Na Limbarsko goro čez Golčaj ali kaj imajo skupnega sveti Martin, Neža in Valentin

Martinovo je bilo mokro, a ne samo od mošta in vina. Tisti teden je bil ponedeljek edini dan, ko sva utegnila, in še to le dopoldne, zaradi Liffa. Pa pojdiva vsaj na Golčaj, sva se spomnila smerokaza ob cesti v Blagovici in pogleda na cerkev sv. Neže, ko sva se vračala s Špilka, ter vzela s seboj dežnika. S štajerske avtoceste sva zavila pri izvozu za Blagovico, takoj za krajevno tablo, ko sva se pripeljala izpod nadvoza (avtoceste), pa desno za smerokazom Golčaj. Parkirala sva nasproti gasilskega doma, kjer je prvi planinski kažipot.

 

 

Gredoč navzgor po asfaltu pod avtocesto sva že videla odcep levo. Tam sva se povzpela čez mostiček, po stopnicah in ob potočku. Po prečkanju iste asfaltne ceste je postal kolovoz zelo strm. Vmes si je malo »oddahnil«, nato pa se je spet zagnal v breg. Kmalu zatem je zavil levo in sva ga zapustila. Strmina se kar ni unesla. Ko sva se vrnila na kolovoz, je zavil levo v jarek in se nekako izgubil. Tudi midva sva bila malce izgubljena, a ne za dolgo: dva možica in markacija so nama pomagali do stopnic, po katerih sva dosegla drug kolovoz na sedelcu z drvarskim nakladališčem in križiščem. Na levi sva skozi drevje že videla sv. Nežo (tja kaže rumeno-rdeča markacija E6), desno vodi pot na Limbarsko goro, midva pa sva zavila še bolj levo po strmi gozdni stezi, na katero opozarja smerna tablica Vrh Golčaja / Spomenik NOB. V dveh minutah sva stala na »vrhu« (Golčaj je naselje, ne vzpetina, a že dolgo brez prebivalcev) s spomenikom borcem Radomeljske čete in vpisno skrinjico. Streljaj proč je cerkev sv. Neže, najstarejša v Črnem grabnu, zraven pa razvaline mežnarije. Na njenem vogalu je rumen napis E6 in evropska markacija kaže navzdol na kolovoz, po katerem sva skozi drevje že prej opazila cerkev. V seminarski nalogi o Rokovnjaški poti, ki jo je med usposabljanjem za varuhinjo gorske narave napisala Sonja Mlakar iz Blagovice, sem prebrala, da je na velikonočni ponedeljek pri sv. Neži maša za planince.

 

 

Brž ko  je nehalo deževati, je Golčaj postal »premajhen«, Limbarska gora pa se je ponujala kar sama. Evropskim markacijam sva sledila nazaj do križišča, tam pa sva se podala proti novemu cilju. Skozi drevje sta se že kmalu pokazali Limbarska gora (vzpetina) in Limbarska Gora (naselje). Na poti čez sedelce (na zemljevidu 635 m) so se evropskim markacijam pridružili knafelčki (od kod?). Na razpotju z razpelom sva se ustavila in se spraševala, ali zaraščeni kolovoz, ki se odcepi levo, vodi na Veliki vrh. Najin kolovoz se je rahlo spuščal. Na desni se je odprl pogled na Limbarsko goro. Kake četrt ure za razpotjem sva stopila desno na asfaltno cesto. Krajevna tabla s pravopisno napako namesto naselja napoveduje hrib. Eno samo Knafelčevo markacijo sva pripisovala dejstvu, da na cesti tako ni kam zaiti (zdi se nama, da markacisti pogosto razmišljajo tako), a ko sva prišla tik pod vrh, so nama kažipoti desno navzdol povedali, da sva nekje zgrešila označeno bližnjico. Mimo zdelane kapelice sva prikorakala na cilj.

 

Bilo je oblačno in leden veter je rezal do kosti, tako da Limbarska gora ni bila videti tisto, po čemer je znana: prijetna izletniška točka in priljubljena romarska pot. Prav na vrhu stoji obnovljena baročna cerkev sv. Valentina. Pred njegovimi vrati sva se stiskala kot dva zaljubljenca, ampak razlogi so bili precej prozaični: pošteno naju je zeblo. Nisva se dolgo mudila, le pomalicala sva in sklenila, da bova poslej namesto vode nosila v hribe čaj.

