Stojna, še kdaj na svidenje!

Zadnje čase se nama je zaradi žledu pohod že dvakrat sfižil, zato je bilo spet treba ugotoviti, kaj pomeni rek, da gre v tretje rado. Ko sva se v nedeljo vozila po poplavljeni »deželi tisočerih jezer« med Ribnico in Kočevjem in so ob cesti ležale grmade podrtega drevja in vejevja, je že kazalo, da se bo sfižilo tudi tretjič. V sicer obsežnem seznamu PZS, katere poti so zaprte/odprte, nisva našla nobenega obvestila PD Kočevje. V tisti konec sva se odpravila, upoštevaje vremensko napoved in izrecne prepovedi, kam ne smeva.

 

V Kočevju sva sledila smerokazom za Delnice, nasproti avtobusne postaje pa zavila desno na Podgorsko ulico. Na levi ob njej je parkirišče. Že pred njim, ob njem in potlej vso pot je toliko kažipotov in smernih tabel kot zlepa ne kje. Parkirišče se je naglo polnilo, zato se nama je odvalil kamen od srca: domačini že vedo, pot je gotovo prehodna. Odločila sva se za krožno pot na Mestni vrh: gor levo po Grajski poti čez Fridrihštajn, dol pa mimo Koče pri Jelenovem studencu in po Kalanovi poti nazaj v Kočevje. 

Med Oražmovo hišo (Grajska pot 4) in zeleno hiško, na kateri sta narisana velika rumena zvončka, sva se povzpela levo v gozd. Pot je bila silno blatna. Označena je s knafelčki  ter markacijami zavoda za gozdove (zelen grajski stolp na belem krogu) in Trimčkove poti (TP). Po gozdu je bilo sicer videti posledice žledoloma, a steza je že skrbno očiščena. Da je to najbrž zasluga markacistov, sva sklepala po tem, da je bil kolovoz, ki sva ga prečkala, še pošteno zasut s polomljenimi vejami. Številni telohi in trobentice nekam zgodaj napovedujejo pomlad. Po kratkem strmem vzponu sva dosegla širok kolovoz in zavila levo nanj. Blato je ponekod prekrival razmočen sneg; imela sva srečo, da je bilo dovolj toplo in ni bilo poledice. Kmalu po prečkanju gozdne ceste (po vodniku Dolenjska, Bela Krajina, Notranjska makadamske; vodnik omenja le tri prečkanja ceste, a midva sva naštela štiri) sva prišla do izvira. Nad njim sta klopci, ena nekoliko »odgriznjena«.

 

Sledila nama je zgovorna desetina planincev. Po stopnicah sva dosegla gozdno cesto, zavila kakih 20 m levo po njej in se povzpela po stopnicah na stezo, označeno s kažipotom Fridrihštajn. Glasna skupina je odšla po cesti proti Livoldskemu vrhu in tako sva morala poslej sama odganjati medvede. Ker nisva »dovolj« hrupna, nama je bilo kar všeč, ko se je izkazalo, da so poti, po katerih sva se potepala ta dan, precej obljudene, saj nama v kočevskih gozdovih misel na srečanje s kosmatincem vedno zbuja nelagodje.

 

Ko sva naslednjič dosegla gozdno cesto, je bila popolnoma zasnežena. Nanjo sva se povzpela po stopnicah, na katere so naju pripeljale gazi, potem pa sva videla, da markirana pot priteče gor nekaj metrov niže, kjer so prav tako stopnice. Pri prvih kažipotih na drugi strani ceste sva spoznala, da so tukajšnje oznake ne le pogoste, ampak tudi hudo natančne: Fridrihštajn 18 min. Ob naslednjem prečkanju je bila gozdna cesta še bolj zasnežena (markacijam se pridruži sličica konjenika, najbrž za jezdno pot). Srečala sva nekaj planincev, ki so se že vračali. Kmalu po tistem, ko sva med drevjem zagledala grajsko obzidje, sva stala pod njim. 

Fridrihštajn (970 m; vodnik in PD Kočevje mu pripisujeta 978 m) se imenujeta skalni čok in grad na njem. Grad je dal zgraditi Friderik II. Celjski in je v njem živel s svojo drugo ženo Veroniko Deseniško. Do razvalin sva se povzpela po desni strani, mimo kažipota Fridrihštajnska stena. Pretaknila sva se čez nekaj skal in že sva bila pri »vhodu«. Na vrh je treba še po nekaj stopnicah. Desno kaže kažipot Požgani hrib. Na tisti strani se pri obzidju izteče zelo zahtevna zavarovana pot od vznožja zahodne stene. Zgoraj je zasilen razgledni stolp (na prekli visi zastava, ki nama je zaradi vetra ni uspelo »prebrati«), s katerega se vidijo Požgani hrib, Mestni vrh, Kočevje, Kočevski Rog, če je lepo vreme, pa pogled seže še dlje. Sredi razvalin rase drevo, pritrjeno z jeklenicami. Pod njim so Veronikin sedež, vpisna skrinjica in žig kontrolne točke (KT) 3 Kočevske planinske poti (KPP). Nabralo se je kar nekaj planincev. Odšla sva po drugi strani, mimo razlagalnih tabel o kočevskih gozdovih, Frideriku in Veroniki, vrhu in gradu.

