Tretjo aprilsko soboto sva se spet podala
v Zasavje. En avtomobil sva parkirala na Vačah, z drugim pa sva se vrnila na
izhodišče v Kamnico. Odcep od glavne ceste nasproti Mercatorja ni označen, a se
že od tam vidita cerkev sv. Helene in Žerjavov grad. V tisto smer kaže tudi
oznaka za Vegovo pot pri razlagalnih tablah o deželi Jurija Vege. Ozka asfaltna
cesta naju je skozi na novo zasajeni drevored in mimo gradu pripeljala k
cerkvi, kjer sta znak, da je dovoljeno parkirati na igrišču (ni pomota), ter prva
razlagalna tabla Vegove poti s slikami in zemljevidom. V gradu stanujejo
priseljenci iz nekdanjih jugoslovanskih republik. Na skrbno obdelanem vrtu še
stoji vodnjak z grbom, letnico MDLXXXXI (1591) in latinskim napisom. Za
cerkvijo je zvon z letnico 1923, pri župnijskem uradu pa spomenik misijonarju
dr. Janezu Janežu. Za vsakim teh podatkov tiči zgodba, a moji zapisi so že brez
njih predolgi.
Mimo Pastoralnega doma misijonarja
Janeža sva se povzpela na glavno cesto, kjer je konec (ali začetek) Kamnice. Med
spomladanskim cvetjem so prevladovale jagode. Z manjšimi orientacijskimi
težavami zaradi slabe označenosti sva po 20 minutah prispela v Klopce. Nad vasjo
se dviga Murovica, ki na to stran kaže nekaj skalnatih reber. Nemarkirana
asfaltna cesta se zložno vzpenja do križpotja. Tam je ob stezi, ki se odcepi v levo,
kažipot za Murovico, a sva se držala starega vodnika po Badjurovi krožni poti (BKP) ‒ nadaljevala po
cesti mimo gasilskega doma ter zavila levo šele pri smerokazu Vrh, kažipotu Murovica in tablici Vegove poti.
Na Vrhu pri Dolskem imajo dve razlagalni
tabli Vegove poti, Z ladjami po rečnih
cestah (7) in Jurij Vega v vesolju
(8). Pri slednji vrh klanca se naravnost naprej mimo kapelice spusti kolovoz
proti Zagorici pri Dolskem, nama pa je veljal ta dan prvi napis BKP na puščici, ki kaže levo. Zavila sva
na makadamsko cesto in z nje po travnatem kolovozu v gozd. Nad Vrhom je steza k
sreči dobro označena (tam teče tudi Domžalska pot spominov) in očiščena, saj bi
bila imela zaradi podrtega drevja sicer težave. Precej strma je, po kake četrt
ure pa se unese. Pripeljala naju je na križišče, na katerem so se z druge
strani pojavile še oznake Moravške planinske poti. Pot se od
križišča spet vzpenja in je dokaj skalnata, nato pa se zravna in postane prijetno
mehka. Mimo »spodbudnega« napisa 50 m
sva bila kmalu na vrhu Murovice (743 m). Končno spet pravi hrib! Pred leti
sva prišla gor z druge strani, iz Zaloga pod Sv. Trojico. 
Vrnila sva se na križišče in
nadaljevala za moravškimi markacijami proti Ciclju in Sv. Miklavžu. Tudi tam so
posledice žledoloma odstranjene s poti, precej »odstranjene« pa so tudi
markacije. Na enem izmed križišč si za nazaj narisane lomljene črte nikakor
nisva znala razložiti (s tem imam posebno jaz večkrat težave). Čeprav lomljena
črta pomeni spremembo smeri, sva šla kar naravnost naprej in kmalu zapustila
kolovoz; od bele puščice, ki kaže desno z njega, se vidi naslednja markacija, toda
odcep se »zgodi« tako iznenada, da bi ga zlahka prezrla. Kar hitro sva se vrnila
na kolovoz, ta pa se je iztekel na markirano gozdno cesto. Pri desnem odcepu
kmalu zatem naju je presenetila nenavadna »markacija«: pod polivinilom, z
žebljički pripetim na deblo, na papir narisana črna dvojna krožnica s črnim
križcem na sredi, vsa ploskev rumena, čeznjo pa črna puščica v tisto (desno)
smer. Takih ostankov kakih dogodkov in lokalnih oznak, ki si jih ne znava
razložiti, je po naših gozdovih precej. Gozdna cesta se je razširila in zavila desno
navzdol; mimo vodnega zajetja sva se spustila na makadamsko. Čeprav sva
zgrešila (očitno bolj slabo) markirano pot, so nama v bližnji hiši potrdili, da
nama Zagorica ne uide.