 

 

Na kozolčku pred Urankarjevo gostilno je napisana nadmorska višina 768 m, na kažipotih PD Blagovica pa na tistem, ki kaže nazaj, piše 758 m, na drugem, ki kaže naprej, pa 773 m. Vedno me je zanimalo, kako se jim to »posreči«. Na isti kozolček sta pritrjeni še vpisni skrinjici PD Moravče in Rokovnjaške planinske poti PD Blagovica. Napol zmrznjena sva se mimo zaprte gostilne (gospodinja naju je vprašala, ali zbirava žige, midva pa bi bila dosti bolj vesela vprašanja, ali sva za vroč čaj) odpravila v dolino.

 

 

Tokrat sva zavila na bližnjico pod vrhom. E6 nama je prihranila precej asfalta. Odkrila sva, kje sva zgrešila markacije: gor grede je treba na vrhu klančka za prometnim ogledalom in pred razpelom zaviti desno na travnik, kjer sta na drevesnem deblu rumeno-rdeča markacija in puščica navzdol. Z asfaltne ceste nisva zavila levo v gozd na pot vzpona, ampak sva nadaljevala po njej. Markirana je in Knafelčeve markacije spremlja črka D (Domžalska pot spominov). Tu v zavetju gozda je končno nehalo pihati.

 

 

Na Golčaj sva se namenila vrniti čez Kal; po zemljevidu naj bi zavila levo pri prvih hišah. Tam je ob odcepu levo res smerokaz Kal, nekoliko niže pa že krajevna tabla Hrastnik. Ob ozki asfaltni cesti proti Kalu ni bilo več markacij. Nekatere hiše so bile videti zapuščene. Cesta se strmo vzpenja. Čez čas se nama je na levi spet pokazala Limbarska gora. Vrh klanca sva prišla do hiš na Kalu (na hišnih številkah piše Hrastnik). Med spustom na drugo stran naju je razveselila markacija na kozolcu. Toda kje je naslednja in ali sploh označuje pot na Golčaj?

 

 

Od nove vijoličaste hiše (št. 37) z lepim razgledom na Limbarsko goro se je že videlo razpelo ob cesti. Ker poti dostikrat vodijo od znamenja do znamenja, se nama je zdelo verjetno, da zaviti pri njem levo pomeni priti k razpelu na razpotju, kjer sva ugibala, ali se levo pride na Veliki vrh. Pri znamenju sva torej zavila čez dvorišče tamkajšnje domačije. Nikjer ni bilo žive duše, da bi bila lahko kaj vprašala. Pot naravnost naprej se konča pri brunarici, levo za gospodarskim poslopjem pa vodi proti gozdu kolovoz v ne ravno pričakovano smer. Končno sva našla nad brunarico široko stezo, ki teče v pravo smer. Po gozdu sva se spustila do prečne poti; desno navzdol vodi zaraščena steza, levo navzgor pa se nadaljuje kolovoz (preverjeno nazaj na Kal). Zavila sva desno; steza se je kmalu razširila, a ker čeznjo leži precej drevja, sva morala včasih kar poplezati. Izruvalo je tudi zelo velika drevesa. Dobre četrt ure pod Kalom sva se res znašla na razpotju z razpelom. Od tu sva pot že poznala.

 

In kaj imajo skupnega svetniki iz naslova? Martin skrbi za vinogradnike, Valentin za zaljubljence, Neža pa za vrtnarje in zaročence, kar je blizu prvemu in drugemu. Tisti, ki trdijo, da ni naključij, utegnejo v tem videti kak načrt, če ne kaj usodnejšega, jaz pa le mislim, da so družno poskrbeli za najin izlet, da ni bil prekratek (gor poldrugo uro, dol slabi dve) in premoker.

Iz Planice na Ciprnik

Na prvi novembrski dan v Ljubljani v nasprotju z napovedmi in pričakovanji ni bilo megle, med potjo in v Kranjski Gori je sijalo sonce, v Planici pa je bilo oblačno in Tamar je bil zalit z meglo. Olimpijski športni center Dom Planica je bil zaprt, tako da je imel najin zelenček parkirišče čisto zase. Iz ljubljanske megle sva hotela pobegniti na gorenjsko sonce, a se je načrt že na začetku sfižil.

