Ime te gore kljub spodobni višini (1762
m) zveni nekam – kurje. Nič kaj obetavno. Čeprav ima malo obiskovalcev, sva
našla razmeroma veliko zapisov o njej, vendar se z dejstvi še najbolj ujema
prispevek Andreja Trošta v Planinskem vestniku 5/10.
Zadnji junijski dan sva parkirala pri
propadajočem penzionu Špik, od koder je eden najlepših pogledov, če ne
najlepši, na goro, katere imena si ta sramota Gozda Martuljka ne zasluži. Na
spletnih straneh državnih organov je ime naselja zapisano brez kratkega
pomišljaja in to naj bi bilo uradno. Po pravopisu je prav Gozd - Martuljek
(tako kot Šmarje - Sap, kar pa država piše s stičnim vezajem: Šmarje-Sap). O
takih primerih bi bilo celo mogoče razpravljati, a slovenska država tudi sicer
množično krši slovenski pravopis v čisto nedvoumnih primerih, na primer pri
registraciji imen podjetij. Oprostite mi to stranpot, ampak na jezikovne rada
zaidem.
Izhodišče in začetek poti sem že
opisala, ko sva bila pri Martuljkovih slapovih
in Za Akom.
Žal je po vsem tem času pot k slapovom pri oglarski bajti še vedno zaprta. Pa
še ena jezikovna stranpot, preden se povzpneva po razdrapanem kolovozu, na
katerega kaže med drugimi tudi kažipot Brunarica
pri Ingotu v Jasenjah. Imenovalnik Jasenje ne izdaja, ali gre za
samostalnik ženskega spola v množini (na Jasenjah) ali srednjega v ednini (na
Jasenju). Ingo ga očitno šteje za množinskega in večina zapisov, ki sem jih
našla, prav tako. Težko pa sprejmem predložno zvezo »v Jasenjah«, saj Jasenje največkrat omenjajo kot planino (Mihelič
kot senožet), torej je logični predlog na.
Naj dodam še eno poimenovanje tega kraja, ki sem ga našla pri Miheliču: Na
Jasenih. Sama sem se (končno) odločila za različico na Jasenjah. Pri vsem
skupaj me še najmanj moti najočitnejši prekršek zoper pravopis: pri Ingotu
namesto pri Ingu; brunarica se pač imenuje tako in se ne sprašujem, ali je
lastnik prekršil pravopis zavestno ali ponevedoma.
Povzpela sva se torej v desno po
kolovozu. Čez približno 10 minut si sledita desni in levi ovinek, kmalu nad
njima pa se strmina konča in s tamkajšnjega razgledišča se globoko spodaj vidi
potok Martuljek. Dalje sva se vzpenjala do razcepa, kjer je kažipot levo k
Ingu, desno pa se vzpne neoznačen kolovoz. Ta naju je pripeljal na gozdarsko
nakladališče ob gozdni cesti. Levo kaže še en kažipot k brunarici, naravnost navzgor pa se požene vlaka. Desno od nje sta
na veliki skali napis Kurji vrh in
puščica navzgor, ki nekoliko zavajata, saj tam ni nobene poti, od vlake, na
katero opozarjata, pa sta kar precej oddaljena. Ob njej so gozdarski znaki pika
nad črto. V mnoga drevesa so vrezani napisi, največkrat GB 99. Vsi viri opozarjajo, naj ne zapuščamo glavne poti, torej se
nisva menila za odcepe. Ko je najina (precej nova) vlaka zavila desno v breg (tam
je na drevesu rdeč napis VL s puščico
desno), sva nadaljevala naravnost navzgor po starejšem kolovozu; gozdarske pike
in črte so ostale z nama. Srečala sva domačina. »Kam pa vidva?!« se je začudil.
Do 14. leta je živel tu, na stara leta pa se vrača in na teh poteh ni
vajen srečevati ljudi. Dal nama je nekaj napotkov, ki so se ujemali s
Troštovimi.
Kmalu so se gozdarski znaki spremenili:
dve črti. Sledila sva možicem (pravzaprav možičkom) in pokazali so nama pot do
suhe struge. Na drugi strani stoji večji možic, nekakšen oficir za zvezo: pazi,
da ne zgrešimo edinega kažipota Kurji vrh
na vsej poti. Tam kolovoz zavije desno, midva pa sva sledila kažipotu in
rdečemu obročku (brez bele pike na sredi) levo na stezo. Pri velikem mravljišču sva prečkala kolovoz (nihče ga
ne omenja, najbrž ker je precej nov) in nadaljevala po prijetni mehki potki.
Pri možicu, rdečem obročku in dvojni črti s št. 76 zavije rahlo desno. Ko sva
dosegla rob poseke, sva zavila za oznakami levo navzgor. Strmino sva zlahka premagovala,
saj je pot speljana v ključih. Nenadoma sva zaslišala kotaleče se kamenje. Mene
take reči vedno vznemirijo. Strmina se je unesla in opazila sva sledove rdečih
pik – morda je to del PP (legendarne avanturistične »obhodnice« Planica–Pokljuka).
Ko sva stopila iz gozda med ruševje in nižje drevje, sva ugotovila, kdo je
sprožil kamenje: po strmini onkraj grape sta se podila gamsa. Preden sem zaprla
usta in odprla torbico za fotoaparat, sta že skoraj izginila v steni.
