02 junij, 2013

Ko na Mrzlici ni mrzlo

Na Mrzlici sva bila doslej dvakrat pozimi,  zato se ji je ime res lepo podalo. Letos pa sva jo obiskala konec prvomajskih praznikov. Za izhodišče sva izbrala Zgornjo Rečico. Ker so bili 3. maja otroci še doma, sva si »izposodila« parkirišče pri šoli in vrtcu. Napotila sva se po cesti proti zanimivi cerkvi blaženega Antona Martina Slomška, ki motri župljane s hriba nad vasjo. Kot bi jo bil ustvaril Jože Plečnik. Doma sem ugotovila, da nisem veliko zgrešila: arhitekt je bil mojstrov asistent. Pozornost so nama zbudili tudi kažipoti Galerija Maleš. Ker je slikar Miha Maleš kamniški rojak, midva pa nisva ravno poznavalca, naju je modernistovo ime tu presenetilo (zdaj veva, da galerijo vodi njegova hči). V Zgornjo Rečico bo treba res še kdaj priti.
 

Ob cesti nisva opazila nobene markacije, čeprav bi morala biti po zemljevidu PZS Posavsko hribovje – zahodni del markirana. Na njej sva vztrajala do križišča, kjer stojijo kapelica, avtobusna postaja in smerokazi (med njimi desno Šmohor). Zavila sva desno in pri naslednjih hišah končno povprašala. Možnosti sta menda dve: desno nad hišami po kolovozu, ki pripelje pod Kal, ali levo po robu gozda, kjer se prav tako pride pod Kal. Priporočili so nama pot po gozdu, češ da je kolovoz nad hišami ponekod že zaraščen. Sledeč tem napotkom sva že takoj onkraj potoka obstala na razcepu, ki nama ga niso omenili. Sklenila sva, da je treba navzgor (levo). Tudi ta pot (blaten in s kamenjem posut kolovoz, podoben vlaki) ni markirana. Zavije ostro levo, bolj čeden kolovoz pa teče naprej navzgor in izbrala sva tega. Po njem so paradirali močeradi in lazarji. Vzpenjala sva se po pobočju Špelca levo od Rečice, markirana pot na zemljevidu pa teče desno od nje (torej sva hodila preveč levo). Oporna točka, kjer bi lahko prišla na markirano pot, nama je bila Kodrova domačija. Kolovoz se je poslabšal; ponekod je bil podrt ali zaraščen. Kjer se gozd nekoliko zredči, se svet zravna in kmalu zatem prekucne navzdol. Postala sva pri veliki luži, v kateri so repkali paglavci in se skrivale žabice. Bližala sva se Rečici ali pa se je ta bližala nama – šum vode je bil čedalje glasnejši. Pot nama je prekrižalo več potočkov. Ko se je povprek postavil kolovoz, sva se odločila za desno smer, da se ne bi preveč oddaljila od Rečice. V nekaj minutah sva jo prečkala in na drugi strani naju je pričakala gozdna cesta samo v desno. Sprva se spušča, nato pa se začne rahlo vzpenjati, ves čas približno ob Rečici. Prišla sva na boljšo gozdno cesto, ki priteče iz doline, napravila nekaj korakov po njej navzdol in orientacijskih ugank je bilo konec: tam je ob asfaltni cesti stala krajevna tabla Zg. Rečica.

 
Po nekaj deset metrih sva bila pri Kodru in partizanskem spomeniku z devetimi imeni in napisom, da je tu v letih 1943–1945 delovala relejna kurirska postaja TV 24-S. Na hiši je spominska plošča. Napis Partizanska domačija Ferme naš drugi dom spominja na čase, ko so tu pazili partizanske otroke.
 


Vrnila sva se na gozdno cesto. Ob njej so cveteli spominčice in zimzelen (sicer je bilo rož veliko manj kot prejšnji teden na poti na Čemšeniško planino) ter ležali hlodi, nekateri že prepereli in ozaljšani z lesnimi gobami. Ves čas sva se držala glavne ceste. Ob križišču na prevalu, kjer priteče z desne markirana pot s Šmohorja (po njej sva se nameravala vrniti), so klopce in kapelica. Zavila sva levo navzgor po kolovozu in prišla na jaso; desno pod njo je ob robu gozda spomenik sedmim partizanom, poleg pa na drevesu vpisna skrinjica z rdečo peterokrako. Na žigu piše Pot NOB Rečica. Poslej so naju poleg planinskih in vezističnih markacij vodile tudi rdeče zvezdice. V naslednje slabe pol ure se v levo štirikrat odcepi označena pot na Kal in še nekaj neoznačenih odcepov je na obe strani, a pot na Mrzlico je dobro markirana. Videti je bilo, da bo poleti tod obilo borovnic. Če že ni bilo veliko rož, pa je bilo vse zeleno od čemaža, ki je napovedoval, da se bo vsak čas razcvetel. Preden sva z ne ravno zložne, a razmeroma udobne poti skrenila na ožjo in še strmejšo koreninasto, se je z desne priključila pot, po kateri sva pred leti prišla iz Prebolda. Strmino pomagajo premagovati tudi stopnice, nekatere kar previsoke. Markacisti so pot lepo označili in nadelali, zato so dodatne bližnjice popolnoma nepotrebne in samo kazijo pobočje. Ko sva bila že zelo blizu cilja, sva se ozrla na Kum v daljavi. Kmalu zatem sva dosegla cesto in zavila levo po njej mimo zapornice k Planinskemu domu na Mrzlici (1093 m), od koder je do vrha (1122 m) s televizijskim stolpom in stebrom z razgledno ploščo in vpisno skrinjico le še kakih 5 minut grizenja kolen.