 

Napotila sva se navzgor v gozd in mimo balinišča na prodišče. Kažipot Ciprnik nama je potrdil, da sva na pravi poti. Na Ciprnik (1745 m) sva se namenila po lovski stezi, ker sva brala, da je markirana pot že tako zapuščena in razdrta, da je tako rekoč neprehodna. Steza pri ostanku možica in še enem kažipotu kmalu zavije levo in zapusti že precej zaraščeno prodišče. Ponujal se nama je »lep« pogled na gradbišče, kjer nastajajo skakalnice. Celo na praznik so delali, saj lovijo roke (ali pa roki njih). 

 

Kljub lepim kratkim ključem so nemirni duhovi (?) uhodili še bližnjice. Po strmem pobočju sva prisopihala do razgledišča s preprosto klopco. Ključi so se podaljšali in pobočje se je postavilo še bolj pokonci. Oddahnila sva si pri hišici, iz katere prenašajo smučarske skoke in polete, sicer pa menda služi tudi kot bivak. Na njej so podpisi kamermanov. Ta dan žal nisva mogla uživati v pogledu na Jalovec, s katerim radi popestrijo prenose tekem. Globoko spodaj v skalovju sva slišala šum vode, videla pa je nisva. Med vzpenjanjem po robu grape sem opazila več telohov s popki; saj ne vedo ne za meteorološko ne za koledarsko jesen, le toploto so občutili in najbrž »mislili«, da je pomlad. Stezo je prekrivala debela plast odpadlega listja in ker je bilo mokro, se je pod njim skrivala prenekatera nevarnost – spolzka korenina ali skala. Ko je bila grapa na desni že precej ozka in plitva, sva jo prečkala. Ozka potka je na strmem pobočju podobna polički, na katero štrlijo »kolena« ali »ritke« ukrivljenih dreves, da sva jih morala nekajkrat objeti in previdno zlesti okoli njih.
 

 

Po tričetrt ure sva dosegla razcep; lesen kažipot Planica kaže nazaj na nemarkirano (lovsko) pot, po kateri sva prišla, kovinski in ukrivljen z enakim napisom in s črno piko pa desno navzdol na zahtevno markirano pot, ki jo večina najinih virov odsvetuje. Očitno imajo o njej enako mnenje markacisti, saj so markacijo narisali ob sicer nemarkirano stezo (za nazaj). Od tukajšnjega kažipota Ciprnik-Vitranc je pot – nadaljevanje tiste neprehodne – markirana. Listnatega gozda je bilo konec in začel se je iglasti, zato pot ni bila več posuta z listjem, ampak je postala skalnata, gruščnata in bolj odprta, svetlejša. Na desni se nama je spet pridružila grapa. Dohitel naju je lepo vzgojen pes; ogledal si naju je in se vrnil poročat gospodarju. Šele ko sta naju prehitela, mu je mladi mož spet dovolil tekati po svoje. Trije lovci so z daljnogledom opazovali skalovje na drugi strani grape. Samo pokimali so v pozdrav.

 

Ko sva zavila levo, proč od grape, je pot postala ponekod zelo nerazločna. Markacije so redke, zato sva ji sledila teže kot prej neoznačeni lovski. K sreči so bili tu in tam v pomoč možici. Po poldrugi uri se je skozi sivino prebilo sonce. Ko bi se le dvignila nad meglo in oblake! Slišati je bilo samo najino sopenje in kaplje, ki so padale z mokrih dreves. Tudi mladenič in pes nista povzročala nobenega hrupa. Nenadoma se je od zadaj zaslišal živahen ženski glas; za nama se je vzpenjal par. Nad navpično razpoko pod stezo se je pot še posebno strmo pognala čez pletež korenin. Pri naslednji razpoki sva srečala moškega; nič čudnega, da se je že vračal, ko pa je dobesedno tekel. Končno sva se izvila iz megle. Po senčnem, redko poraščenem strmem pobočju sva se vzpenjala proti robu, izza katerega so se usipali sončni žarki. Prehitela naju je planinka. Zgoraj sva stopila na stezico; na tem križišču desno usmerja kažipot Ciprnik, ali se pride levo na Vitranc, pa sva sklenila preveriti pozneje. Zdaj sva zviška gledala na megleni pokrov, ki sva se ga srečno rešila. Ali se Dobrač res vidi od povsod? Tromeja (Peč) je bila kot otok v belem morju. V nadaljevanju nama je pri vzponu pomagala lesena lestev, za njo pa jeklenica. Kmalu po tistem, ko naju je pustil za seboj še prej omenjeni par, sva dosegla cilj.

