Jesensko-zimska Mojstrovica

Ko sva prvič skušala priti na Mojstrovico (1816 m), naju je na planini Mikulovici ustavil sneg. Tretjo novembrsko nedeljo sva poskusila vnovič. Podor nad Belco so odstranili in tudi cesta do parkirišča pri nakladališču je bila vzorno popravljena. Pod odcepom nemarkirane gozdne ceste, ki vodi na Mikulovico, so se pojavile prve zaplate snega, kmalu pa sva stopala po popolnoma zasneženem cestišču. Od koče na planini je prelep razgled na Kepo, ki ga prejšnjikrat nisva bila deležna. Ni čudno, da je nekdo v navalu čustev nad lepoto narave napisal in na verando obesil slavospev »čudežu od katerega živimo in v katerem smo doma«.

 

 

 

 

 

 

 

Nadaljevala sva po gozdni cesti. Takoj za levim ovinkom je korito z vodo. Z vej je padal sneg in kapljalo nama je za vrat. Med zasneženimi smrekami so sijali rumeni macesni. Nisva se dala motiti odcepom, kar po »glavni« cesti sva jo mahala. Stopala sva po kolesnicah. Kljub že precej globokemu snegu sva po uri in četrt na levi prepoznala odcep steze čez Bašinov breg; nekdo je že zagazil tja. Takrat naju je skoraj dohitel avtomobil, a se je nekaj deset metrov za nama ustavil in vzvratno izginil za ovinkom. Cesta naju je pripeljala do pašnika, za njim pa je bilo konec potuhe – kolesnic – in kljub nekaj gazem sva si morala natakniti gamaše. Svet se je odprl in spet se je pokazala Kepa. Vzpenjala sva se med strmim pobočjem Mojstrovice na levi in Tišlerico onkraj grape na desni. Ko sva dosegla Sedlič (1641 m)  in ugotovila, da je za tisto strmino preveč snega (pot se ni videla, gazi pa ni bilo nobene), sva se vrnila k odcepu čez Bašinov breg. Onkraj ograje (zdaj pozimi so samo koli) se gozd odpre in z jase na desni sva v daljavi zagledala Kresišče (spoznala sva ga po križu). Spet sva zavila levo med smreke in še čez eno goličavo, se povzpela na rob in dosegla travnato pobočje z redkimi macesni. Tam zgoraj so se že osuli. Pogled nazaj nama je obstal na Kepi in na obroču megle, iz katere se je videlo čedalje manj vrha. Dobesedno se nama je kadilo za ritjo, saj se je megla naglo dvigovala, midva pa sva hitela, da bi ji ušla. Po pobočju sva gazila do četrt metra debelo snežno odejo, le proti vrhu je bil sneg precej spihan. Po fotografijah s spleta sva cilj spoznala že od daleč: prisrčno skuštrani macesni so nama bili neznansko všeč. 

Bila sva hitrejša od megle, tako da sva lahko še nekaj časa uživala v soncu in razgledih na Visoki (Kurji) vrh, Jalovec, Mojstrovko, Ponce, Bele peči, Trupejevo in Maloško poldne, Črni vrh, Kresišče, Kepo, Vajnež, Stol.

 

 

Vrnila sva se po isti poti, a jo je bilo v megli komaj mogoče prepoznati. Preden sva vstopila v gozd, sva se ozrla proti Mojstrovici, pa se je že skrila v belini. Dohitel naju je gorski reševalec z Jesenic s psičko; videl naju je že z Visokega (Kurjega) vrha. Marsikaj zanimivega nama je povedal. Pozna številne bližnjice; ena se začne tam, kjer je parkiral – pred predorom nad Belco. Midva sva se spet ustavila na Mikulovici (sogovornik nama je povedal, da je tamkajšnja koča lovska, ne gozdarska), a ker sva se od nakladališča peljala, sva pričakovala, da ju bova dohitela. Bila pa sta tako hitra, da sta se že odpravljala, ko sva se pripeljala do njiju. Reševalec nama je res pokazal začetek neoznačene poti. Kar nekajkrat sva bila že tam, pa je nisva opazila; naslednjič jo morda preizkusiva.

 

Hoje je bilo le za dobri dve uri gor in poldrugo dol, a v šestih urah so se napasle tudi najine oči. Slikarka jesen je lepo pobarvala macesne, kiparka zima je tudi že pokazala svoje umetnije, večidel pa sva uživala v njuni skupni razstavi.