Studor, Rudnica in Peč nad Bohinjem

Žled in druge zimske nevšečnosti so poleg smučarskih počitnic krivi, da že celo večnost nisva hribolazila. Ta »post«, kakršnega ne pomniva in ki ga prav težko prenašava, je dober le za eno: da bom prišla na tekoče s temle dnevnikom. Najin zadnji potep ima že skoraj enomesečno brado: 12. januarja sva se potikala po hribih nad Bohinjem. Spet sva začela v Stari Fužini, tokrat pri cerkvi sv. Pavla pod Studorjem, ki sva ga v meglenem jutru komaj slutila. Na cerkvenem parkirišču se sme parkirati največ dve uri, kar za v hribe ni ravno uporabno. A ker je bilo popolnoma prazno, sva se pregrešila.

  

Med cerkvijo in gasilskim domom sva se napotila po asfaltni cesti, ki se pri zadnjih hišah prelevi v gozdno. Ob njej so cveteli telohi. Pri Zoisovi graščini sva poklepetala s stanovalkinim sinom, ki je za mamo sekal drva. Povedal je, da je bila graščina vrnjena cerkvi; v njej stanujeta le še dva najemnika, drugi so se odselili. Pričakovala bi kako spominsko tablo v zvezi s fužinarstvom in Zoisom, pa je samo tabla, ki pove, da je bil tu leta 1945 sedež štaba Jeseniško-bohinjskega odreda.

Od graščine ni daleč do Hudičevega mostu. Že pred njim naju je kažipot Uskovnica opozoril na strmi odcep desno v breg. Počitka na klopci še nisva potrebovala, sva pa napravila tistih nekaj korakov do mostu, kamor naju je vabil glasni šum Mostnice. Njena korita so res divja in lepa. Opisana so na tabli TNP ob gozdni cesti, ki se skupaj z belo-rumenimi markacijami nadaljuje proti Vojam. Onstran mostu priteče z leve tudi pot od Vorenčkojce.

Markacije na skalnati in koreninasti stezi proti Uskovnici so obledele in preraščene z mahom. Pred osmimi leti, ko sva se tod v snegu vzpenjala na to lepo planino (takrat še ni bilo tegale dnevnika), sva imela precejšnje težave z orientacijo. S poti se vidijo Tosc, Veliki Draški vrh, Vogar. Spet sva dosegla gozdno cesto in jo prečkala; prva markacija na drugi strani je precej »domišljijska«. Tudi napisi na skali so že popolnoma nečitljivi. Zdaj se je šele začel pošten vzpon po kamniti stezi. Potem ko se izvije iz jarka, se razširi, nato se spet uleže v jarek. Čez čas so naju oznake usmerile desno iz njega v drugega, najbrž ker je prvi precej podrt. Kmalu se stakneta. Poleg množice telohov naju je kljub nenavadnemu času razveselila celo trobentica. Ko sva dosegla kamnito strugo, polno razmetanih kamnov in skal, se je zožila in poglobila ter najino stezo nekako »snedla«. Vzpenjala sva se ob njej in naletela na markacijo ali bolje ostanke rdeče in bele barve. Zavila sva desno na blatno stezico med nizkimi drevesi, grmovjem in visoko suho travo. 

Po slabi uri sva stopila na planino Blatce (tako zemljevid in atlas, Mihelič pa jo imenuje Blatca; tudi podatki o nadmorski višini so različni: 888 m, okoli 900 m, 950 m). Nad njo se dviga skalnati Kamen, v daljavi pa sva uzrla Zajamnike. Pred stanovi je v levo označen strm odcep na Uskovnico (nad planino Blatce teče tja cesta, ki je bila tisti dan zelo prometna), a midva sva se tu ločila od poti nanjo. Za prvima hiškama sva zavila desno čez travnik v gozd na vlako pri trakcih (belem, modrem, rumenem) in razmazani rdeči črti na tenkem dreveščku. Vlaka po nekaj deset metrih zavije levo in se polepša v gozdno stezo. Takoj za ovinkom, preden steza izgine, se v desno odcepi drobna stezica, označena z zelenimi trakci, na začetku pa je spet razmazana rdeča črta. Med vzponom sva naletela še na bele, rumene in modre trakce. Privezani so na redko in pobočje je pokrito s suhim listjem, tako da stezica ni posebno razločna, a smer nama je pomagal določati rob vzpetine, kjer sva slutila vzletišče jadralnih padalcev, o katerem sva brala na spletu. Res sva ga kmalu dosegla. Onstran robu sta razgledna klop in tablica Društva jadralnih padalcev Bohinj. Tu je start 3 Studor (start 1 Vogar sva videla na poti na Vodični vrh). Bohinj in njegove gore so kot na dlani, kadar seveda ni megle, kakršna je bila tisto dopoldne.

