"Izgubljena" v pokljuških gozdovih

V nedeljo so se na Pokljuko valile kolone avtomobilov; nič čudnega, saj se je po dolgem času obetal sončen dan. V nasprotju z večino sva se ustavila že pri Mrzlem Studencu. Zaradi obilice snega ni bilo kje parkirati, zato sva svojega malčka prislonila tesno ob napluženo grmado ob križišču z bohinjsko cesto. Preden sva se odpravila na pot, se je za nama ustavil še mlad par. Že midva sva bila zrela za globo ‒ kaj bo pa ta?!  On je izstopil in se jezil, kako si tu predstavljajo turizem, ko še parkirati ni kje. Še eden, ki samo nerga, sem si mislila; sicer tudi meni ni bilo všeč, da stojim v križišču, a pri tolikšnih količinah snega sem bila zadovoljna že z očiščenimi cestami. No, izkazalo se je, da sem mu delala krivico: iz avta je vzel lopato in si izkopal svoj prostor; niti rokavov mu ni bilo treba zavihati, ker je bil v kratkih. Slaba volja ga je minila in nasmejan je fotografiral prelepo zimsko pokrajino. On na smučeh, ona na krpljah sta naju kmalu pustila za seboj.

 

Pri odcepu gozdne ceste proti Lipanci sta prometni znak in napis prepovedovala promet, a nekdo naju je kljub temu prehitel z avtomobilom. Že na prvem ovinku, pri hiši Krnica 92a, pa je moral obrniti, saj cesta naprej ni bila prevozna. Kmalu sva si nataknila krplje. Pokljuka je v snegu zares pravljična. Mogočne smreke so strumno stale in očitno niso nič vedele o žledu, ki je opustošil velik del Slovenije. Le električne žice ob poti so bile potrgane. Visoko »obzidje« na obeh straneh je pričalo, da je bila cesta pred časom splužena, a nabralo se je že veliko novega snega (vsaj poldrugi meter), zato je šlo počasi. Saj se nama ni nikamor mudilo ‒ do koder prideva, pač prideva.

 

V 50 minutah sva prišla do planine Kranjska dolina (1282 m). Če ne bi bilo velikega poslopja tamkajšnjega gozdnega revirja, je morda sploh ne bi bila opazila, toliko snega se je nagrmadilo med njo in cesto. Spodaj v dolinici so pred mogočno kuliso zasneženih smrek kukale iz snega štiri koče, v daljavi pa so se bleščale Karavanke. Možak, ki nama je sledil, ker sva mu s krpljami lajšala gaženje, si je želel priti na Lipanco, a ko sem mu povedala, da mi je oskrbnik prejšnji večer zaradi obilo novega snega kaj takega odločno odsvetoval, se je poslovil z enako filozofijo: do koder pridem, pač pridem. Malo mu je bilo žal, da mu ne bova več utirala poti.

 

 

V pokljuških labirintih se je težko znajti že v kopnem, kaj šele v snegu. Sicer sva imela načrt, temelječ na Janijevem pohodu na Debelo peč,  ampak ... Čez dobrih 5 minut nama je zbudil pozornost rdeč trak na smreki, kamor so vodile tudi sledi mladih dveh: smučina in odtisi krpelj. Stopila sva bliže in na deblu zagledala rdečo in modro puščico desno, med njima pa P. Tudi midva sva zavila tja. Po kake pol ure sva prigazila do kotanje na levi in se brž zatem znašla na domnevnem križišču (pod debelo snežno odejo je bilo vse bolj ali manj domnevno). Gazi predhodnikov so se nadaljevale naravnost naprej, midva pa sva zavila levo v celec. Ker je bil vzpon, ki je sledil, vse prej kot kratek, sva spoznala, da nisva tam, kjer sva mislila, da sva. Kako ugotoviti položaj? Nekaj upanja nama je zbujal rob na desni, vendar se pot (ali je kolovoz ali gozdna cesta, se v snegu ni videlo) ne povzpne nanj. Nato se je okrepila modrina na levi, kjer bi se lahko odprl pogled iz gozda, a nisva zavila tja.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Čez pol ure sva dosegla razmeroma očitno razpotje, od koder ni bilo več sledov pluženja, in nadaljevala po levem kraku. Ko je zavijal v desno okoli vršiča, sva kar naprej pričakovala, da bova »za vogalom« zagledala »nekaj«. Od razpotja je šlo večinoma po ravnem. Skozi vrzeli na levi so se tu in tam pokazali nepregledni smrekovi gozdovi, na pobočjih na desni pa nekaj manjših goličav. Kake tričetrt ure nad razpotjem, kjer se gozd razmakne in gozdna cesta zavije desno, sva levo med debli opazila bel pravokotnik. Bil je tako pravilne oblike, da se nama je zazdelo, da je delo človeških rok. Po presledku med drevjem – domnevni stezici – sva se spustila tja in obstala pred majhnim lesenim zavetiščem, oblečenim v lubje.* Na prednji strani so zaklenjena vrata, iz hiške pa štrli železen dimniček. Med predmeti ob vhodu sva opazila tudi utrujen dežnik. Z droga v zatrepu visi rjasta dereza, na katero najbrž obešajo svetilko. Manjkala je samo klopca, s katere bi bila lahko uživala v razgledu na (neznane*) hribe; mogoče je tičala pod globokim snegom. Takoj je bilo jasno: to je najin današnji cilj! Čeprav sva počivala (krpljanje naju kar utrudi) in malicala stoje, je bilo prav prijetno.

 

Vrnila sva se po isti poti. Tja grede sva potrebovala zanjo skoraj tri ure, nazaj pa le dve. Izgubiti se nisva mogla, saj sva se vračala po svojih sledeh. Krplje sva lahko snela že pred Kranjsko dolino, saj je čez dan šlo tod že toliko nog, da je bila popolnoma steptana. Srečala sva veliko sprehajalcev in pohodnikov, pri Mrzlem Studencu pa je bilo vse zaparkirano; kamor je seglo oko, so ob cesti stali avtomobili. Najin mali avto tam ob križišču me je očitno skrbel čisto brez potrebe.

* 28. 2. 2014 – Gospod Lojze Budkovič mi je prijazno pojasnil, da so lubarico (tega izraza doslej nisem poznala) postavili gozdarji iz Koprivnika in da se izpred nje čez jugovzhodno obrobje Pokljuke vidi greben Kokošinjice. O imenu Mrzli Studenec (tako večina mojih zemljevidov) pa, da je povezano z izvirom s koritom pred jaso, kjer je križišče cest za Gorjuše in Rudno polje, na kartah pa je s tem imenom označena tudi omenjena jasa z nekaj objekti (torej bi bilo prav Mrzli studenec). Najlepša hvala.