 

Na vrhu je vpisna skrinjica. Na sosednjem vršiču so malicali vsi, ki so naju prehiteli, lepo vzgojeni kuža pa je cedil sline in se milo oglašal, a zaman. Razgledi so bili imenitni: na jugu Špik, Škrlatica, Prisank, Mojstrovka, Jalovec, na zahodu Ponce, na severu pa Karavanke – Peč (Tromeja), Dobrač nad Ziljsko dolino, Kepa ter pod nami Planica, Zgornjesavska dolina z Ratečami in Podkorenom, Zelenci.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Dol grede sva odkrila, da so jeklenice na štirih mestih in nekje tudi stopnice (vse nad lestvijo). Med vzponom sva očitno zgrešila del prave poti, zdaj pa sva se izognila sitnemu odseku, ki nama je pri vzponu delal nekaj težav. Preden sva se vrnila v dolino, sva šla pogledat še na Vitranc. Od omenjenega križišča je šlo pol ure gor in dol po nemarkirani stezi (le oznako za kranjskogorsko pešpot 13 sva opazila) čez tri vršiče in dve sedelci, med macesni in mravljišči, z razgledi na Dobrač in dolino med Podkorenom in Ratečami. Pod tretjim vršičem so že smučarske naprave. Stopila sva iz gozda na vitranško smučišče. Sem pripeljeta poti iz Podkorena in Kranjske Gore. Dom na Vitrancu stoji na tako lepem kraju in od njega so taki čudoviti razgledi, da je njegovo propadanje res smrtni greh.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Ko sva se vračala z Vitranca, sva srečala lovce. Na vprašanje, ali je bilo kaj uspeha, sva dobila čemeren odgovor: »Nič, samo turisti.« No, upam, da niso katerega ustrelili. Vzpon na drugi vršič je s te strani najdaljši, najbolj strm in slikovito koreninast. Od križišča sva se vračala po poti vzpona. Zdaj ko je sončno vreme omogočalo dobro vidljivost, sva skušala ugotoviti, na katerem vrhu sva stala. Najprej sva se »odločila« za napačnega, ki pa nama je bil najbolj všeč, in šele iz doline ugotovila, kateri je (najverjetneje) pravi. Kakorkoli – bil je najlepši ta dan! Dve uri gor, poldrugo dol in slaba ura za Vitranc. Razliko do sedmih ur razdelim na megleni in sončni del; meglenega brž pozabim, sončnega pa se z veseljem spominjam.




 

Na strehi Brd pod dežnikom

Zadnji konec tedna v oktobru sva preživela v Goriških Brdih (tako Atlas Slovenije in Enciklopedija Slovenije, pravopis pa veli brda z malo začetnico), kjer je navadno najin »glavni stan«, kadar je v Krminu (Cormònsu) na italijanski strani meje festival Jazz & Wine of Peace. Poleg glasbe si rada privoščiva še kak hrib. Tokrat sva se odločila za najvišjega v Brdih, Korado (812 m).

 

V deževnem jutru sva se odpeljala v Plave, vas ob Soči. Mimo parkirišča gostilne Pri mostu sva zavila navzgor po ozki asfaltni cesti k cerkvi sv. Janeza Krstnika. Med stisnjenimi hišami je pravzaprav vseeno, ali zaviti desno ali levo (markacija kaže desno, kar sva opazila šele nazaj grede), le odnehati ne, ko se zazdi, da ne gre več naprej. Vsekakor je dobro imeti čim manjši avto. Pri cerkvi je prostora za nekaj vozil. Kakor sva se midva tiščala k vhodu, da bi ostala suha, se je tudi majhna kolonija šuštarjev stiskala k steni, morda pred mrazom. Tako so nazorno pokazali, da spadajo med stenice. Ob misli na stenice občutim nelagodje, a kadar vidim rdeče-črno pisane šuštarje, se mi zdijo prikupni in imajo tudi prisrčno ime: rdeči škratci. Pri sv. Janezu ne le stanujejo, ampak tudi jedo (ob cerkvi stoji lipa in lipe imajo radi).
 

