Na Mali Draški vrh čez Viševnik

V nedeljo je prišel na vrsto Mali Draški vrh s seznama Janijevih želja. Na cesti na Pokljuko se je bilo treba dvakrat ustaviti, ker so se po njej sprehajale krave, prikupen teliček pa je dobil mlečni zajtrk kar sredi vozišča. Na Rudnem polju je bilo že ob osmih zjutraj zelo živo: otroci iz planinskega tabora so tekali sem ter tja in kričali, ptički so žvrgoleli kot za stavo in krave so muzicirale z zvonci (da so lepo »pele«, pa ne morem trditi). Parkirala sva na dnu smučišča.

 

 

Gozdna pot naju je vodila levo ob smučišču, kakor kažejo kažipot in markacije. Čas volnatoglavih osatov še ni napočil, sicer pa jih je tod res obilo. Močvirski so nekoliko zgodnejši. Tudi ob gozdni cesti, ki prereže smučišče, je parkiralo precej avtomobilov. Prečkala sva jo. Ob poti cveti veliko turških lilij; nekateri očitno mislijo, da preveč, saj jih je nekdo natrgal in jih zataknil v kole ob poti, nekatere po so obležale na tleh. Nad zgornjo postajo vlečnice sva nadaljevala ob naslednji. Strma pot se vzpenja po robu gozda – najprej koreninasta po notranjem, nato skalnata po zunanjem. Kmalu sva imela lep razgled na pokljuške gozdove globoko pod sabo. Travnik je bil pisan od kukavic, repušev, rmanov, njivskih grabljišč, ivanjščic, pokalic, zelenih čmerik, krvomočnic, slizkov in še naprej turških lilij. Nad vrhom druge vlečnice so naju pričakale številne »lučke« odcvetelih kosmatincev in pogačice. Tam se kolovoz spremeni v pešpot, ki se vzpenja v ključih. Poleg mnogih drugih planincev naju je prehitel mladenič, ki je treniral za tek na Grintovec 28. julija, dva pa sva celo srečala, ko sta se že vračala. Takih množičnih romanj se zelo redko »udeležujeva«. Na opuščeni planini, ki ji ne vem imena, je le še nekaj ostankov podrte preže. Svet se zarašča in nekateri macesni so že zelo visoki. Med množico zelenih čmerik sva zavila levo proti Plesišču. Začelo se je ruševje. 

 

Kmalu nad planino je razcep; desno se gre čez Srenjski preval k Blejski koči na Lipanci, levo pa na Viševnik. Zavila sva levo na blatno pot. Pravzaprav jih je več, kakor se rado zgodi, kjer je veliko »prometa«. Pa je res treba toliko pomendrati? Z uravnave tik pod vrhom Plesišča je razgled na Spodnje Bohinjske gore v daljavi, »triglavo« Ablanco, Tosc in Veliki Draški vrh. Prvič sva zagledala vrh Viševnika, poln človeških postav. Potka proti njemu, vsekana v skalo, se nadaljuje desno med ruševjem in macesni. Za naslednjo uravnavo je konec tudi ruševja in vzpon se nadaljuje po travnatem pobočju. Po njem sva dosegla greben. Levo je vabil Viševnik s predvrhom, za njim se je pokazal Mali Draški vrh, za tem pa velika gmota Rjavine, koničasta Luknja peč in podrti Dimniki. Na desni so se vrstili Debeli vrh, Mrežce in Lipanski vrh, bolj zadaj pa Brda in še dlje Debela peč. Po uri in četrt sva stala na vrhu Viševnika (2050 m) v gneči in živžavu. Kavke je prikrajšal za pozornost aljaški malamut Arko, pravi lepotec in zelo prijazen pes. Razgled je bil lep; dotedanjim prizorom je ostro oko lahko dodalo še delček Bohinjskega jezera. 

 

Nisva se dolgo zadrževala, ampak sva se spustila na drugo stran po sprva kar sitnem grebenu, nekaj časa sestopala po njegovi levi strani, potem pa prestopila na desno. Pogled nazaj na Viševnik je bil vedno lepši. Levo pod seboj sva videla krnico Jezerca ter Studorski in Srenjski preval. Proti slednjemu sva namerila korak. Med množico drobnih rožic vseh barv sem z veseljem pozdravila vretenčaste ušivce, kljub imenu zelo lepe rože, ene mojih najljubših. Čez 20 minut sva po nekaj plezanja na koncu pristala na Srenjskem prevalu (1995 m). V dolinici desno pod njim je rezko zažvižgal svizec. Ko sva koračila proti Malemu Draškemu vrhu, sem začela dvomiti, ali bom sploh zmogla splezati nanj, saj se mi je zdel čedalje bolj divji in nedostopen. Pri kažipotih sva se ustavila: kazali so nazaj proti Viševniku, desno k Blejski koči na Lipanci, levo proti Studorskemu prevalu, Vodnikovemu domu in Triglavu, naprej pa – nič. In ravno tja morava midva! Priznam, da me je bilo kar malo strah.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Jani mi je od daleč pokazal, pri kateri škrbini naj bi dosegla desni (vzhodni), nižji vrh (2128 m). Sprva je kar šlo, saj je bila potka med kamenjem in skalami bolj razločna, kot sem pričakovala, potem pa sva morala čedalje večkrat nadaljevanje najti sama. Kmalu sva palice pripela na nahrbtnika, da sva se lahko oprijemala skal (te so krušljive, zato ni vsak oprimek zanesljiv) in ruševja. Srečala sva mlad par; čeprav sta bila pravkar gori, nista znala z gotovostjo pokazati, kod sta hodila. Ni čudno, saj je vse pobočje precej enako: skale in kamenje, vmes pa zaplate ruševja in šopi trave. Kdaj pa kdaj sva se ozrla proti Viševniku in proti Velikemu Selišniku, pod katerim teče pot na Lipanco, večinoma pa sva gledala pod noge, pazila, da ne bi sprožala kamenja, ter iskala najlažje in najvarnejše prehode. Ko sva dosegla greben, sva se morala sprehoditi še nekoliko proti levi. Do vzhodnega vrha sva plezala pol ure.