Po cesti sva zavila desno in obžalovala,
da ni vreme boljše, saj se od tam sicer lepo vidijo Kamniško-Savinjske Alpe. Čez
kakih 10 minut sva se znašla pod klančkom; pod njim tiči nenaseljena hiša
Spodnja Javoršica 12, vrh njega pa levo znamenje in desno kapelica. Različni
zemljevidi ta kraj imenujejo Buven ali Bovon (nekateri govorijo o sedlu s tem
imenom, drugi o domačiji). Na znamenju je markacija. Iz nasprotne strani sta
pritekla oče in sin in zavila na stezo, ki vodi mimo znamenja v gozd. Na Cicelj,
sta povedala. A midva sva bila prej namenjena k Juriju Vegi. Med znamenjem in
kapelico sva se po ovinkasti makadamski cesti spustila v Križévsko vas. Pri
garažah stanovanjske hiše poleg cerkve sv. Križa sta na drevesu markacija in
zarjavel kažipot Sv. Miklavž, ki kaže
po makadamski cesti proti naslednjim hišam. A kot rečeno, je bil najprej na
vrsti Vega.
Domačija Zagorica pri Dolskem 12 je le
nekaj minut hoda po cesti navzdol. Pri Vehovcu se je 23. marca 1754 rodil
pastirček Jurče, ki je postal matematik, častnik in baron Jurij Vega, svetovno
znan po delu Thesaurus logarithmorum
completus iz leta 1794. V domačiji, ki stoji na mestu njegove rojstne hiše
(njena naslednica je med drugo svetovno vojno pogorela), sva si ogledala
spominsko sobo; ob slikah, knjigah in drugem gradivu sva prisluhnila zanimivi gospodarjevi
razlagi. Še danes ni znano, kako je veliki mož umrl – je bil umorjen ali si je
vzel življenje sam. Kakor je bil skrivnosten njegov konec, se zdi podobno
pravljici vse njegovo življenje: reven kmečki otrok je dosegel visoke cesarske
časti. A tako se le zdi ‒ slava mu ni prinesla osebne sreče. Ko sva z Janijem brskala po
literaturi, sva odkrila celo slikanico za najmlajše: O pastirčku, ki je znal računati Mojiceje Podgoršek. Pred lepo urejeno
domačijo stojita Vegov doprsni kip in top, saj je bil strokovnjak za balistiko.
Na dvorišču hranijo žig kontrolne točke (KT) 10 BKP.
Vrnila sva se do Buvna in se povzpela mimo
znamenja v gozd. Spočetka zelo strma skalnato-zemljata pot je bila očiščena in
zadovoljivo označena. Potem se je položila, udobno tekoč po bujno cvetoči živo
zeleni travi, in se celo spustila po nekakem grebenu. Desno spodaj sva skozi
drevje dobro videla cerkev sv. Križa, zdaj odprto za vernike, ki so prinašali k
blagoslovu. Greben se je nekoliko razširil
in spet sva se vzpenjala. Steza je postala skalnata in koreninasta. Pred ciljem
se je za nekaj 10 m položila in že sva stala na vrhu Ciclja (najpogostejši
podatek 836 m). Od najinega prvega obiska
ni bilo videti nič novega. Ker je na BKP bolj malo pravega hribolazenja, sva
vsakega »zaresnega« hriba še posebej vesela.
Po kratkem spustu na drugo stran se je
strmina unesla. Šlo je dol in gor do poseke, s katere se je odprl pogled na
ranjena pobočja Slivne in savsko dolino, na drugi strani pa sva le slutila
Kamniško-Savinjske Alpe. Pod poseko je velika travnata jasa, od koder je še
lepši razgled ‒ kadar je. Zamenjala sva nekaj kolovozov, pristala na križišču z
več kažipoti in stopila iz gozda. Pred nama je bila Kataríja, za ovinkom na
desni pa se je pokazal sv. Miklavž ‒ za naju prvič v zelenju (doslej sva ga
poznala le v belem).
Pri Katariji 9 naj bi bila dva žiga BKP, a v skrinjici je bil en sam. K sreči
je bil tam Janko Kokalj, ker je kosíl, da bo lepo, ko pridejo ljudje na
velikonočni ponedeljek k maši. Povedal nama je, da se je žig za Sv. Miklavža
(KT 12) pokvaril. Obiskovalci jih menda veliko kar snamejo z držal. Tako sva ga
za BKP lahko dobila samo za Cicelj (KT 11), Miklavževega pa običajnega (tega je
prinesel iz hiše, torej ga ni mogoče dobiti, kadar ni nikogar doma). Pripovedoval
nama je tudi o Lojzetu Kotarju, ki je že večkrat opravil BKP v 24 urah; tega si
res nisva znala predstavljati. Preden sva se poslovila, sva se seveda povzpela
še k sv. Miklavžu (741 m).