 

Nad cerkvijo se pri zadnji hiši cesta konča in nad gospodarskim poslopjem sva se po kolovozu povzpela v gozd. Na kamniti podlagi, posuti z listjem, je bilo zelo spolzko. V dežju je še posebej drčalo; vzela sva dežnika in sva kar pogrešala pohodne palice. Pri odcepih ni bilo oznak in tudi markacije niso bile prav goste. Kolovoz se je prelevil v stezo, ki naju je pripeljala na greben. Po njem sva dosegla gozdno cesto. Ko se je gozd razredčil, sta bila dežnika zelo dobrodošla. Prečkala sva suho hudourniško strugo. Mimo nekakšnega nakladališča sva prišla do desnega ovinka, kjer naju je odcep levo odpeljal s ceste. Dosegla sva strmo in neznansko blatno vlako. Šele ko je pot postala bolj skalnata, nama ni bilo treba več gaziti po blatu. Zožila se je v stezo in prečkala potoček. Kmalu sva skozi drevje zaslutila gozdno cesto. Pri studencu sva stopila nanjo in zavila desno po njej. Tu naju je pričakalo nekaj več markacij.

 

Cesto sva zapustila pri praznih hišah v zaselku Vrtače. Za zadnjo na desni sva opazila stopnice navzdol in puščico, med hišama na levi pa se je nadaljevala najina pot. Napisa sva lahko prebrala, šele ko sva odgrnila bršljan na škarpi: desno Plave, levo Korada. Nad hišami sva stopila v gozd, iz njega pa na travnik. Vztrajno sva se vzpenjala. Z dreves so se usipali cekini, ptički so peli, ne meneč se za mokroto, po bilkah in listih obakraj travnatega kolovoza pa so se nabirali dežni biseri. Povzpela sva se do asfaltne ceste. Po njej sva zavila desno do drevesa z markacijo, ki naju je usmerila na ozko stezico med visoko mokro travo levo v breg. Dosegla sva makadamsko cesto, ob njej pa kažipota nazaj Plave in desno Kanal; da je najina smer levo navzgor, pa naj bi bilo samoumevno.

Čez nekaj minut sva na razcepu zavila levo na skalnato stezo, kamor kažeta markacija in prazen kažipot. Zavila sva tja, ker sva domnevala, da bova prišla k cerkvi sv. Genderce. Res sva se kmalu znašla pred njo. S tamkajšnjega napisa sva izvedela, od kod tako nenavadno ime svetnice: to je sv. Jedrt Nivelska, ki goduje 17. marca in ima v Sloveniji 17 cerkva. Ker Slovencem lepše kot Gertruda zveni Jerica in se je nad Kobališčem, na Koradi, kjer »v srcu združuje sever in jug«, ljudem zelo priljubila, ji rečejo kar Gendrca (ne vidim vzročne povezave, a Gendrca je pri domačinih očitno ljubkovalno ime). Kraj je tako prijeten, da bi prav rada kdaj prišla tja v lepem vremenu.

 

Pri cerkvi nisva našla napotka, kam naprej. Nadaljevala sva po travnatem kolovozu ob ograji in zaradi megle, v kateri sva videla komaj nekaj pedi pred nosom, na sedelcu nisva skušala dognati, ali bi naravnost ob ograji prišla na vrh Korade, ampak sva sledila kolovozu navzdol proti gozdni cesti, ki sva jo pod cerkvijo zapustila. Kmalu sva pristala na njej in ni bilo dolgo, pa naju je pripeljala na parkirišče 100 m pod zavetiščem. To stoji na 802 m (tako na hiški) ali 803 m (tako PZS). Okrog njega so mize, klopi in igrala, pod njim stranišče, na mestu topovskih položajev (zavetišče so zgradili na ostankih vojaške kaverne iz 1. svetovne vojne) pa ognjišče in hodnik, ki tudi vodi v zavetišče. Oskrbničin oče nama je zgovorno razložil načrte za širitev, saj imajo posebno poleti zelo veliko obiskovalcev. Skozi ozek pas gozda sva se pretaknila na travnik, po njem pa sva v nekaj minutah dosegla vrh Korade. Tam je na zidanem kamnitem podstavku betonski steber z napisi in markacijami. Poleg sta vpisna skrinjica in žig, nekaj korakov stran pa geodetski kamen. Žal nisva imela »izredno lepega razgleda« – sploh ga nisva imela. A v takem je človek že vesel, če ni moker.