 

Vrnila sva se na gozdno cesto in zavila levo po njej, proti Mestnemu vrhu. Morala sva gaziti in stopati čez nametane veje. Gazi ni bilo veliko, če ne štejem stopinj srnjadi. Za ovinkom sva zagledala počitniško kočo gozdarskega podjetja Grča. Pred njeno ograjo sva zavila desno. Na prvem velikem križišču sva zapustila gozdno cesto in se povzpela levo na stezo. Na naslednjem križišču sva odkrila nov znak: zelena odtisa parkeljcev na belem krogu (Naravoslovna pot Jelenov studenec). Steza se je postavila pokonci, a se je hitro položila. Sprva sva čofotala po mokroti in blatu, nato pa je svet postal popolnoma kraški in spet sva se strmeje vzpenjala. Čeprav je pobočje razdejano zaradi žleda, je pot prehodna in varno pripelje na vrh.

Na Mestnem vrhu (1034 m) sta dve vpisni skrinjici (KT 2 KPP): večja »deluje«, manjša pa je polna smeti. Na skali poleg nje je zapisana višina 1022 m (nejasno popravljena), na tablici na bližnjem deblu pa 1034 m. Na razlagalnih tablah sva izvedela nekaj o naravoslovni poti in Mestnem vrhu ter si ogledala zemljevid poti in znamenitosti na Stojni. Videla sva ostanke italijanskih bunkerjev iz druge svetovne vojne. Vrh ni razgleden. Na skali je označeno, kje se spusti pot proti Koči pri Jelenovem studencu, baje imenovana »direktna« (na zemljevidu je ni). Čeprav sva bila namenjena tja, sva si izbrala drugo.

 

Za naprej ni nobenega kažipota, so pa oznake naravoslovne poti in Knafelčeve markacije. Za njimi sva se spustila do razgledišča, opuščenega odskočišča za zmajarje in jadralne padalce (vodnik ga imenuje zapora, kar je bržkone ponesrečen »prevod« rampe, ki v tem primeru pomeni ne zapornico, ampak vzletišče). Razgled ni bil najboljši, v lepem vremenu pa naj bi poleg Kočevja z okolico in Kočevskega Roga videla ne le Gorjance in Zasavsko hribovje, ampak celo Julijske in Kamniške Alpe. Dalje sva se spuščala mimo velike kovinske konstrukcije, ki kazi gozd in ji ne veva namena, po strmem, spolzkem pobočju do velike skale, od katere se gre levo h koči, desno pa v Kočevje po Kalanovi poti (planinec, ki se je po tej strani vzpenjal na Mestni vrh, nama je povedal, da je strašno blatna). Pristala sva na gozdni cesti, kjer pri križišču stoji s strešico pokrit panj Debele jelke (pozneje sva prebrala, da so nemški ujetniki, ki so po drugi svetovni vojni na Stojni gradili ceste, nanjo pritrjevali deščice z imeni krajev, od koder so prišli; simbolni pomen stebra za smerokaze je ohranila do leta 1994, ko je podlegla snegolomu). Cesta je na levi zaprta z zapornico, na desni je kažipot Kočevska planinska pot (tam se pride na najvišji vrh Stojne Ledenik, 1072 m), od tu pa kažeta kažipota še bolj desno k Jami treh bratov in na Kalanovo pot.

 

Mimo zapornice sva se spustila na jaso, kjer stoji Koča pri Jelenovem studencu (850 m). K njej sva prišla hkrati z možakarjem, ki naju je svaril pred blatom na Kalanki. Po »direktni« je bil res hitro za nama. Na vprašanje, kje je Jelenov studenec, je odvrnil, da to redko koga zanima, in nama ga je seveda rad pokazal. Ta izvir dobre vode onkraj gozdne ceste so uredili leta 1991. Pri koči z oznako Družinam prijazna planinska koča so razlagalne table o rastlinah in živalih, gozdnih rezervatih, Mestnem vrhu, KPP in naravoslovni poti. Otrokom je namenjenih nekaj igral, tudi majhna plezalna stena. Običajni vpisni skrinjici (ta je prazna, knjiga je v koči) dela družbo s planikami okrašena lesena ljubiteljev koče. Lesena skulptura Francijev trn (to je ime plezalne smeri) iz leta 2011 je delo oblikovalca in umetnika Antona Križa. Pri čaju v polni jedilnici sva poklepetala z domačimi planinci. Povedali so nama, da se domačini radi povzpnejo na štiri vrhove Stojne v enem dnevu: Livoldski vrh, Požgani hrib, Fridrihštajn in Mestni vrh.
 

V Kočevje sva se vrnila po poti, poimenovani po Jožetu Kalanu, ustanovitelju in prvem predsedniku PD Kočevje. Ob njej sva opazila popke belih repuhov. Kažipot naju je opozoril na Jamo treh bratov. Imenuje se po treh stebrih na koncu; do njih nisva prišla, nisva zlezla tako globoko. Posijalo je sonce in skozi drevje se je pokazalo Rudniško ali Kočevsko jezero, zalita kotanja nekdanjega dnevnega kopa premoga. Steza je čedalje širša, morda traktorski kolovoz. Po razmočenem in razritem snegu se je bilo zelo težko spuščati. Pristala sva na gozdni cesti; kakih 40 m niže se Kalanka nadaljuje. Prečkala sva zametan kolovoz in mimo klopc kmalu spet prišla do ceste. Družba domačih planincev je poznavalsko zatrdila, da bo pot poslej suha; v resnici je bila samo manj blatna. Tu so bili beli repuhi že razcveteni. Do začetka (za naju konca) Kalanove poti je bilo le še nekaj minut.

 

Po šestih urah (na Mestni vrh je bilo dve uri čiste hoje, z njega pa poldrugo) sva se kljub blatnim čevljem in hlačam zadovoljna vrnila na parkirišče. Na Stojno bova gotovo še prišla. Tudi drugi, ki so se vračali, so bili videti dobre volje. Eden je navdušeno pribil: »Na vse štiri smo šli, zdaj gremo pa še na ta peto!« Karkoli je že mislil.