Oskrbnica Milica Burger je barvala jajca za pravoslavno veliko noč. »Nič se ne pritožijo, če dobijo pirhe dvakrat na leto,« se je smejala. Ravno tako dobro kuha kot prej mama Ljubica, kakor Ljubico Zupanc, ženo prejšnjega oskrbnika, imenuje Milica. Na spletu sem našla celo vir, ki trdi, da je Ljubica svetovno znana kuharska mojstrica. To je morebiti nekoliko pretirano, zelo dobro sva pa res jedla pri njej. In pri Milici tudi.
 

Do prevala s kapelico in klopcami sva se vrnila po isti poti, tam pa sva zavila levo proti Šmohorju, do koder naj bi bilo poldrugo uro hoda. Že kmalu sva zapustila markirano pot in se povzpela še na Suhi hrib (818 m). Na vrhu sva zasledila ostanek rdeče barve in čeprav poti naprej ni, sva se spustila v smer, ki je bila morda nekoč označena, po drugi strani. Pristala sva na blatni gozdni cesti, kjer sva spet ujela markacije. Pripeljale so naju na razmeroma ozek greben, ki se izmenično spušča in vzpenja. Z njega se levo odcepi pot na Gozdnik, midva pa sva sledila kažipotu za Šmohor. Pojavili so se tudi znaki Zasavske in Savinjske planinske poti. Nekaj je zašumelo: slepec se nama je umaknil izpod nog. Ustavila sva se pri partizanskem spomeniku Francu Koširju, ki je padel tik pred koncem vojne. Tudi tu je vpisna skrinjica s peterokrako. Kolovoz se izteče na gozdno cesto. Nadaljevala sva mimo počitniške hišice in peskokopa, prečkala potoček, ki mu je »priložen« kozarec, in prišla mimo znamenja do križišča z utrujeno kapelico. Čez četrt ure sva skozi drevje zagledala cerkev in kmalu zatem še hiše. Stopila sva iz gozda in pod klančkom sledila kažipotu desno s ceste na travnik. V nekaj minutah sva bila pri cerkvi sv. Mohorja (787 m), ki ji delajo družbo tri orjaške lipe iz turških časov; dve sta že brez vrhov, a še kar zelenita.
 
Do Doma na Šmohorju (784 m) ni bilo več daleč. Do tja so naju poleg markacij pospremili napisi kot Privat lastnina! in Zasebno zemlišče. V senci dreves pri domu sva se ohladila in osvežila, nato pa se spustila po asfaltni cesti za njim. 
Sledila sva kažipotom za Zgornjo Rečico. Za hišama Šmohor 15a in 15 (markacije vodijo prav čez dvorišče), pri katerih se cesta konča, sva stopila na travnat kolovoz. Čezenj je ležalo polomljeno drevje. Skozi razdejan temen gozd posušenih smrek in prijazno zelenega, a nič bolj pospravljenega pretežno listnatega sva prispela na travnik nad hišami, potem pa še enkrat v gozd, kjer sva prečkala grapo, se spet prebijala čez podrto drevje in vejevje ter pristala na mokri in razriti gozdni cesti. Še čez eno grapo in mimo peskokopa sva prišla do Cesarjeve domačije. Gospodar nama je zatrdil, da samota in odročnost nista nič hudega; v resnici nikamor ni daleč, pozimi je pač treba plužiti, pa nobenega špetira s sosedi ni. Dvakrat sva prečkala asfaltno cesto, nato pa naju je pot vodila čez dvorišča, med električnimi pastirji in pred toplarjem levo navzdol ob ograji v smeri, v kateri sva ob cesti v dolini videla transformator. Tak je bil nasvet domačinov. A markacij ni bilo in tudi ni bilo videti, da bi se pot iztekla pri šoli, kakor sva zjutraj prebrala na kažipotu ob kapelici pred njo. Nenadoma pa se je na desni na električnem drogu zasvetila markacija. Zavila sva desno po brvi čez potoček in navzdol proti hišam. Znašla sva se na dvorišču Zgornje Rečice 23, kjer so nama povedali, da so pot nekoliko prestavili, ker je sosed postavil ograjo. Tako sva prišla na cesto skozi vas eno pot prej (niže), kot je bilo mišljeno, in bila že kmalu pri šoli.

Dobri dve uri in pol gor in dobre tri naokoli nazaj. Mrzlica in poti nanjo so lepe, ko je mraz in ko je toplo. Pa ne samo zato, ker zgoraj tako dobro kuhajo!

Ni komentarjev: