Ko sva prejšnjikrat skušala
priti na Maloško poldne
(Mallestiger Mittagskogel) in so nama namero skazili avstrijski holcarji,
je bil Jani kar hud name, ker sem ga po svoji stari navadi skušala
»potolažiti«, da bova šla pač drugič. Za nič na svetu, je pribil; za malo se mu
je zdelo, da je moral odnehati uro pod vrhom. Tako me je 14. maja, ko je
predlagal prav Maloško poldne, silno presenetil, saj zanj rek, da se zarečenega
kruha največ poje, skorajda ne velja. Le drugo izhodišče je izbral: Zagoriče
(Goritschach).
Mejo sva spet prestopila na
Korenskem sedlu (Wurzenpassu), nato pa se peljala skozi Ločilo (Hart) in Brnco
(Fürnitz) v Dičo vas (Gödersdorf), kjer sva za hotelom Zollner zavila desno in
na prvem razcepu levo na Goritschacherstrasse, ob kateri so že markacije. V
Zagoričah za gostilno Jaus'nhof Polin stojita kažipota Ilitschhöhe 1½h 684B in Truppe
1½h 30, ki pa se vidita samo z nasprotne strani, zato sva zgrešila odcep v
desno in se znašla na drugem koncu vasi. Tam sva se z mojo zasilno nemščino
dokopala do napotkov. Ko sva se odpeljala z dvorišča prijaznega starejšega para
in jima je najin avto pokazal zadek, z njim pa registrsko tablico, je gospa pritekla
za nama z besedami »Tu vsi govorimo slovensko!« in vse še enkrat razložila po
naše. Vrnila sva se k zgrešenima kažipotoma, se mimo ograde s konji pripeljala
do gozdarskega nakladališča (Tratte) in tam parkirala. Levo po gozdni cesti se
pride v uri in četrt k Iljču, desno pa v slabi uri h Kopajniku (Kopanigu) in v uri in četrt k Trupeju.
Napotila sva se proti
Iljču. Kmalu sva stopila iz gozda; travnik na desni je pravcati nasad volčjega
boba. Spet sva stopila
v gozd in za spremembo detla tudi videla, ne le slišala trkati. Vzpon je bil tu
in tam kar strm. Nenadoma sva z leve zaslišala rohnenje motorke in hreščanje
padajočih dreves. Pa ne že spet! Desno pod nama je šumela voda. Čez čas se je gozd
na desni toliko razprl, da sva ugledala Dobrač, pred nama pa se je dvigalo
Trupejevo poldne. Od naslednjih kažipotov, od koder je do Iljča le še četrt
ure, se že vidi križ na Maloškem poldnevu. Na koncu gozda sva stopila čez
mostič in zagledala hiše. Travniki okoli Iljča so bili rumeni od zlatic,
pomladanskih jegličev in regrata, pogačice pa so bile še v popkih. Mimo
stolpiča s smernimi tablicami in drugimi podatki sva se povzpela po travniku
proti gozdu. Pogled na Iljča pa tudi na Maloško in Trupejevo poldne je bil
čisto nekaj drugega kot prejšnjikrat v oblačnem vremenu.
Vrh travnika se na debeli
smreki ob robu gozda dobro vidi markacija. Pobočje je bilo posejano s kukavicami.
Kmalu sva dosegla kolovoz in začela šteti označene ovinke, začenši s K 2 (bližnjica
obide K 1). Z ovinka 5 sva videla Trupejevo domačijo. Za ovinkom 7 sva prečkala potoček. Po gozdu so razmetane velike skale. Osmi
ovinek je menda res brez tablice. Z njega se vidi Ojstri vrh med Maloškim in
Trupejevim poldnevom. Kolovoz še enkrat prečka potoček. Zaradi precejšnje
mokrotnosti sva se morala ogibati nadležnemu blatu, a sva lahko uživala v pogledu na preproge kalužnic. Kmalu zatem sva
kakih 15 m desno nad potjo opazila markacijo, odcep tja pa ni označen, niti
prav videti ga ni. Povzpela sva se k markaciji in »nadstropje« više našla še
eno pot. Po strmem koreninastem bregu sva dosegla gozdno cesto in zavila levo
navzgor po njej. Del sva je »preskočila« po označeni bližnjici, ob kateri me je
razveselil čeden grmiček navadnega volčina. Ko sva se vrnila na cesto, sva bila
čisto blizu Maloške planine na levi. Tokrat je nisva obiskala in Uršičeve lovske
koče (Urschitz-Hütte) prav tako ne, na
klopci pri Gallobhütte pa sva si privezala
dušo.