Katarijo sva zapustila po asfaltni
cesti mimo Mežnarja. (Ko sem pozneje raziskovala, zakaj v starem vodniku piše,
da je žig pri hiši 9, kjer se pišejo Kokalj, po domače pa se reče pri Mežnarju,
ko pa je pri Mežnarju vendar št. 7, so mi na kmetiji odprtih vrat Pri Mežnarjevih
povedali, da imajo od lani žig BKP za Sv. Miklavža pri njih za šankom. Toda na
njihovem dvorišču nisva opazila nobenega opozorila v zvezi z BKP.) Čez dobre
četrt ure sva prišla do spomenika padlim v NOB, ki je prvotno stal na prevalu
Grmače. Spustila sva se h kapelici, pri kateri je več oznak, med njimi za planinski
dom. Asfaltna cesta se je neumorno vzpenjala. Kmalu za stopnicami na spodnjo
gozdno cesto proti Moravčam in Podbrdu sva zavila levo na pognojen travnik. Preden
sem začela vihati nos nad (tudi pognojeno) potjo, so me zabolela ušesa zaradi
preglasne glasbe; zdelo se mi je, da se res »čuje do Jádrana«, kakor je
odmevalo vsenaokrog in ni bilo v skladu ne z veliko nočjo ne s planinstvom. V
nekaj minutah sva stala pred lepim planinskim domom na Uštah (658 m). Glasba k
sreči ni hrumela od tam. Oskrbnica ni znala odgovoriti na nobeno najino
vprašanje o okolici, saj niti za nekatere večje kraje ob Savi še ni slišala. Da
ni domačinka, se nama ni zdelo tehtno opravičilo. Ne predstavljam si, da bi
bila oskrbnica planinskega doma, a se ne bi pozanimala o območju, ki ga
»pokriva«. Še bolj čudno pa bi se mi zdelo, če tega ne bi zahtevalo pristojno
planinsko društvo.
Ko sva odhajala, naju je vsaj o najini
smeri poučila tablica na drvarnici (če bi bila oskrbnica, bi prebrala vsaj to ...).
Napotila sva se skozi gozd in levo po asfaltni cesti pa spet z nje po gozdni
desno v breg mimo kozolčka, ki opozarja na Osoletovo jamo pri Dešnu. Po 20 minutah se je na Štancah Lazah (stari vodnik
sklanja »na Štancih Lazih«, na tamkajšnjih tablah pa piše »v Štance Lazah«)
vzpon končal. V tem najviše ležečem zaselku v občini Moravče imajo strelišče,
opazila sva prvi kažipot Poti okrog Slivne, posebno pa naju je pritegnila hiša Drtija
46 z gredico kosmatincev in etnološko zbirko. Na nekaj tablah so shematični
zemljevidi, da se obiskovalec znajde, kje je in kam od tod lahko pride.
Dalje naju je kolovoz vodil med
travniki in njivami po precej kraškem svetu ter skozi gozd, kjer so cvetele
ljubke trilistne penuše in je trkal detel. Na neki skali je poleg markacije pisalo
KZO. Da je mišljena Pot
Kamniško-zasavskega odreda, sem izvedela iz seminarske naloge o Moravški
planinski poti, ki vztraja pri »Knafličevih« markacijah (z žalostjo ugotavljam,
da to ni tako redek pojav). Dosegla sva slabo gozdno cesto in zavila levo nanjo
(desno zdelana tabla svari: Pozor
nevarnost prepadnih sten – robovi etaž; najbrž je mišljen kamnolom na
Slivni). Na tem območju so posledice žleda kar hude, a zlatičnih vetrnic in
drugih rožic to očitno ne moti. Kažipot Pivkelj
5 min. naju je obvestil, da je vrh Slivne blizu. O njem najdemo različne
podatke: da je Pivkelj turn (880 m, doslej najvišja točka BKP) vrh Moravškega
hribovja in je v občini Moravče, Slivna desno od njega (867 m) pa v občini
Litija; da sta Pivkelj in Pivkelj turn eno in isto ‒ najvišji vrh Slivne (880
m, tako tudi vodnik Posavsko hribovje);
pojavlja se še ime Pinkelj, ki naj bi meril 820 m, nekateri pa pravijo, da je
Pivkelj in Pinkelj isto; po Atlasu Slovenije Slivna meri 880 m, Piv/nklja pa ne
pozna. Na vrhu so klop, vpisna skrinjica in zvonček želja ali bolj pravilno
(ker je tako zapisal darovalec Sead Ćurak iz Dešna) zvonček sreče. Po starem
vodniku je bila tam lesena piramida s koto 870 m.
Na drugo stran kaže kažipot Zg. Slivna Vrtače. Na križišču pod vrhom
sva bila malo v zadregi, ker naj bi se prišlo levo na Zgornjo Slivno, desno pa
v GEOSS, saj sva hotela na oba kraja.
