Tudi Macna se je končala na Kocah

Drugo decembrsko nedeljo je prišla na vrsto Macna (Matzen, 1627 m). Vsaj tak je bil najin namen. Iz Borovelj (Ferlacha) sva se odpeljala proti Šmarjeti v Rožu (Sankt Margareten). V Kočuhi (Gotschuchen) sva zavila desno; tam piše, da je do gostilne Pri Krošelnu (Kroschlhofa ali po zemljevidu Karavanke Ghf. Koschuta) v Zavrhu (Hintergupfu) še 3,5 km. V naselju razen zasebnih parkirišč ni prostora, zato sva se zapeljala skozenj mimo kapelice in parkirala za cesto ob robu gozda (ne vem, ali bi se lastnik zemljišča strinjal, da je to »primerno mesto ob cesti«, kakor se glasi napotek, ki sva ga našla na spletu). Na križišču pri Krošelnovi gostilni in gospodarskem poslopju je poleg že zdelane table z zemljevidom geološke poti tudi kažipot za poltretjo uro oddaljeno Macno.

 

S križišča pri gostilni sva se napotila do prve hiše (Zavrh 4). Med njo in gospodarskim poslopjem, nad katerim stoje čebelnjaki, se začne označena pot. Nanjo kažejo markacija 636 ter kažipota za geološko pot in za Pohod miru v Rožu. Podala sva se po kolovozu ob robu gozda mimo preže. Levo nad Tratnikovo domačijo nama je pritegoval pogled Črni vrh. Kmalu nad vasjo sva vstopila v gozd. Ko se je pot začela precej vzpenjati in zavila desno, sva naletela na kažipot za ledenico (levo). Takoj zatem sva dosegla gozdno cesto in jo prečkala. Naslednjič sva zavila levo po njej. Vodile so naju planinske markacije ter oznake za Pohod miru in geološko pot (14H). Na naslednjem križišču je bil spet kažipot za ledenico.

 

 

Nato sva prišla do prečne gozdne ceste; levo je bila oznaka 14H, desno nič, gazi pa so vodile naprej v breg mimo podrte lesenjače (najbrž preže) na drugi strani ceste. Sledila sva jim in izkazalo se je, da sva tako presekala ovinek markirane gozdne ceste in dosegla širšo gozdno cesto, ki je bila na najino presenečenje splužena. Dalje sva se vzpenjala po njej. Na več krajih je zadišala sveža žagovina; očitno so pred kratkim odstranjevali drevje, ki se je podrlo tudi na cesto. Po uri in četrt sva prispela na Koce (Hansenruhe, 1356 m).
 

To prikupno sedlo sva poznala že od prej; marca lani sva obtičala na njem, ko sva hotela na Javornik. Zdaj sva zakoračila na drugo stran, za mizo s klopema po grebenu v gozd proti Macni. Gazi ni bilo nobene, snega pa kar precej. Po 40 minutah sva obrnila, ker so se markacije po več »mrkih« dokončno izgubile. Vem, da bova še poskusila, sploh ker se je mogoče s Koc povzpeti na Macno po dveh poteh, tako da bova lahko naredila krog, kar naju vedno veseli.
 

 

Na sosednjem Javorniku sva sicer že bila (uspelo nama vdrugo, po drugi poti), zdaj ko se nama ni posrečilo povzpeti na Macno, pa sva sklenila poskusiti še enkrat od tu. Zagazila sva po kolovozu, označenem s 603, in v strmo pobočje, a sva se po slabi uri vrnila na Koce, ker je bilo spet preveč snega in premalo markacij.

 

Dva neuspešna poskusa nama nista pokvarila razpoloženja, saj je bil sicer lep sončen dan. Upala sva, da nama bo uspel vsaj tretji »poskus«: vrnitev po drugi poti. Ves čas sva se držala splužene gozdne ceste in ta naju je pripeljala na tisto, označeno s 14H, ki sva jo gor grede zapustila pri podrti lesenjači. Niže doli sva imela naravnost pred seboj Križni vrh (Jauernikgupf), levo od njega Mični vrh, levo od tega pa najmičnejši Črni vrh (Schwarzer Gupf). Da je zmešnjava popolna, se vse pogorje imenuje Kreuzberg (in to ni Križni vrh!), Javornik pa je samo Jauernik. Levo pod cesto leži Poden (Boden), onkraj njega pa se vleče Wolfsgupf (edini prevod sem našla v Janševih Karavankah: Ovčji vrh; pričakovala bi seveda Volčji vrh).

 

Visoko gori med drevjem na levi sva videla streho lovske koče. Spet sva naletela na kažipot Eisloch. Na razcepu, s katerega se lepo vidi Črni vrh, so bili ob desnem kraku zloženi hlodi, po zemljevidu pa sva ugotovila, da je pravi levi krak. Pripeljal naju je do velikanskih skladovnic hlodov, gozdarskih strojev in hišice – lovske koče Tannenheim. Erikahütte sva očitno zgrešila ali pa je ni več (lovska koča, ki sva jo prej videla s ceste, je tretja in na zemljevidu nima imena).

 

 

Nekaj minut za lovsko kočo je pot 14H odšla levo, od tam pa so prišle oznake za Pohod miru. Na najini gozdni cesti je bila na tem mestu (dvignjena) zapornica z napisom za nazaj 14H Eis. Le kje je ta ledenica? Na leseni tablici se komaj še razbere napis 103 Stara jama (603?). Potem sva pri napisu Erdfall stopila nekaj deset metrov levo pogledat, kaj pomeni. Od tamkajšnje udorne kotanje (ali usada) sva se vrnila na cesto. Ko sva prišla do roba gozda, se je pokazal Zavrh. Kmalu sva stala na križišču, kjer sva zjutraj ob prihodu v vas zavila desno. Od Krošelna je bil pogled na Črni vrh, od katerega se je poslavljalo sonce, še posebno lep.

 

Skoraj sedem ur sva se potepala, a »koristne« hoje do edinega doseženega cilja, sedla Koce, je bilo le uro in četrt gor in dobro uro dol. Vse drugo je bilo »tavanje«, kakor se za ta spletni dnevnik spodobi.