  

Nadaljevala sva proti vzhodu po gozdu, polnem starih skrivenčenih bukev. V nekaj minutah sva stala na gozdnatem vršiču, ki pa še ni vrh Studorja. Z njega sva se precèj spustila in zlezla na naslednjega, kjer je bil nekoč v tla zaboden zdaj odlomljen količek. Na tretjem pa naju je pričakal rumeni plastični kol, ki ga »obljublja« Janez Pikon, s svojimi zapisi bogat vir podatkov o Bohinjskih gorah (in ne samo teh); tako sva vedela, da stojiva na vrhu Studorja (1002 m). Poleg geodetskega kamna je na skali nekaj, kar je podobno kovinskemu žigu (P.N. in K.T., če sem prav razbrala). Stati na vrhu ni bilo niti približno tako veličastno, kot sem pričakovala ob pogledu na goro iz Stare Fužine. Vrh ni razgleden, po nekaj korakih do roba pa se ponudi pogled na Zajamnike, planino Na Šehu levo od njih in Četeže desno pod njimi, Srednjo vas ter na del Triglava, Tosc, Veliki in Mali Draški vrh, Viševnik.

 

Ko sva se vračala na padalsko vzletišče, naju je na tretjem vršiču, ki sva ga gor grede obhodila, presenetil »okrasek« na drevesu: balon v obliki psa, ki mu je že pošla sapa. Česa vsega ljudje ne privlečejo v hribe! Še četrti (tja grede prvi) vršič in spet sva bila na vzletišču. Megle so se že skoraj razkadile in zdaj sva res videla Bohinj. Po poti vzpona sva se vrnila k avtu. Nad cerkvijo se je v soncu mogočno pretegoval Studor.

 

  

Nato sva se odpeljala mimo krajevne table Stara Fužina po mostu čez Ribnico, kjer je še eno parkirišče. Ob njem so kažipoti Kolesarske poti Bohinj in kažipot za Rudnico. Po blatni stezi med nizkim drevjem in grmovjem sva se povzpela v gozd. Pot so nama kazale belo-rumene markacije in redkejše Knafelčeve. Po čedalje bolj peščenem svetu sva se vzpenjala v ključih. Tudi tu je cvetelo veliko telohov. Na koncu prvega večjega vzpona stoji na razglednem kraju klopca, nekoliko više pa še ena. Sicer prijetna gozdna steza je kar strma in na grebenu ponekod precej ozka. Ko se je strmina unesla, sva prišla do razcepa poti na Peč (desno) in na Rudnico (naravnost). Marsikje je pol peščene poti kar manjkalo ‒ razdrla jo je voda. Potem je bila spet blatna in koreninasta. Vodila naju je čez travnik z leseno hiško pa spet skozi gozd in tako še večkrat izmenično. Pri kažipotu 9 Rudnica sva zavila levo.

Suho listje je skoraj popolnoma skrilo stezo. Nato se je začel jarek iz razjedkanih skal, poln korenin, padlega drevja in gnijočih vej. Pobočje se je postavilo bolj pokonci in vzpenjala sva se po nekakšni vlaki. Za kratko uravnavo so se s poseke pokazali Debeli vrh in Ogradi na levi. Vlako je zamenjala prijetna steza in naju pripeljala do podrte lesenjače na desni. Zagledala sva Triglav. Od dozdevnega »vrha« se je pobočje še kar vzpenjalo. Prečkala sva plitvo grapo, v kateri so naju presenetile ovce, ki so se mirno pasle. Če ne bi bilo dovolj markacij, bi se bila v goščavi zlahka izgubila.

Iz gozda sva stopila na travnik z leseno kočo. Nekdo je prav takrat prišel z leve, od sv. Pavla. Malo smo poklepetali, potlej pa je zavil desno proti Brodu. Midva sva nadaljevala naravnost navzgor po prijetnem sončnem gozdu, v katerem visoka drevesa rastejo večinoma v »šopih«. Ko so se markacije preveč razredčile, sva večkrat zgrešila s suhim listjem prekrito pot. Smer so nama pomagali popravljati planinci, ki so se vračali z vrha. Med njimi je bila tudi gospa, ki me je spoznala po slikah iz tega dnevnika, in me razveselila, češ da ga bere vsak teden. V Spodnji Bohinjski dolini se je sončila Bohinjska Bistrica. Mimo skromne klopce sva se spustila na naslednjo planino s stanom ter z razgledom na gore in Bohinjsko jezero. Više je še ena, novejša hišica. Čez 10 minut sva že stala na vrhu Rudnice (946 m) z geodetskim kamnom in vpisno skrinjico; v prvih 12 dneh letošnjega leta se nas je vpisalo kar 162. Tik pod vrhom stoji klopca. Kot z balkona sva gledala bohinjske vasi Studor, Srednja vas, Češnjica in prostrano Pokljuko.

Vrnila sva se do razcepa poti na Rudnico in na Peč ter zavila še proti slednji (719 m). Širok kolovoz se je zožil v stezo. Poleg belo-rumenih markacij so nama kazali smer rdeči obročki. Spuščala in vzpenjala sva se po izrazito kraškem svetu. Splašila sva čredo koz. Kaj je pravzaprav najin cilj, sva ugotovila, ko sva po dobrih 5 minutah zagledala klopco s čudovitim razgledom na Bohinjsko jezero in Spodnje Bohinjske gore. To je imeniten kraj za počitek ne le telesa (po osmih urah svežega zraka in miganja se nama je prav prileglo), ampak tudi duše ‒ razgled je bil tako lep, da bi bila na koncu zlahka rekla kot Rafko Terpin: »Raztepeno dušo z brezavko pometem na kup: Zdaj se pa unesi in drži se me!« V tem žledu se naju drži še preveč in komaj čaka, da bo spet lahko zbezljala v kak breg, na kak vrh in se napasla razgledov in drugih lepot.