 

Do Vrtač sva se vrnila po poti vzpona, tam pa sledila kažipotu Plave in se spustila po gor grede opaženih stopnicah, ki so precej razdrte in zaraščene. Niže doli je še več hiš, v katerih nihče stalno ne živi, prihajajo pa jih vzdrževat in vrtnarit. Od prijaznega para sva izvedela, da okrepčevalnica zgoraj na hribu sicer deluje le ob sobotah in nedeljah, a da tam pripravljajo imenitne sirove in orehove štruklje pa tudi druge dobrote – »spečejo ti, kar hočeš«. Mogoče kdaj ugotoviva, ali res.

 

Po cesti sva zaman oprezala za označenimi bližnjicami, o katerih piše na spletu, potem pa eno vendarle zagledala, a že na mestu, kjer se spet izteče na cesto. Poslej bi torej morala biti markirana cesta. Že precej nizko sva na ostrem desnem ovinku bolj po naključju opazila, da se v levo odcepi markiran kolovoz, s katerega je treba takoj zaviti desno navzdol. Spuščala sva se po gozdni stezici, ki se izteče na gozdno cesto (za nazaj ni nobene oznake!), vendar nisva stopila nanjo, ampak sva zavila levo spet v gozd. Markacij ni bilo, le na skali na tleh sva opazila rdečo črto. Pristala sva na povezovalni poti, ki v desno pelje do ozke ceste (kakih 10 m), kjer tudi ni oznak. Prikorakala sva v Zamedveje. Poskusila sva po (neoznačeni) bližnjici pod visoko hišo na travnik in čezenj; nazaj na asfaltno cesto naju je pripeljala pri nekdanjem ekološkem otoku (tabla obvešča, da so ga prestavili, niso pa pospravili za njim).

Med škarpo, živo zeleno od mahov, in Zamedvejskim potokom (imenuje se tudi Močila; ta pritok Soče je pod Špikom izjedel kakih 100 m globoko sotesko s prepadnimi stenami, v kateri je okoli 50 m dolga Divja jama z dvema vhodoma – namig za še en izlet), mimo lesene hišice in hudo  ograjenih vrtov ter starega napisa o nekdanji vojaški cesti, zgrajeni 1915–1918, sva prišla do železniške proge. Ob njej sva se usmerila proti Plavam. Železniška postaja je videti opuščena, a vozni red na spletu pravi drugače. Na postaji je kažipot Korada in kdor začne pri njej, lahko parkira tukaj. A dobro, da tega nisva storila, kajti mislim, da bi od tu težko našla na Korado, saj je pot preslabo označena. Med hojo ob cesti nad Sočo sva »občudovala« grde objekte, ki kazijo to lepo reko in o katerih je težko reči, ali so še nedokončani ali že propadajo. Do izhodišča ni bilo več daleč.

 

Slabi dve uri hoje gor in dobri dve dol. Vreme je bilo kislo in mokro, a kaj je lepo vreme, je odvisno od okoliščin in sodil. Odkar sem prebrala posrečeno knjigo Močvirniki in se med branjem večkrat nasmehnila ob opisih pustega sončnega vremena in prijetnih deževnih dni, to še bolje razumem. Ali ste opazili, da vremenoslovci nikoli ne napovedo poslabšanja vremena, vedno le spremembo?

Na Ruško Pohorje – pot za ljubitelje kostanja

Šele ko sva se že peljala proti Štajerski, sem se spomnila, da bi na obletnico koroškega plebiscita pravzaprav »morala« izbrati kak koroški cilj. Tako pa sva po osmih letih ponovila obisk Ruškega Pohorja, le da tokrat iz Frama (prvič iz Ruš). Za izvozom z avtoceste sva sledila smerokazom Fram, tudi tam, kjer je levo smerokaz, desno pa krajevna tabla za ta kraj. Parkirala sva ob pokopališču pri cerkvi sv. Ane. 

