Srečno 2014!

V soboto sva si privoščila zadnji hrib lani. O predzadnjem bom še poročala (tudi o temle še podrobneje), a zdajle je zadnji čas za voščilo, zato bom bolj kratka. »Veseli december« in osebne okoliščine pač.

 

Iz te dni na moč sive Ljubljane sva se podala iskat sonce na vrh planote Polževo (630 m). Višnja Gora, kjer sva začela, je bila komaj kaj manj pusta kot prestolnica. Napotila sva se po Gozdni učni poti po sledeh višnjanskega polža, ki se konča pri sv. Duhu, to je na sredini Jurčičeve poti in na njeni najvišji točki.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Pot vodi mimo Starega gradu, ki sva ga zares videla, šele ko sva se povzpela med ruševine, saj se je skrival v megli. Na Pristavi pri Višnji Gori so jo prvič prebodli sončni žarki. Ustavljala sva se pri drevesih, o katerih so imele kaj povedati tablice gozdne učne poti. Posebno čarobno je bilo stopati skozi bukov sestoj, saj so se med debli igrivo lovili sončni žarki.

 

 

Poleg gozdnih dreves je označen tudi drevored tepk na travniku Hruševje pri Zavrtačah. Kmalu zatem sva prišla do hotela Polževo, kamor smo hodili na izlete, ko sem bila majhna. Ob smučišču nad njim sva se povzpela k sv. Duhu, kjer sta naju pričakala sonce in razgled na Kamniško-Savinjske Alpe.

 

 

 

Vesela, da sva si izbrala pravi cilj za pobeg iz sivine, sva si nazdravila. Nazdravljava tudi vam in vam želiva trdno zdravje in varen korak na hribovskih in drugih poteh. Srečno novo leto!