Vodični vrh – za prvič le eden

Dolgujem vam še poročilo o najinem predzadnjem hribolazenju v preteklem letu. Cilj sem izbrala jaz in ker sem bila v časovni stiski, se mi pravzaprav ni kaj dosti sanjalo, kam pojdeva. Seveda na Vodični vrh – ampak ali na hrib (1621 m) ali na planino (1486 m), mi je bilo že manj jasno. Najraje seveda na oba. V Bohinju sva pri sv. Janezu zavila desno v Staro Fužino in parkirala na Vorenčkojci. Bila je taka megla, da sva parkirišče komaj videla. Najprej sva mislila, da je parkomat zmrznil, pozneje pa sva izvedela, da od 31. oktobra ne pobirajo parkirnine. Pa se je spet »izplačalo«!

 

Povzpela sva se po kolovozu, dosegla asfaltno cesto in že se nama je smejalo sonce. Pred nama so se dvigali Tosc, Veliki Draški vrh, Ablanca. Pri še enem (najbrž »neuradnem«) parkirišču je bilo asfalta konec. Kjer poleg znamenja in stebra z naravovarstvenimi prepovedmi TNP stoji drog s kažipotoma levo (Pršivec 3h 30min in Kosijev dom 1h ter Planina pri Jezeru 2h 30min in Vodični vrh 2h 30min), sva se napotila čez travnik v gozd. Mehki travnati kolovoz je zamenjala neudobna kamnita steza. Med markacijami sva opazila tudi nekakšne »priredbe« knafelčkov. Čez čas sva s sončnega roba lahko opazovala megleno morje v dolini.

 

Kmalu za preperelo klopco sva pri skali z napisom Spomenik in puščico zavila levo v breg. Pri železničarskem partizanskem spomeniku, kjer je tudi vzletišče jadralnih padalcev, je planinka nekomu navdušeno telefonirala, da je zdaj tam, od koder je nekoč skakala s padalo. Starejši par je ravno odhajal.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Nad vzletiščem sva se vrnila v gozd, kjer sva naletela na prve zaplate snega, in takoj stopila na planino Spodnji Vogar z nekaj hiškami, prežo in vodo. Domačija Dolenc ponuja domače dobrote, med njimi »jedi ispod peke«, pa tudi spanje na seniku. Ampak seveda ne zdaj. Kolovoz čez planino je bil precej blaten, zjutraj k sreči še pomrznjen. »Jadralna« planinka naju je dohitela. Vprašala sva jo, ali je hrib pred nami že Vodični vrh. Zdelo se ji je, da ne, čisto prepričana pa je bila, da nihče ne gre gor. »No, to bomo pa še videli,« sem rekla.

 

 

 

 

V gozdu nad planino je bilo že precej snega, a je bil zgažen. V slabih 10 minutah sva bila pri Kosijevem domu na Vogarju. V ponedeljek, 16. decembra, je bil seveda zaprt, saj je ta čas odprt le ob lepih koncih tedna. Tam je že bil par, ki sva ga videla pri spomeniku. On je nemirno postopal okoli doma in se jezil na svoj pametni telefon, ona pa se je mirno martinčkala; ona je hotela na bližnje razgledišče, on pa ni kazal nobenega navdušenja. Midva sva se odpravila tja. Stopila sva v gozd, v katerem je nekaj hišic. Potka, ki vijuga med njimi, je bila shojena in poledenela. Napis iz leta 1987 dokazuje, da ne prvič. Iz hiške na 1048 m je dišalo po golažu. Zdi se, da gospodar dobro pozna hribovske modrosti. Pogled z razgledišča je bil čudovit. Ko sva se vračala proti Kosijevemu domu, sva srečala oni par; mislim, da tudi gospodu ni bilo žal tistih treh minut za tak lep razgled.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Na Zgornjem Vogarju sva na križišču pri hiši s spominsko tablo, posvečeno vodu za zveze Jeseniško-bohinjskega odreda (iz table je nekdo izpulil peterokrako – kdo ve, ali se je potem počutil kaj bolje), zavila levo navzgor po travnatem kolovozu, kamor usmerjajo kažipoti. V gozdu se steza nadaljuje naprej proti Pršivcu in planini Viševnik, desno pa se odcepi na Vodični vrh in na Planino pri Jezeru; na spletišču Hribi.net piše, da markacije so, a »odcep ni posebej označen«, kar pa očitno ni (več) res. Precej strmo sva se povzpela na gozdno cesto in sledila oznaki levo po njej. Čez približno 20 m sva zavila desno na strm kolovoz, a že po kakih 5 m spet desno na stezo. Po markirani »daljšnici« sva se vrnila na kolovoz, nato pa zavila levo z njega. Kar huda strmina se je po dobre četrt ure unesla. V snegu je bilo pot težko razločiti, markacij pa je ravno dovolj, da sva za silo »navigirala« od ene do druge. Prečkala sva staro traktorsko vlako in se spet začela vzpenjati. Stopala sva v staro gaz. Dosegla sva nekaj podobnega sedelcu in zavila levo v breg, kamor kaže puščica. Na razmeroma strmem pobočju se je steza razširila, tako da je bila tudi v snegu razločnejša.

