Da na dan mučenikov Jani ne bi preveč
trpel, sva se po dolgem času podala »malo više«. Najprej sva pogledala na
zemljevid Žledolom in snegolom, ki
zdaj tudi vpliva na najino izbiro, nato pa zaradi obilice snega v gorah
sklenila, da je pametneje oditi kam, kamor ljudje zanesljivo hodijo, kakor na
lastno pest odkrivati, »ali se pride«. Tako sva izbrala Kofce (1488 m). Kljub
veliki obiskanosti te planine pa se na ponedeljek ni bilo bati gneče.
Pri Lukcu v Dolini sicer ni kdo ve
koliko prostora za parkiranje, a je bil ves najin. Poti ne bom opisovala podrobneje,
saj sem jo že,
le poročam, kakšne razmere so tam (po štirih dneh so kvečjemu še bolj
pomladne). Nad Lukcem lep čas ni bilo skoraj nič snega, zato pa precej blata. Beli
repuhi so bili še večinoma v popkih, cvetelo pa je tudi nekaj trobentic in
lapuhov. Odkar sva videla posledice žledoloma okoli Sovodnja (tam čez sva se
peljala na cerkljansko laufarijo), kjer mi je šlo kar na jok, tako hudo je, se
mi drugod večinoma zdi, da so jo odnesli precej poceni. Tako tudi tu. Vidi se,
da so že pospravljali, čez kake veje ali drevo pa je treba še kljub temu
zlesti.
Pod Kalom (1112 m) je bilo že več snega,
ravno prav pomrznjenega, da se ni udiralo. Na sedlu, kamor se močneje upira
sonce, se je to spremenilo, a ni bilo hudega, ker so predhodniki že nekoliko
»utrdili« gaz. Pri zavetišču sva opazila novost (tam nisva bila že nekaj let):
ločeno zbiranje odpadkov. Tik nad Kalom sva zapustila gozdno cesto po označeni
poti levo, saj se je na cesti globlje udiralo. Po pobočju nad njo je bilo manj
snega, pod Belo pečjo pa so se skupaj z nama sončili tudi telohi.
Na Ravnah naju je razveselilo, da so
visoke smreke, ki jih vedno občudujeva, junaško prenesle nedavno ujmo. Kolikor
so nama dovolile, sva se razgledala po grebenu Košute; ob pogledu na smetanasto
Kofce goro, na katero sva nekoliko mislila, sva začela dvomiti, da se bova
povzpela kaj više kot do križa nad planino. Ko sva prišla drugič na gozdno
cesto, je bilo tako, kakor sva imela v spominu: do planine sva stopala po
sledeh motornih sani. Človeških stopinj pa ni bilo toliko, kolikor sva jih
pričakovala po brezhibno sončni nedelji.
Tudi okolica Doma na Kofcah ni kazala na kak
naval prejšnji dan, saj niti klopi in mize niso bile odkopane. Dohitel naju je
mladenič, si nadel velike dereze in se odpravil proti Velikemu vrhu. Nato je
prišel še par, ki tako kot midva ni vedel, ali bi nadaljeval pot ali ne.
Povzpela sva se h križu, pri katerem sva si nekoč nazdravila
s prednovoletno penino; klopce, na kateri sva to storila, ni bilo pod snegom
niti slutiti. Na nekem zemljevidu je Jani našel tam nekje, kjer stoji križ,
koto 1596 m brez imena, više gori pa še Križ 1673 m; ne veva, ali je to dvoje
kaj povezano. Par je prišel za nama in se odpravil še naprej, do koder bo šlo,
ne da bi postalo nevarno. Mladenič je bil le še drobna pika na grebenu Kofce
gore.
Počasi sva se
spustila nazaj k domu. Ob napisu Danes
nudimo so tičali samo žebljički, s katerimi Peter Vogelnik pripenja svojo
kuharsko ponudbo. Da s štruklji tokrat ne bo nič, sva vedela že doma, a so nama
ob pogledih na Košuto, Štegovnik, Storžič, Kriško goro, Dobrčo, Begunjščico in druge gore
tudi sendviči teknili. Vrnila sva se po poti vzpona in ne le jaz, tudi moj
»mučenik« je bil zelo zadovoljen.
Ni komentarjev:
Objavite komentar