Po desni strani grape sva se povzpela v
gozd, od koder sva slišala šum vode. Pričakal naju je studenec, ki teče čez skale,
čisto zelene od mahu. Voda je zelo mrzla. Ozka potka dela velike ovinke in tako
zavije enkrat levo v ruševje, drugič desno v gozd. Rož je bilo malo, še največ
planinskih srobotov in trilistnih vetrnic. Alpske velese so že odcvetele,
dlakavi sleč pa je bil še v popkih.
Do balvanov (na desnem piše PP), ki ju omenjajo vsi razen –
presenetljivo – Trošta, sva hodila še pol ure. Od njiju sva pogledovala proti
cilju in v steni pod njim opazila nekakšen skalni »dimnik« in votlino. Pot okoli
Kurjega vrha se spusti mimo desnega balvana, midva pa sva se kljub svarilu, da
je ruševje težko prehodno, odločila za vzpon ob levem. Pod njim je bilo vse
rumeno dvocvetnih vijolic in zeleno volčjih jagod. To so res hecne rože: spadajo med trilistovke (sploh edine v Sloveniji),
imajo pa praviloma štiri liste (latinsko Paris quadrifolia)
ali včasih pet. Med tamkajšnjimi jih
je imela pet samo ena.
Odločila sva se torej poiskati težave
na sitnem melišču in v nadležnem ruševju. Sprva pomaga tu in tam kak možic
(poti skoraj ni razločiti), a ko se začne ruševje, je veliko (ali vse) odvisno
od tega, ali pravi čas zaviješ desno. Z melišča sva se ozirala po okoliških
gorah in sva opazila majceno naravno okno. A ko se ti spodmikajo tla pod
nogami, sploh v tolikšni strmini, pojenja tudi veselje do razgledovanja. Ker se
nama ni posrečilo zadeti prave »poti« (desno sva zavila na slabi polovici
melišča, pač po občutku), sva zabredla med ruševje in izdatno sodelovala pri
njegovem opraševanju. Tudi clusijevi svišči, nokote, alpske velese in mračice
so bili deležni celih oblakov cvetnega prahu. Čeprav je običajno govoriti o
pretepanju z ruševjem, moram reči, da se ne pretepam z nekom, ki mi ponuja
roko. V tisti strmini sem se namreč bolj kot na palice in na majave skale
zanesla na močne veje ruševja; čeprav so me zelo ovirale, bi bila brez njih
težko dosegla vrh melišča. Skušala sva priti na sedelce desno od dveh večjih
macesnov in skalnega roglja nad njima. Čedalje ožji gruščnati jezik je dokončno
izginil v grmovju in le stežka, na silo sva se prebila skozenj. Po tričetrt ure
sva stala ob vznožju roglja, vendar na njegovi levi strani, kar nikakor ni bil
najin namen. Spustila sva se pošev v desno proti domnevno pravi grapi in
nenadoma naju je prijetno presenetil možic: našla sva pot.
Oddahnila sva si tako in drugače ter kmalu dosegla
sedelce. Stritar pravi, da se z njega spusti pot v Kranjsko Goro. Tam nisva
našla nobenega odcepa, pač pa nekaj minut pozneje med dvema macesnoma. Malo zatem sva
na razpotju zavila pravokotno desno navzgor skozi ruševje proti vrhu, naprej pa se je rahlo
spuščala razločna potka (na predvrh z vpisno knjigo).
Ko sva že mislila, da sva na cilju, sva
opazila, da se greben nadaljuje proti še nekoliko višji točki, in 10 minut nad
sedlom sva dosegla (pravi) vrh. O njem sva prebrala, da je zaradi ruševja težko
dostopen, pa sva se z nekaj praskami le prebila nanj. Z njega so lepi razgledi,
vidi pa se tudi predvrh, kjer sva se končno odpočila in okrepčala. Na
nasprotni strani tamkajšnje goličave stoji geodetski kamen tik pred ruševjem, kjer
se začne stezica, ki pripelje na pot okoli Kurjega vrha. Vpisna knjižica priča,
da vrh ni posebno oblegan (kakih 200 vpisov na leto), v njej pa sva našla kar
nekaj znanih imen. Ta dan sta se poleg naju vpisala še dva planinca. 
Pri geodetskem kamnu sva se spustila
med ruševje. Le kratek čas sva uživala na potki, postlani z iglicami, potem pa je
postala peščena in zdrsljiva. Teče po krušljivem svetu ob pečinah. Po dobre
četrt ure se pri možicu priključi poti okoli Kurjega vrha. Tam je pečin konec in
spet sva stopala po mehkem. Pobočje je zelo strmo in pot tu pa tam malo visi. Kmalu
sva zagledala balvana. Med potjo do njiju sva opazovala trebušaste svišče in
sladkosnednega metulja.
Od balvanov sva se vračala po poti
vzpona. Na Kurji vrh sva hodila 3 ure in 20 minut, nazaj pa le 2 in 15, saj sva
za pot od balvanov do vrha po melišču potrebovala uro in četrt, po drugi poti
nazaj k balvanoma pa samo tričetrt ure. Navzlic začetnemu »kurjemu občutku« zanimiva
in vznemirljiva tura!
Ni komentarjev:
Objavite komentar