Nadaljevanje ceste nama je skrajšala
označena strma bližnjica. V gozdu so cveteli jegliči, deveterolistne konopnice,
trilistne penuše, trilistne vetrnice, zimzelen, mlečki, votli petelinčki, celo
še telohi. Ob odcepu s ceste je kot zadnjič ležala rumena tabla z napisom, ki
prepoveduje prehod med delom v gozdu. Do obračališča, kjer so naju prejšnjikrat
zavrnili gozdarji, je bila pot že očiščena. Pred nama se je dvigal Ojstri vrh,
katerega grape so bile še vse zalite s snegom. Nadaljevanje poti pa ni bilo pospravljeno.
Ogibati sva se morala ostankom podrtega drevja, tako da nama redke in obledele markacije
niso bile v posebno pomoč. Po slabe pol ure prebijanja po strmem in tako rekoč
brezpotnem pobočju sva posedela na klopci pod skalami. Od nje se vidita
Baško jezero (Faaker See) in bekštajnski Stari grad (Altfinkenstein). Ko sva
počivala, naju je prehitel starejši možak. Nato sva splezala na skalo nad
klopco. Zgoraj je veliko mravljišče in zjutraj so bile mravlje tako dejavne, da
se nisva mogla prijemati ne za skale ne za korenine, povsod je mrgolelo. Nad
mravljiščem sva med redkimi drevesi zagledala križ na gori.
Vzpenjala sva se med skalnimi iglami in
stenami, zaplatami resja, odcvetelimi telohi. Še nikjer
nisva videla toliko belih jetrnikov. Kmalu po tistem, ko sva naletela na
prvi sneg, je sledilo pravo nasprotje: vse rumeno avrikljev. Tam je tudi nekakšno
naravno zavetišče pod skalami, po katerih polzi voda; če bi bila sila, bi v
njem lahko vedrila. Prečkala sva majhno melišče, onkraj njega pa so naju pričakali
ruševje in grmički rododendrona. Pot zavija precej desno, proč od križa, tako
da sva bila zaradi redkih markacij tu in tam v dvomih, ali sva še na pravi
poti. Na vrhu zasnežene grape naju je v levo vabila kopna skalnata in gruščnata
potka med resjem, navadnimi volčini in telohi. V 5 minutah naju je pripeljala
do označenega razcepa. Levo se pride na Gipfel.
Ta slikoviti, a ne najvišji vrh se po Klinarjevih Karavankah imenuje Ostra peč, po Janševih pa Ojstra peč (Nordgipfel);
visok je 1801 m (na križu piše 1802 m, v Mušič-Habjanovih Karavankah pa 1807 m). Četrturna razgibana skalnata pot nanj se
nama ni zdela zahtevna, le malo je bilo treba poplezati. Jeklenic ni več.
Možak, ki naju je prehitel pri klopci (edina živa duša, ki sva jo srečala ta
dan), se je že vračal. Ko sva se naužila razgledov, sva se vrnila na razcep in
se v dobrih 5 minutah med zaplatami resja povzpela še na najvišjo točko z mejnim
kamnom XXVII/1. Ni tako slikovita (pravzaprav ni videti vrh) kot avstrijska, a razgledi so podobni.
Še enkrat sva se vrnila do razcepa,
pod njim pa zapustila markirano pot, sledeč predhodnikovim gazem; čeprav
puščica na markaciji izrecno kaže levo, sva zavila desno po gruščnatem jeziku.
Sledovi starih markacij pričajo, da je pot nekoč tekla tu. Ker je opuščena, se je
treba precej pretepati z ruševjem. Po dobrih 10 minutah sva pristala na sedanji
markirani poti. Čez skalo nad klopco je šlo tokrat gladko, saj popoldne mravlje
očitno počivajo ali pa imajo delo v mravljišču, tako da sva se lahko oprijemala
skal in korenin. Skozi razdejanje po sečnji sva sestopila na obračališče, tam pa
nisva zavila desno, od koder sva prišla zjutraj, temveč sva šla kar naravnost naprej
po gozdni cesti.