 

Po ozki asfaltni cesti sva se povzpela nad pokopališče in pokopališko cerkev, kjer je ob obzidju še nekaj parkirnih prostorov. Tam je ob vhodu v gozd tabla Naravoslovne učne poti OŠ Fram. Po nekaj zaporednih razcepih (trikrat desno, dvakrat levo) sva pri tabli z zemljevidom vasi (sestavil Osebik, izdelal Osterc) in lepo obnovljeni kapelici prisopihala na slabo asfaltno cesto v Zgornjem Bukovcu ter zavila navzgor po njej med vinogradi in sadovnjaki. V oblačnem jutru so se oglašali klopotci. Nad križiščem sredi naselja sva kmalu zavila levo z asfalta proti gozdu. Pod kostanji ob njegovem robu je ležalo obilo plodov pa tudi bezgovi grmi, obloženi s črnimi jagodami, so poskrbeli za jesensko razpoloženje.

 

Mimo klopce in vodnega zajetja ter več odcepov kolovozov in vlak sva spet dosegla asfaltno cesto (pot je kar precej speljana po cestah, a k sreči je mogoče večinoma hoditi ob njih pa tudi prometa ni veliko). Na križišču stoji zemljevid Kopivnik Lepi Vrh, delo istih avtorjev. Stopala sva med redkimi hišami Lepega Vrha (na hišnih številkah piše Kopivnik). Za tako odročen kraj so se mi zdele nekatere nenavadno velike. Ko se cesta rahlo spusti, se zgostijo. Tudi tod je veliko kostanjev; po gozdu je pokljalo dračje pod stopinjami številnih nabiralcev. Pri vinogradniški kmetiji Lešnik Pliberšek asfaltna cesta zavije desno proti Planici, midva pa sva nadaljevala naravnost, po kolovozu, in vstopila v temen mešani gozd. Tudi tu ni manjkalo kostanja. Prečkala sva velik travnik in se pri preži vrnila v gozd. Na njej sta markacija in nekam morbiden napis Igriše. Na naslednji jasi so napravljali drva. Na obeh njenih koncih je čez pot napeta žica; kljub krpi, ki visi na začetku, je treba nekaj pozornosti, da se ne spotaknemo (na opisani poti »grozi« še več žic). Jani vedno hodi prvi, zato je deležen marsičesa, kar je meni prihranjeno ali za kar sem prikrajšana; spotaknil se ni, ga je pa prestrašil (no, presenetil) močerad. Z dreves so padali kostanji in le po srečnem naključju nisva dobila nobenega na glavo. Kolovoz se je zožil v blatno stezico.

 

Iz gozda sva se rahlo povzpela na velik travnik in na naslednjim hribu zagledala domačijo. Posijalo je sonce; goba pred mojimi nogami se je za kratek čas spremenila iz dežnika v sončnik. Pri drevesu z veliko markacijo sva prestopila električnega pastirja, ki me je pošteno stresel, saj je tako visok, da je bil dotik neizogiben. Krave so se mirno pasle in si mislile svoje. Na drugi strani je bilo treba še enkrat čez ograjo in desno v gozd na širok kolovoz v jarku. Ko je bilo konec jarka in gozda, sva se znašla ob asfaltni cesti pred Planico. Nisva razumela, zakaj oznake kažejo na drug kolovoz na levi, saj je bilo očitno, da morava po asfaltu proti vasi.

 

  

Mimo ekološke izletniške kmetije Uranjek (Baron) sva prišla do kapelice in zemljevida Planice. Domačije so bile jesensko okrašene z bučami in drugimi pridelki. Takoj za Šternom (Kovačnikom) sva zavila s ceste desno navzgor v gozd. Po traktorskem kolovozu sva znova dosegla asfaltno cesto. Končno jo je markirana pot zapustila. Vzpenjala sva se ob električnih drogovih vzdolž poseke, poraščene pretežno s praprotjo. Nad zanimivim vodnim zajetjem z markacijo in še enim nezanimivim sva dosegla gozdno cesto. Za zaraščeno prazno kapelico in znamenjem sva prišla do Cestnika. Na hiši je naslikan sv. Florjan, spominska tabla pa pove, da je domačijo leta 1944 požgal okupator. Cesta se tam vzpne, markacije pa kmalu pokažejo navzgor na travnat kolovoz ob robu gozda. 

