Deževno Cerkno 2013

Letos sva si prvič privoščila vse tri dni cerkljanskega džezovskega festivala in tako računala kar na dva dni pohajanja po tamkajšnjih hribih. Pa ni bilo nič iz tega, ker je ven in ven deževalo, kaj deževalo – lilo. Tako se je ohladilo, da se je sneg približal dolini. Čeprav je bil letošnji glasbeni spored posebno imeniten, se je bilo treba »zaposliti« tudi čez dan. In sva se. 

 

Nepotrebno romanje za dež

 

Prvi dan sva se odpeljala na že znano parkirišče Na Logu. Pohodne palice sta nadomestila dežnika. Odpešačila sva po glavni cesti in se pri prvem odcepu povzpela po slabi asfaltni cesti desno (Bukovo 7, Zakojca 11). Kmalu za studenčkom, speljanim po lesenem žlebu, se cesta prekucne navzdol, teče pod leseno stajo na travniku, prečka potoček in se začne znova vzpenjati. V grmovju pri majhnem parkirišču sva opazila kažipot Plezališče. Sledila sva mu čez nepokošen travnik v gozd in bila v hipu mokra čez kolena. Po stopničkah sva se spustila v Lutne skale. To plezališče hvalijo, da je lepo senčno, a midva bi bila vesela sončka! Vrnila sva se na cesto in zavila levo za smerokazom Police 4. Malo po asfaltu in malo po makadamu je šlo navzdol do potoka Kazarska, onstran mostu pa spet v breg. Ko sva levo nad cesto zagledala počitniško hišico, sva si privoščila malico pod napuščem. Nič se nisva pritoževala, da je preozek. Nadaljevanje je zelo ovinkasto, sprva po gozdu, potem pa čedalje bolj po odprtem. Vzpenjala sva se mimo Žibrnka in številnih peskokopov. Nato sva se začela spuščati in ograje so napovedovale naselje. Zadnji vzpon onstran potoka se je končal v Policah. Na začetku vasi stojijo ostanki toplarja s kamnitimi stebri, zelo značilnega za te kraje (o njih piše tudi Anka Vončina; na stari razglednici ima toplar še streho). Do poznogotske cerkvice Marijinega rojstva je še kakih 10 minut. Njeno najvrednejše okrasje so freske iz leta 1536, delo Jerneja iz Loke, a je bila žal zaprta. Nad vhodom je letnica 1908. Zvonik stoji posebej. Pred cerkvijo se asfalt konča v travi, kot bi ga odrezal, in se »razcepi« v dva kolovoza. V daljavi se vidi sv. Ivan. Iz Ankinega pisanja sem tudi izvedela, da so romarji semkaj prihajali prosit za dež. Pa res nisva prišla na pravi kraj! Šele nazaj grede sva desno pod cesto odkrila pravcati športni park: ograjeno nogometno igrišče z razsvetljavo in brunarico. Po dobri poldrugi uri tja in uri in četrt nazaj sva imela mokrote dovolj, zato sva slapove Poličnice in Kazarske grape preložila na kak dan brez dežja.

 

Dan mladosti s Partizanskim pevskim zborom

Naslednji dan sva se namenila v sotesko Pasice, k partizanski bolnišnici Franji. Na parkirišču so kažipoti za Ermanovec, Porezen in Robidnice. Tokrat sva prišla na pravi kraj. Sicer nisva navdušena nad množicami, a ob 100. obletnici rojstva ustanovitelja dr. Viktorja Volčjaka in druge upraviteljice dr. Franje Bojc -  Bidovec, 70. obletnici začetka delovanja bolnišnice in 60-letnici Mestnega muzeja Idrija, ki že 50 let skrbi za ta spoštovanja vredni zgodovinski spomenik, se nama je zdelo imenitno, da se je zbralo toliko ljudi. Tako sva se po mokrem ogledu bolnišnice z veseljem udeležila proslave pod toplarjem, kamor jo je pregnal dež; za govore nama ni toliko, čeprav sva iz njih tudi marsikaj izvedela, Partizanskemu pevskemu zboru in mladim kulturnikom pa sva rada prisluhnila. Ko je zadonelo Vstala, Primorska, si v novo življenje, je bilo še posebno slovesno, saj smo vsi vstali in nekateri tudi zapeli, dirigent pa se je obrnil k nam.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Nato sva naredila še krog po Dolenjih Novakih. Skoraj 200 let stara domačija Kamlonarše ima še vedno slamnato streho, posebnost pa je toplar z okroglimi kamnitimi stebri. Imela sva srečo, da je bil tam lastnik; pokazal nama je črno kuhinjo in izbo. Po travniškem kolovozu sva odčofotala v bolj strnjen del naselja, kjer sva spet stopila na asfalt. Nekatere hiše so precej stare (to se jim žal tudi pozna) in slikovite, prav tako vodnjak s slamnato strešico. Pod cerkvijo sv. Tomaža sva se spustila po asfaltni cesti in se vrnila k vhodu v sotesko Pasice.

 

Cerkno in njegov muzej

 

V deževnem vremenu je končno prišel na vrsto tudi muzej. Na proslavi sva izvedela, da je idrijski muzej pred 35 leti ustanovil oddelek NOB, ki se od leta 1998 imenuje Cerkljanski muzej. Skrbi za bolnišnico Franjo ter predstavlja zgodovino Cerkljanskega in znamenite laufarje. Med sprehodom skozi mestece je videti tudi zanimive stavbe in spominske plošče, ki opozarjajo na pomembne meščane in dogodke.

 

V Cerknem in okolici je torej marsikaj početi, tudi če dežuje, a srčno upam, da bom naslednje leto spet lahko poročala o hribolazenju.