Cesta teče proti Ojstremu
vrhu, po katerega grapah je pridrselo nanjo obilo snega. Vode, ki derejo po
pobočjih, so jo že precej načele. Po dobrih 5 minutah je od nje ostala le še
stezica, ki se konča v strugi. To sva prečkala in se na drugi strani povzpela
po zasneženi grapi. Držala sva se njenega levega roba in nisva dosti verjela,
da bova našla nadaljevanje poti. Kakih 20 m više pa sva nenadoma zagledala
markacijo. Tam sva splezala na drugi breg grape, kjer se cesta meni nič, tebi
nič nadaljuje. Markacija z oznako KGW 03
(to je druga oznaka za pot 603) in puščico kaže nazaj v grapo. Cesta je
poraščena z mahom, spodjedena in nanjo je navaljenega veliko kamenja,
obrobljajo pa jo neverjetne množine repuhov. Med macesni naju je po slabe pol
ure pripeljala pod Trupejevo poldne in mimo kraja, kjer naj bi bila voda
(kozarec je bil, vode pa ne), na planino s hiško in ograjo brez vrta; po
avstrijskem zemljevidu sklepava, da na Zagoriško planino (Goritschacher Alm).
Na hiški (lovski koči?) piše, da je to lovno območje, zato ne smemo s poti in
kaliti miru. Hm. Na drugi strani ceste je ograjeno znamenje v spomin Gottfriedu
Omannu.
Cesta naju je vodila pod
Trupejevim poldnevom in kmalu po tistem, ko se nama je v vrzeli med drevjem pokazal
slikoviti Škocjan (Kanzianiberg), sva na levem ovinku zagledala odcep desno (Truppe 1 h 684b in Gödersdorf 2 h 684b); tam sva zapustila 603 (nadaljuje se po
cesti). Ko sva se ozrla, sva še enkrat videla križ na Maloškem poldnevu, ob
križišču pa presenetljiv napis, da je pot 603/03 zaprta. Saj sva vendar prišla od tam! Izkazalo se je, da je to
veljalo do 22. 10. 2012. Pri mogočnem macesnu in veliki skali z markacijo,
puščico in napisom 684b se v gozd spusti
stezica. Poti sta pravzaprav dve: ena z nenavadnimi belo-črnimi markacijami (nekatere
so oglate in oštevilčene; prva številka, ki sva jo opazila, je bila 15), druga
pa s planinskimi. Združili sta se in številke na belo-črnih markacijah so naraščale.
Približala sva se gozdni cesti levo spodaj, kjer se konča, in se spuščala
dalje. To se je ponovilo pri cesti na desni. Tik pred strmim spustom na
naslednjo cesto sva se pri številki 32 poslovila od belo-črnih markacij.
Z gozdne ceste sva kmalu zavila
na strmo stezo. Spuščala sva se po nekakšnem jarku ter v neredu vejevja in
podrtih debel začasno izgubila markacije. Steza se je proti koncu gozda
spremenila v kolovoz in ta naju je mimo visoke preže na travniku pripeljal k opuščeni
Trupejevi domačiji. Pri njej je kapelica, na hribčku nad njo pa klopca in
vetrovnica. Na vogalu gospodarskega poslopja je
markacija 684b. Spustila sva se po levem robu travnika (oznak ni) mimo »pritlične«
preže na cesto, kjer naju je spet pričakala markacija, in takoj zatem pri lesi
zapustila planino.
Na Trupejevem sedlu
(Truppesattel) se začnejo serpentine. Po njih sva sledila kažipotu za Zagoriče.
Iznad Kopajnika je še enkrat zelo lep pogled na Škocjan. Ko se nama je zazdelo,
da sva zašla že predaleč v napačno smer, je pri preži cesta zavila ostro desno
nazaj in to popravila. Mimo dveh odcepov h Kopajniku sva prišla do lese in
zapustila njihov svet. Na desni sva slišala čedalje močnejši šum vode. Mimo
(dvignjene) zapornice, ograde s konji na levi in še dveh odcepov desno sva
stopila iz gozda, zapustila cesto in prečkala potok na desni. Čez živahno vodo
je treba kar po kamnih. Kolovoz naju je pripeljal k ogradi s konji, mimo katere
sva se peljala zjutraj tik pred parkiriščem.
Tako je bil po dobrih treh urah hoje v
vsako smer in še treh, ki so prijetno minile vmes, krog sklenjen. Zarečeni kruh
nama je na moč teknil.
Ni komentarjev:
Objavite komentar