 

Smrekov gozd se je zgostil in postalo je hladneje. Naslednje »sedelce« sva obhodila po levi in se znašla v kotanji. Nadeti sva si morala gamaše. Zagazila sva desno pod vzpetinico in spet našla markacije. Pripeljale so naju na križišče s smerno tablico, ki kaže proti Planini Jezero. Nekaj korakov nad njo je na markirani skali stal možic. Sledeč gazem sva spet izgubila markacije, potem pa sva izgubila sledi in našla markacije, z njimi pa tudi kažipot nazaj Vogar.

 

Pri kažipotu so se pojavili sledovi sani (Jani je ugibal, ali je kdo potegnil po snegu s široko lopato). Sledila sva jim v desno naravnost na razgledišče, o katerem sva brala. Klopca je komaj kukala izpod snega. Levo se je dvigal Vodični vrh (1621 m) s svojo skalno steno, spodaj pa se je sončila planina Blato, a le še kratek čas, kajti senca se je širila tako hitro, kakor da bi bila nevidna roka potegnila čez planino zaveso. V ozadju so se dvigali zasneženi Julijci: Triglav, Stogi, Tosc, Veliki Draški vrh, Ablanca, Viševnik. Tudi Krstenico sva prepoznala. Po vsem tistem negotovem tavanju je bila ta malodane naključna najdba pravo razodetje. Predvsem pa sva končno zares vedela, kje sva.

 

Vrnila sva se na pot proti Planini Jezero in nazaj v smeri Vogarja. Pri smreki s tremi debli (enim zelo debelim, enim »normalnim« in enim tankim) sva zavila desno, kjer sva skozi presledek med drevjem opazila planino in prvo streho. Od tam so potegnili tisto sled – najsi bo s sanmi ali z lopato. Ob prihodu na planino sva najprej zagledala obnovljen stan na stebrih (kobilah), na vzpetinici nad njim pa klop velikanko. Naštela sva devet objektov. Sirarna je zidana in na njej napis Mlekarija; poleg letnice 1921 je ime Franc Štros. Štros (1905–1993) je bil najprej sirar v Bohinjski Bistrici, pozneje pa je poučeval v kranjski mlekarski šoli. To je zelo prikupna, a opuščena planina. No, opustili so jo pastirji, »našli« pa so jo drugi, ki skrbijo, da njena stavbna dediščina ne bo propadla. Stanove obnavljajo – kakor se že čudno sliši – Lubadarji. Ravno tiste dni sem se pripravljala na intervju z enim izmed njih, pa tega še nisem vedela. Janija je planina tako navdušila, da si je izposodil knjigo Toneta Cevca Bohinj in njegove planine, ko pa sem mu povedala, kaj sem odkrila v pogovoru s Francetom Steletom, ga je nemudoma »zaslišal«. Vse to mu je prišlo prav, ko je pisal članek za MMC.

 

Vrnila sva se po isti poti. Zdaj ko sva jo poznala, je šlo nekoliko hitreje (gor dve uri in pol, dol dve). Na Vorenčkojci naju je čakal kuža, ki mu je bilo najbrž dolgčas, vendar je nazadnje le »razumel«, da ne more z nama. Tista moja izjava »No, to bomo pa še videli« je bila očitno prenagljena, a na »pravi« Vodični vrh bi še zmeraj rada prišla, seveda ne v snegu.