 

Pri razpelu iz leta 1894 sva zavila na traktorski kolovoz. Z drvarskega nakladališča sva se povzpela desno po jarku, iz katerega se pot odcepi levo na udobno mehko gozdno stezo. Ta se najprej zložno, potem pa strmeje vzpenja po drugem jarku, v katerem sva naletela na nekaj lepih jurčkov, le nekaterim so klobuke nekoliko obgrizli polži. Steza se je prekucnila navzdol. Kljub številnim potem in križiščem so naju markacije zanesljivo vodile, vprašanje je le, zakaj sta na nekaterih drevesih po dve. Pri Perkovem križu in partizanskem spomeniku z napisi v spomin padlim kurirjem sva se za kratek čas ustavila. Spomenik je zamišljen zanimivo, a lično utico nekateri uporabljajo tudi za druge namene; ob najinem obisku so v njej in okoli nje ležali kupi praznih pločevink in plastenk. Ob asfaltni cesti je tudi gozdarsko nakladališče in parkirišče.

Asfaltno cesto sva hitro zapustila, kakor usmerja kažipot Areh, in se v kratkem znašla pred ograjo okrog lesene hiške, v kateri tiči bivalna prikolica. Pred ograjo je korito z vodo in kozarcem, poleg hiške pa še pokrito ognjišče, miza in klopi. Nad njo sva spet stopila na asfaltno cesto in tam je tudi parkirišče. Levo od asfaltnega odcepa k hotelu Zarja sva se povzpela po markiranem kolovozu. Poleg nekaterih markacij sva opazila R (Ruška planinska pot). Ob poti je venelo in bledelo obilo svečnikov. Kmalu za prežo, najbrž »lovsko opazovalnico za divje svinje«, ki jo omenja vodnik, sva dosegla sedlo (1191 m) s transformatorjem in kažipoti. Sledila sva tistemu levo Areh Ruška koča (desno se pride k Mariborski). Iz blatnega kolovoza, ki teče po grebenu, je »nastala« gozdna cesta. Tabla Množični grobovi žrtev povojnih pobojev na vzhodnem Pohorju naju je opozorila na grobišče in spominski križ.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Za naslednjim transformatorjem so se ob zbiralnem jezercu z vodo, potrebno za zasneževanje smučišča, pasli konji. Nadaljevala sva po asfaltni cesti mimo sicer prazne, a arhitektonsko zanimive dvonadstropne kapelice (nasproti nje se spusti pot v Zgornjo Polskavo), pred naslednjo, ki je tudi precej posrečena, pa sva zavila levo s ceste in že sva se znašla pri cerkvi sv. Areha, Ruški koči ali Tinetovem domu pri Arehu (1246 m) in čedno obnovljeni Čandrovi koči (Čandrovi so podarili zemljišče za planinske postojanke pri Arehu). Cerkev je bila odprta; turistična vodnica je skupini obiskovalcev ravno pripovedovala zgodbo o Henriku, čigar sarkofag leži sredi cerkve. V Ruški koči je bilo živahno, saj so tam kosili otroci, ki so se udeležili orientacijskega tekmovanja. Privoščila sva si, kar nama je teknilo že prejšnjikrat: Jani gobovo juho in ajdove žgance, jaz pohorski pisker.

 

Vrnila sva se po isti poti. Na vrhu je tako strašno pihalo, da naju je kar prestavljalo, pod sedlom pa se je uneslo. Radovedna, kakšen hotel stoji sredi gozda, sva šla pogledat Zarjo. Zelo na samem je, a vsaj na zunaj lepo urejena. Pri Cestniku sva srečala dva motorista. Za njima je smrdelo še dolgo po tistem, ko je rohnenje motorjev potihnilo. Dohitel naju je avtobus in voznik nama je pomignil, ali hočeva vstopiti. Prijazno, ampak to seveda »ne velja«, zato sva pešačila dalje. Dol grede sva iskala bližnjice, o katerih sva brala, pa sva našla le dve; vsaj eno sva zaradi slabih oznak odkrila šele, ko sva bila že mimo. Tik pred koncem, v Zgornjem Bukovcu, se je ulilo, da sva morala natakniti kapuce sebi in nahrbtnikoma. Vrnitev na parkirišče sva pospešila tako, da sva se iznad framskega pokopališča spustila tik njegovega obzidja na desni (tam so celo oznake) in pritekla naravnost k avtu.

 

Tri ure in pol gor, dve in pol nazaj. Seveda bi bil lahko dež počakal še tistih nekaj minut, a čeprav sem sicer bolj črnogleda in venomer zaradi česa zaskrbljena, v hribih gledam na stvari čisto drugače: lahko bi bilo lilo vso pot, pa ni! Nekaj me je pa le jezilo: doma naju je čakal za večerjo kostanj, kupljen na tržnici ...