Zavila sva levo. Kolovoz naju je pripeljal na asfaltno cesto. Kaj pomeni črno-bela
markacija na drevesu onkraj nje (pozneje sva jih opazila še nekaj), nisva
vedela, nama znane oznake pa so kazale desno. Na levem ovinku sva zavila na makadamsko
cesto in po njej prišla na Zgornjo Slivno. Pred obzidjem cerkve sv. Neže trohnijo
miza in klopci, ob vhodu je partizanska spominska plošča. 
Za kmetijo, ki se ukvarja s
čebelarstvom in rejo kozličkov, sva se znašla pri Domu na Zgornji Slivni (826 m). Stari
vodnik omenja nedokončano stavbo turističnega doma TD Vače. Na spletni strani pešpoti piše: »70 m jv. od
cerkve sv. Neže je Trgovsko podjetje Moderni Interieri iz Ljubljane leta 1991
odprlo počitniško-planinski dom Zgornja Slivna, ki je odprt ob sobotah,
nedeljah in praznikih.« Na oknih so nalepljeni urnik ter listka Pridem takoj 31. 6. 2013 in Zaprto zaradi bolezni. Grizlo me je, ali
dom je ali ni, zato sem poklicala lastnico in gospodinjo Branko Sitar. Zaradi prehudih
zdravstvenih težav in ker sta sin in snaha odnehala, so zaprli in prodajajo. »Če
ne bo nihče kupil, bo pa spomenik, kakršnih je po Sloveniji veliko,« je
obžalovala (takoj sta mi prišla na misel vsaj dva).
Še vedno jo posebno za praznike veliko kličejo. Ljubljančani so radi hodili na
pehtranko, špehovko, štrudelj, gobovo juho. Prihajale so skupine borcev,
planincev, invalidov. Ob koncih tedna je bilo dela za tri ljudi. Ni bilo
zaposlenih, delali so »tajkunsko«, se je zasmejala; kdor govori tako, naj
najprej pogleda pri sebi, od tistih v parlamentu naprej. Delala je z veseljem
in srcem. Ni znala povedati, od kdaj – pač »precej časa«. Hiša propada tudi
zaradi tega, ker je slabo zgrajena. To ni bil nikoli dom kakega planinskega
društva. Pred zadnjo vojno ga je začelo graditi turistično društvo iz Vač,
potem pa so se skregali in je vse obstalo. Stavbo je po njenih besedah najprej odkupila
Lesnina (nekje sem prebrala, da jo je le pomagala obnoviti). Ko mi je povedala,
da bo avgusta stara 82 let, sem vse laže razumela.
Če me ne bi toliko zanimalo vse, kar
cveti, je vprašanje, ali bi bila opazila v cvetočem grmovju skriti kažipot GEOSS Vrtače, ki usmerja na travnati
kolovoz pod cesto. Mimo kapelice sva prikorakala na dvorišče bližnje domačije.
Gospodar nama je nasmejan potrdil, da sva prišla prav; za vogalom je markacija.
Od tam do asfaltne ceste ni bilo nobene več. Na Spodnji Slivni sva se ustavila
pri Vrabcu (prej pri Kimovcu); oštir Srečko Balent, ki je prej kuhal pri Breskvarju v Ljubljani, nama je pokazal albume s pohvalami zadovoljnih
gostov, tudi Janeza Drnovška, na čigar novoletne voščilnice in pohvale je še
posebej ponosen. V vasi so še spomenik Kamniško-zasavskemu odredu,
ustanovljenemu »v Štancih Lazah« (še ena različica), Škundrov vrt z igrami
narave (večinoma debli in kamni zanimivih oblik), Kimovčeva zbirka starega
orodja, zdravilni in pustolovski park, predvsem pa Geometrično središče
Slovenije (GEOSS, 644,842 m). Njegov poglavitni spomenik je granitni obelisk s
slovenskim grbom, našo himno, zemljepisno dolžino in širino, geodetskima
koordinatama in označenimi stranmi neba. Zraven so postavili grba SRS in RS, spomenik
rodoljubu Slovenije, repliko knežjega kamna pa so dodali le šest dni prej, ob 600.
obletnici ustoličenja zadnjega koroškega vojvode Ernesta Železnega, sina
plemkinje Viride,
ki sva jo »srečala« pri sv. Lambertu.
Gredoč s Spodnje Slivne sva videla
zanimiv toplar, enega mnogih kozolcev,
na katere so domačini zelo ponosni. Čez Klanec sva bila prej kot v pol ure na
Vačah. To bo izhodišče najine naslednje, zadnje etape BKP. Hoje je bilo za pet
ur in tričetrt, čisto v skladu s starim vodnikom. Tokrat so bili postanki
najdaljši doslej: potepala sva se več kot deset ur.
Ni komentarjev:
Objavite komentar