 

 

Zgoraj je za nekatere najpomembnejši žig, za druge razgledi, katerih kralj je Triglav, za oboje pa prijeten občutek, da s(m)o premagali težave in strah. Najbrž so izraz veselja pristopnikov tudi številni možici in možički, ki krasijo vzhodni vrh. Po Miheličevih besedah je tura primerna samo za izurjene planince in ta »naslov« sva si torej prislužila. Za zahodni, višji vrh (2132 m) se nisva odločila; celo Jani je menil, da »ni treba«. Mihelič še pravi: »Smer pristopa je nekdo prav po nepotrebnem markiral.« Hm, tega pa res nisva opazila. Za nama sta priplezala le še člana PD Pošte in Telekoma, ki letos praznuje 60-letnico delovanja, odtisnila žig (društvo je ob jubileju izdalo dnevnik 60 vrhov za 60 let PD PT Ljubljana, ki ga je seveda treba napolniti) in spet odhitela – za Ablanco ter Velikim in Malim Draškim vrhom sta se namenila še na Viševnik.

 

Spust sva začela v škrbini, kjer naj bi tekla »prava« pot. Sestopanje je bilo še bolj zoprno kot vzpon. Od nečesa, kar bi lahko bilo vrvna sponka, ki sva ga – edino znamenje morebitne nekdanje »urejenosti« poti – opazila že gor grede, sva se spuščala bolj ali manj po poti vzpona. Čez slabe pol ure sva spet stala pri kažipotih. Zdaj sva zavila proti Studorskemu prevalu. Ker sledi zavarovana pot, so palice še nekaj časa ostale na nahrbtnikih. Najprej so se pojavili prvi oprijemalni klini, nato jeklenice. Pot teče po strmem, ponekod prepadnem pobočju Malega Draškega vrha, a je primerno opremljena. Sicer razumem gornike, ki jih motijo oznake in varovalne naprave v visokogorju, vendar bi bili manj izurjeni planinci za marsikaj prikrajšani, če jih ne bi bilo. Čez dobrih 20 minut sva se spet oprijela palic. Bližala sva se Velikemu Draškemu vrhu in občudovala Triglav na desni. Na sedlu med Draškima vrhovoma sva se ustavila; pred nama je stal Veliki z mogočno steno, ki prepada v Krmo, za nama pa Mali, ki od tu kaže pohlevno travnato podobo, vendar Mihelič opozarja, da travnatemu vznožju sledi oster in izpostavljen greben, nato pa plezanje II. stopnje po strmih pečinah.

 

Na Veliki Draški vrh se tokrat nisva povzpela, ker sva tam že bila in ker sva »morala« raziskati še pot pod njim do Studorskega prevala. Ob njej so cveteli clusijevi in mali svišči, alpske velese, navadne nokote, ranjaki, marjetice, spominčice, bavarski zali kobulčki, alpske mastnice, špajke, zelene čmerike, orlice, planinski sroboti, krvomočnice, lan (francoski ali julijski?), dlakavi sleč, rumeno milje. Kmalu se je desno odcepila nemarkirana stezica na Veliki Draški vrh, midva pa sva zavila levo. Pot je razgledna in lahko bi jo imenovali Pot rožnih korenov, toliko jih je ob njej in tako razkošnih. Z nje se Mali Draški vrh vidi kot ostrica; dotlej sva ga videla le kot kopasto goro z dvema vrhovoma.

 

V približno pol ure sva pristala na Studorskem prevalu (1892 m), od koder sva se spustila levo v krnico Jezerce po na široko nadelani poti, ki se morda trudi spraviti vse hodce v isto smer, a ji ne uspeva, zato je pobočje zaradi številnih bližnjic grdo zdelano. Mimo studenčka, v katerem sva si natočila vode, sva po četrt ure sestopila v krnico. Iz nje vodi v desno pot do razcepa, kjer sva zavila levo. Vračala sva se pod slikovitimi Sivimi policami in nad planino Konjščico. Spust ponekod lajšajo stopnice. Cvetel je šipek, kranjske lilije pa so že odcvetale. Drugih rož ni bilo veliko. Po vročem dnevu nama je prijal gozdni hlad. Pot se je začela vzpenjati in nekaj časa sva pogrešala markacije. Oboje se je popravilo kmalu za nerazločnimi rdečimi napisi na skali, ki obljubljajo kislo mleko 5 minut v desno, najbrž na Konjščici. »Popravilo« pa se je tudi rastje: gozd je bil kot posut z rumenimi zvezdicami, toliko smrdljivk ali svinjskih laknic je cvetelo. Po kaki uri sva končno sestopila na gozdno cesto, ob kateri je parkirišče. Od tam so naju bolj ali manj jasne oznake v 10 minutah pripeljale na izhodišče.

Dobro se mi zdi, da sem se zmogla povzpeti na Mali Draški vrh, a najlepši del dneva je bila razgibana in razgledna pot med Srenjskim in Studorskim prevalom. Blejskim markacistom sem hvaležna, da so jo tako varno opremili, saj brez njihove pomoči ne bi bila mogla uživati na njej.