrovico.
Odpeljala sva se do predora nad Belco
in cesta je bila še bolj podrta kot takrat, ko sva šla na planino Grajščico.
Parkirala sva na mestu, ki je bilo videti varno pred padajočimi skalami in
kamenjem. Pred odhodom sva se še nekoliko pomudila pri slapišču Vršnega grabna,
saj doslej tam še nikoli nisva videla omembe vredne vode, tokrat pa je šumelo
in bučalo, da je bilo veselje.
Napotila sva se skozi predor in dalje
po gozdni cesti na drugi strani. Vodila naju je nad jezom in čez most nad
hudourniškim pritokom Belce. Ob enem izmed odcepov desno navzdol sva zagledala
ostanek rdečega kažipota in čeprav pot ni bila videti ravno prometna, sva
opazila stopinje. Nekoč morava preveriti, ali se tam pride na planino Belco.
Kljub čedalje bolj zimskim razmeram sva videla kar nekaj rož: bele in navadne
repuhe, spomladansko reso, trobentice, jetrnike, navadne volčine, črni telohi
pa so že odcvetali. Toda najlepši so bili lepi jegliči (avriklji), ki so v večjih in
manjših združbah krasili skale visoko gori zunaj dosega neplezalcev. Belco
napajajo številni pritoki; lepo jo je bilo gledati razborito in razpenjeno v
slikoviti soteski. Na cesti je bilo čedalje več snega. Ker je bila letošnja
zima zelo radodarna z njim, je vode še več in ponekod je temeljito izpodjedla,
celo podrla cesto. Mimo propadajoče zidane hišice, na katero je nekdo med
drugim izpraskal Višina nad morska 1020 m,
in čez velik betonski most sva prišla na malo parkirišče, do katerega sva se
doslej obakrat pripeljala – ko sva šla na Grajščico in na Kepo.
Kmalu po tistem, ko sva prečkala
tamkajšnji most z zeleno zapornico, sva si morala nadeti gamaše. Šla sva še čez
en most, pred naslednjim (na njem piše Jepca
in Kepa – puščica naprej oziroma
desno) pa se v levo nazaj odcepi gozdna cesta proti planini Mikulovici. Odcep
ni označen in je bil popolnoma zasut s snegom. Naletela sva na stare smučine.
Pod cesto sva zaslišala šum: gams! Sledilo je pet razcepov in v snegu nama ni
dosti koristil napotek Hribi.net, naj se na vseh držimo »glavne« ceste. Bolj
sva si pomagala s smučinami, kjer so še bile, in z gozdarskimi oznakami (na prvem
razcepu sva se namreč odločila za desni krak in rdečo črto s piko zgoraj, ne za
levega z dvema rdečima črtama) ter tako na naslednjih štirih razcepih dvakrat
sledila levemu kraku, nato pa dvakrat desnemu.
Že nekaj časa so bili zasneženi tudi
bregovi, ne le cesta, in za nameček so padle prve kaplje. K sreči pa sva ravno
takrat levo v bregu opazila streho in se urno povzpela k njej še pravi čas, da
naju ni ujela ploha. Lična gozdarska hišica na planini Mikulovici (okoli 1400
m) ima verando z mizo in klopema, tako da sva si privoščila malico lepo pod
streho, medtem pa je nehalo deževati. Stanko Klinar
pravi, da se planina imenuje Mikulica, in ponekod na spletu sem res našla tudi
to ime. Zaradi negotovega vremena in težkega, mokrega snega sva se Mojstrovici
odpovedala. Kako »delujeta« ograja in vhod skoznjo, se v snegu ni videlo, prav
tako ne dostop h koči, zato sva se spustila na cesto kar za nosom. Vrnila sva
se po isti poti. Nad parkiriščem sva sestopila v strugo Belce, da bi si
ogledala slap, vendar je bil breg tako razdejan, da nisva prišla daleč. Deležna
pa sva bila žalostnega prizora: ob vodi je ležalo srnje okostje.
Vreme je zdržalo, celo nekaj sončnih
žarkov nama je poslalo, le tik pred koncem si je čisto po aprilsko znova
premislilo, a spet na pravem kraju: nekaj minut sva vedrila v predoru. Šest ur
in pol svežega pomladnega zraka nama je dobro delo, slabo poltretjo uro hoje
gor in dobro poldrugo dol takisto, če pa koga zanima, kaj sva počela preostali
dve uri in pol, najbolje stori, če gre pogledat sam.
Ni komentarjev:
Objavite komentar